Avtor: Nejc Mravlja
9. 9. 2026, 10.31
Med privrženci Herthe je do konca avgusta vladalo neobičajno nesoglasje. Ob nedeljski zmagi nad Magdeburgom (2-1) se je eden od vodij navijanja na vzhodni tribuni domačega olimpijskega stadiona celo prijel za glavo, saj kar ni mogel verjeti, kaj se pravkar dogaja. Vprašujoči pogledi na prav tako osuple sotrpine, razprave, zadovoljstvo, tu in tam celo negodovanje … Nič drugače kot na zadnji avgustovski petek, ko so na gostujočem sektorju Eintracht-Stadiona v Braunschweigu na melodijo zimzelene pesmi »How much is the fish« še danes silno priljubljenega techno ansambla Scooter ubrano prepevali: »Ostali bomo neporaženi!« In se v nadaljevanju soočili s prijetno dilemo, kako naj se besedilo pesmi nadaljuje, da bo nemara tudi vsebinsko pravilno? »Sto točk, Hertha BSC,« kot je pela večina navijačev – in bolje dopolni ritem – ali vseeno: »Sto dve točki, Hertha BSC,« kar bi ustrezalo izkupičku popolne sezone in kar je prepeval precej manjši, zato pa toliko bolj izkušen del tribune? Torej, maksimalen izkupiček 34 zmag na 34 tekmah? Ali bi sprejeli tudi 33 zmag in en remi, torej sto točk ali 32 zmag, remi in poraz, torej 97 točk?
Gre zgolj za navidezne težave, s katerimi se te dni ubadajo navijači berlinske stare dame. Še več. Predvsem so to nadrealistični tedni za vse, ki v Berlinu, Nemčiji in po svetu držijo pesti za modro-bele. Po vnovični poletni razprodaji, ki so jo spremljali apokaliptični scenariji totalnega debakla, je sledil za zdaj najboljši prvenstveni uvod kluba v slabih šestih desetletjih profesionalizma. In čeprav po štirih zmagah na štirih drugoligaških tekmah v prestolnici o velikem povratku med elito še nihče ne sanja na glas, BSC trenutno igra nogomet, ob katerem si človek pomane oči: lanski dolgočasen, pasiven slog ekipe, v kateri je vsak gledal le nase, se je v enem samem poletju prelevil v izjemno agresivno, proaktivno igro kolektiva, ki po odhodu bolj ali manj zvenečih imen ni razpadel, kot se je na splošno pričakovalo, temveč vse bolj razkošno cveti. Navijači se upravičeno sprašujejo: »Je to sploh še naša Hertha? Upajmo!« A kolikor je občutek ob takem začetku sezone čudovit, je hkrati tudi ponižujoč.
Pametovanje, že, že …
Z navijaškega zornega kota je zadeva dokaj preprosta: občinstvo obožuje in hlepi po občutku, da ima prav. Če se nova okrepitev iz tretje litovske lige izkaže za pravo raketo, pristaši kluba radi trdijo, da so to vedeli že ob prvih namigih in medijskih govoricah. Če je novi trener še en popoln nesposobnež, navijač v idealnem primeru to zasluti že, ko je nekoč v priljubljenem pregledu zadetkov in ključnih dogodkov na nacionalni televiziji bežno pogledal triminutni povzetek poraza trenerjevega nekdanjega kluba. In če ljubljena ekipa zopet igra enako bedno, duhamorno in neprepričljivo kot lani, lahko to navijač kratkomalo odpravi z nasmeškom, češ da je svoje nerazumno evforične prijatelje na to že prej pripravil. Biti enook med slepimi … Vsaj malo zadoščenja!
Za privrženke in pristaše Herthe BSC velja še nekaj. V zadnjih šestih letih so tudi najbolj zagrizeni dvomljivci še vedno spadali med optimiste. Tistim, ki so pričakovali, da bo šlo med sezono vsaj nekaj po zlu, je šlo zanesljivo vse narobe. Tistim, ki so se v dobri veri nadejali, da le ne bo šlo vse narobe, so že naslednji hip strmeli v popolno katastrofo, končano s pogoriščem.
Največjim optimistom je bilo zadnja leta v tolažbo le to, da se niso pustili zavesti poldrugi tekmi še kar spodobne igre. Da so si v pričakovanju naslednjega nizkega udarca že vnaprej zgradili čustveni obrambni zid. Pot domov po porazu z 1-6 v Bielefeldu na zadnji tekmi prejšnje sezone so nedvomno lažje prenesli, ker so že na poti tja računali, da bo ta ekipa »nesposobnežev« že tako zapravljeno sezono končala še slabše. Pesimizem kot samozaščita, pravijo nekateri. Kruta realnost. »Res je tako hudo, kot smo se bali!« In čeprav so jih porazi boleli, so jih lažje prenašali, ker so potrjevali njihove domneve in s tem tudi njihov status nezmotljivih nogometnih strokovnjakov. Vsaj to, če jim že ni ostalo nič drugega.
Ko se negodovanje spremeni v prah
Taisti optimisti so seveda tudi to poletje spet vse vedeli bolje od drugih. Bo velika razprodaja papirnatih zvezdnikov – Fabian Reese, Michaël Cuisance, Kennet Eichhorn in Tjark Ernst –, ki jim dolgo ni sledila niti ena okrepitev, vnovič služila za posmeh in neslano zabavo celotni nogometni Nemčiji? Odraz nemoči kluba, ki bi za prebujenje morda moral prej pasti v nemilost pekla tretje lige kot z lažnimi upi naskakovati vrnitev v Bundesligo. Vedri obrazi in leporečje odgovornih v tistih tednih? Krizno komuniciranje in besedno dlakocepljenje ljudi, ki so odsluženo kripo iz razprodaje prodajali kot navito športno zverino. Ne, niso se pridružili najbolj črnogledemu napovedovanju pogube, a jim kljub vsemu nikakor ni bilo jasno, kako naj bi po takšnem poletju in po vseh teh letih iz ekipe, polne tistih, ki so pač meni nič tebi nič ostali, in trenerja, ki je pravzaprav že pogorel, nastalo karkoli pozitivnega. In vendarle se je odtlej pričelo dogajati nekaj povsem neverjetnega.
Hertha BSC jim dokazuje, kako zelo so se motili. Trenutna forma ekipe jim zakoreninjeni pesimizem meče v obraze, tako kot je z goli zasula Heidenheim (4-1) ali Braunschweig (5-3). Poslušajo svoje velepametne komentarje izpred začetka sezone, berejo svoja krivoverska pametovanja v spletnih in mobilnih klepetalnicah o Herthi in ugotavljajo, da so se obnašali kot popolni idioti. Ničesar niso vedeli. Še manj mogli predvideti. Ko se ozirajo nazaj, izpadejo kot nakladači, ki se še nikoli niso ukvarjali s svojim klubom. Njihove ocene igralcev, trenerja Stefana Leitla in izvršnega predsednika Petra Görlicha so se spremenile v prah. Povozila jih je nora resničnost, ob kateri se počutijo osvobojene, globoko v sebi pa vendarle presenetljivo ponižane.
Pa saj so o tem, kar Hertha počne zdaj, vendar sanjali! Spomnim se nemškega novinarskega kolega – gorečega navdušenca nad staro damo –, ki je v minuli sezoni v vsak mikrofon, ki so mu ga pomolili pred nos, bruhal strup in žolč, se pritoževal nad pasivnostjo v igri ter zahteval pogumen nogomet, slog igre, s katerim bi ta klub svojo usodo končno spet vzel v svoje roke. Vse to se je zdaj zgodilo tako nepričakovano, da ga je – in z njim navijače – povsem vrglo iz tira. In tako se je konec avgusta v Braunschweigu in v nedeljo proti Magdeburgu med slavjih ob zmagah poleg velikega veselja in še večje nejevere prikradel tudi nezanemarljiv ščepec nejevolje: kako jim pade na pamet, da začnejo s tem prav zdaj?! Kako si lahko tako zagledan vase, da te nepričakovano dober začetek sezone ljubljenega kluba ne bi preprosto samo razveselil, navdušil, spravil v evforijo? Kar se seveda v večini primerov tudi zgodi. Novinarski kolega se je vprašal nekaj drugega: zakaj se v njem skriva pametnjakovič, ki se ob vsem tem počuti užaljenega in ki bi rad dobil vnaprejšnje opozorilo, da se stvari obračajo v to smer? In spet smo pri nogometnem navijaču … Oh, to nerazumno bitje!
Jim lahko stara dama ponudi še več?
Tok dogodkov v povezavi z berlinsko staro damo je bil v zadnjih letih enak hudourniku. Navijaški povzetek bi se glasil nekako takole: Windhorst, Klinsmann, Magath, izpad v drugo ligo, Bernstein pride, Bernstein umre, Dárdai spet odide, tudi Fiél nima pojma, odlična zasedba in prvi favorit za napredovanje, ki je ostalo le neuresničena črka na papirju … Večina privrženk in pristašev je najbrž že pozabila, kako je, ko te lasten klub prijetno preseneti. Kaj je lahko lepšega? In ko navijač odmisli vse zunanje dražljaje, mu pravzaprav ostaja le en oprijemljiv sklep: Hertha BSC mora nadaljevati natanko tako. Občinstvo potrebuje še več tega občutka, te opojnosti, vseh osupljivih vzklikov: »Pa kakoooo?!«. Ker navijači niti nočejo vedeti, kaj bi se zgodilo, če bi ta ekipa že kmalu izgubila štiri tekme v nizu. Bi v tem za nazaj videli potrditev svojih ocen? Bi se izkazalo, da so vendarle, kot vedno, vse že vnaprej vedeli? Večina bi se tej preizkušnji značaja z veseljem odpovedala.
In četudi bo nekoč dvakratni nemški prvak ob koncu sezone osvojil s strani navijačev goreče opevanih sto točk ali kakšno manj, so že prvi tedni sezone Herthinemu občinstvu vrnili davno pozabljeno gotovost: lahko gre na bolje. Četudi le za kratek trenutek. Tudi ko sami v to ne verjamejo več. Prav to jim bo v največji poduk.
Foto: Lukas Schulze/Bundesliga via Getty Images
