Avtor: Nejc Mravlja
5. 10. 2026, 10.42
»Neka ostane za sva vremena.« Naj ostane za vse čase. Te besede je Edin Džeko pripisal svoji fotografiji iz novinarske sobe stadiona v Zenici. Pred zadnjim dejanjem, pred poslednjimi minutami v dresu, ki mu je pomenil več kot katerikoli drug. Zdaj je to finalno poglavje za njim. Bosna in Hercegovina se je poslovila od svojega dolgoletnega kapetana, on pa od reprezentančne kariere, ki jo je sklenil z zavidljivimi 152 nastopi in 73 zadetki.
Ob takšnem slovesu je težko ostati ravnodušen, tudi če ta reprezentanca ni tvoja. Nekaterim nogometašem preprosto uspe preseči meje države, za katero igrajo. Mednje vsekakor sodi tudi Džeko. Svojo reprezentanco je popeljal tja, kamor si pred njim ni upala niti sramežljivo pokukati, zato si zasluži nekaj besed ljubezni.
Zadnji gol, ki ga ni bilo
Nogomet mu popolnega scenarija ni podaril. V prvem polčasu poslovilne tekme sta se mreži sicer zatresli na obeh straneh, a zadetka nista obveljala. Viktorju Gyökeresu so ga v 17. minuti razveljavili zaradi igre z roko, Džeku pa v sodnikovem dodatku, ker je žoga že pred predložkom Kerima Alajbegovića že zapustila igrišče. Štiriinsedemdeseti reprezentančni gol je tako ostal le za trenutek uresničena želja.
Po dobri uri igre je Švedska povedla. Alexander Bernhardsson je po odvzeti žogi na sredini igrišča zaposlil Gyökeresa, ta pa je sam pred Salkom Hamzićem iznajdljivo zadel za vodstvo. Dve minuti pozneje je prišel trenutek slovesa. Džeko je predal kapetanski trak, ob stoječih ovacijah zapustil zelenico in mesto prepustil Harisu Tabakoviću. Tekma je tekla naprej, za 40-letnika pa se je reprezentančni čas ustavil.
Toda večer se ni končal s porazom. V 80. minuti je Alajbegović z leve strani poslal žogo proti kazenskemu prostoru. Njegov predložek je preletel vse, tudi vratarja Viktorja Johanssona, in končal v mreži za končnih 1-1 v tretjem kolu lige narodov. Ni šlo za poslovilni gol kapetana, ampak za gol enega od tistih predestinirancev, ki počasi in zanesljivo prevzemajo taktirko orkestra “zlatih lilij”. Za pisanje o Džekovi zapuščini bi si težko želeli bolj zgovoren prizor.
»Dal sem vse, kar sem imel«
“Pape” Sušić, “Braco” Salihamidžić, Sergej Barbarez … so imena, ob katerih je bosanski nogomet dobival svojo prepoznavnost. Džeko je nadaljeval njihovo tradicijo: tisto posebno premeteno mojstrstvo z žogo, ki ga tako radi povezujemo z Balkanom. Pri človeku njegove postave bi morda pričakovali okornost, a smo dobili eleganco. Džeko je svojih 193 centimetrov telesne višine spremenil v prednost, ne da bi zato žrtvoval mehkobo dotika. Izbočene prsi, vzravnan hrbet, visoko dvignjena glava … boljšega vzdevka od “sarajevskega laboda” mu preprosto niso mogli nadeti. Izoblikoval se je v napadalca, pri katerem moč nikoli ni izključevala lahkotnosti.
Njegova igra je osvajala občudovalce v Nemčiji, Angliji in Italiji. Različne države in lige, pisanost slogov, paleta izzivov: od Bundeslige do Manchester Cityja, Rome in Interja je dokazoval, da zna svoj nogomet uspešno prenašati v različna okolja. In sredi vseh klubskih uspehov je bila vedno Bosna in Hercegovina. Njegovo mesto v njej ni bilo zgolj mesto najboljšega strelca. Za rojake je bil oporna točka, kapetan, ki je laskavi trak prevzel leta 2014, in igralec, okoli katerega se je lahko gradilo tudi takrat, ko se je marsikaj drugega spreminjalo.
Dolgo mu je ob strani stal Miralem Pjanić, njegov izvrstni ustvarjalni partner. Nogometaš, ki je znal prebrati njegov sprint v prostor in z natančno podajo izkoristiti še tako majhno razpoko v nasprotnikovi obrambi. Prvi je videl priložnost, drugi jo je spremenil v gol. Toda reprezentanca je bila za Džeka vedno več kot le seštevek domiselnih akcij.
»Nič v moji karieri se ni moglo primerjati s ponosom, ki sem ga občutil vsakič, ko sem oblekel ta dres. Nič. Če sem za reprezentanco lahko igral do štiridesetega leta, je to zato, ker sem resnično dal vse, kar sem imel. Vsakič,« je zapisal ob napovedi reprezentančnega slovesa. Radi mu verjamemo. Skoraj dve desetletji je bil obraz “zmajev”, ki jim je pomagal do premiernega nastopa na svetovnem prvenstvu leta 2014 in jih kot kapetan spremljal tudi ob njihovi drugi udeležbi 12 let pozneje.
Slovenci vemo, svet si bo zapomnil
Niti na reprezentančni ravni ni prizanašal nasprotnikom. Novembra 2008 je “diamantovo” kakovost na pripravljalni tekmi v Ljudskem vrtu dodobra spoznala tudi Slovenija. Džeko je že po dobri minuti igre z glavo imenitno zaposlil Vedada Ibiševića, ki je z rutiniranim zadetkom “zmaje” popeljal v zgodnje vodstvo. V 53. minuti sta z “Vedom” zamenjala vlogi. Po sijajni asistenci tedanjega napadalca TSG Hoffenheima je s prekrasnim lobom matiral Jasmina Handanovića. Džeko je v eni akciji pokazal vse, kar je bilo tako značilno zanj: moč, občutek za prostor, tehniko in neizprosen zaključek. Branilci so lahko vedeli, kaj jih čaka, a to še ni pomenilo, da ga bodo ustavili.
Brazilija mu je slabih šest let pozneje prinesla ponos, a tudi bolečino. Na svetovnem prvenstvu je zadel proti Iranu. Mrežo je zatresel tudi proti Nigeriji, vendar so mu sodniki zadetek napačno razveljavili zaradi nedovoljenega položaja. Bosna in Hercegovina je tisto tekmo izgubila in ostala brez napredovanja iz skupine.
Zato je imel petkov razveljavljeni zadetek tudi nekaj neprijetno znanega. Ne zato, ker bi si bili sodniški odločitvi sumljivo podobni – v Zenici je žoga pred podajo res zapustila igrišče – marveč zato, ker bo v spominu zopet ostal prizor gola, ki ga statistika ne bo ohranila. Toda tokrat številka ni bila najpomembnejša. Triinsedemdeset ali štiriinsedemdeset. Nobena od njiju ne bi mogla povedati vsega.
Vrata, ki ostajajo odprta
Džeku je uspelo ogromno. Več, kot bi bilo pošteno zahtevati od enega samega nogometaša. Odprl je vrata, skozi katera prihaja prihodnost, ki sliši na imeni Kerim Alajbegović in Esmir Bajraktarević. Slednji je pred poslovilno tekmo povedal, da je bil Džeko njegov otroški idol, Alajbegović je ob kapetanovem slovesu reprezentanci priigral točko. Prav tu se skriva najlepši del petkovega večera. Ko je Džeko odšel z igrišča, se zgodba ni končala. Nadaljevali so jo fantje, ki so rasli in zoreli ob njegovih golih.
Njegova zapuščina zato ne more biti le suhoparen seznam rekordov, ampak prej zgled, koliko lahko pomeni reprezentančni dres: da ni zgolj postanek med klubskimi obveznostmi in da je lahko nekaj, čemur pripadaš z vsem, kar imaš. Po zadnjem sodnikovem pisku so droni nad Bilinim Poljem izrisali Džekovo podobo in sporočila zahvale. S tribun je odmevalo njegovo ime, ikonični napadalec ni skrival solz, soigralce pa je zbral še za zadnji skupinski selfi, nato so ga dvignili v zrak … Še enkrat kot kapetana. Še enkrat sredi svoje ekipe.
Na začetku je bila fotografija in nekaj besed pod njo, za konec še ena fotografija, a z več spomini. »Neka Džeko ostane zauvijek.« Naj Džeko ostane za vedno. Tudi največji se nekoč poslovijo na igrišču. Iz spomina nikoli.
Foto: JOERAN STEINSIEK via Guliver Images
