Avtor: Nejc Mravlja
1. 5. 2024, 17.50
Pisalo se je poletje 1962. Svet je razvnela kubanska kriza, v bitki za vesoljske presežke je John Glenn po prodornih Rusih kot prvi zahodnjak kar trikrat obkrožil Zemljino orbito, luč sveta sta ugledala Tom Cruise in danes že zastareli pager … Angleški nogometni svet pa se je postavil na glavo. Leto prej je namreč Ipswich Town FC, povečini neznan provincialni klub iz okrožja Suffolk, prvič v zgodovini napredoval med prvoligaše. Strokovna javnost se je v glavnem strinjala, da z zastarelo, okorno zasedbo, polno odpadnikov iz drugih klubov modri ne bodo doživeli boljšega jutri in se hipoma vrnili v drugoligaški pekel. Nič od tega. Ipswich je vsem – dvomljivcem in privržencem – zaprl usta in postal angleški prvak.
Glavnino zaslug za zgodovinski mejnik gre pripisati jeklenemu možu. Alfred “Alf“ Ramsey je leta 1955 kot 35-letnik zagrizel v kislo jabolko in prevzel mesto glavnega trenerja Ipswich Towna. S tiho avtoritativnostjo in prirojeno skromnostjo se je že takoj vklopil v pregovorno varčen in umirjen angleški vzhod (pokrajina East Anglia), sčasoma pa se je obetavno sožitje razvilo še v športnem smislu. Kot eden prvih taktičnih inovatorjev na Otoku je Ramsey razvil shemo brez tradicionalnih krilnih igralcev. S “čudeži brez kril“ (izv. “Wingless Wonders“) je po treh letih preizkusne dobe na drugoligaški ravni, kjer je imel dovolj časa za gnetenje materiala, leta 1961 izpolnil prvi veliki cilj: napredovanje med elito, kjer je ekipa po začetnih porodnih krčih kmalu poiskala pot do uspeha. Ipswich Town je po tesni bitki z branilcem lovorike Burnleyjem v zadnjem kolu poskrbel za senzacijo: podeželski klub je v premierni prvoligaški sezoni v nasprotju z mračnimi napovedmi, ki so se vse po vrsti sukale okrog neusmiljene bitke za obstanek, enakopravno konkuriral za naslov prvaka … in ga na osuplost vseh tudi osvojil.
Ramsey in klub sta kljub prelomnemu uspehu ostala zvesti svoji začrtani poti. Če je vodja stroke v prvem intervjuju po potrditvi lovorike še skrbno skrival evforijo (”Počutim se pomirjeno in srečno. Vesel sem za vse.”), je vodja navijačev na tradicionalnem letnem občnem zboru najprej čestital vsem, ki so kakorkoli pripomogli k šampionski zgodbi, nato pa z vso resnostjo prešel na naslednjo točko dnevnega reda: uveljavljanje pravice do nezgodnega zavarovanja navijačev. Ne povsem nepričakovano. Dobre pol stoletja pozneje se lokalne zavarovalnice pripravljajo na nov naval. Ipswich je šele lani zopet napredoval iz tretje v drugo ligo, letos pa je s skorajšnjo vrnitvijo med premierligaše spomnil na učinek senzacionalnosti à la 1962.
Po zadnjem velikem zmagoslavju je bila krvna slika traktoristov dolgo časa sila zaskrbljujoča. Medtem ko je Ramsey leto po osvojitvi naslova prvaka prevzel krmilo angleške izbrane vrste in svoje metode dela ter taktično paleto veščin s ključnikom “čudeži brez kril“ izvajal tako uspešno, da se mu je štiri leta pozneje uspelo zavihteti na svetovni vrh in pred imenom dodal naziv Sir, se je Ipswicheva krivulja polagoma obrnila navzdol. Sledila so desetletja nenehnih vzponov in padcev. V osemdesetih je klub doživel drugo pomlad, katere vrhunec je pomenila osvojitev pokala Uefa. Do danes zadnjo veliko Ipswichevo lovoriko je po Ramseyevem vzoru zasnoval pred uspehom prav tako neznani trener, ki je pozneje občudovanja vredno kariero pričel prav v slikovitem obalnem mestu: Sir Bobby Robson. Od leta 1986 se je ekipa sezono za sezono povečini mučila v sivem povprečju druge lige in se nekajkrat – na prelomu tisočletja z epizodno vlogo bivšega slovenskega reprezentanta Amirja Karića – odpravila na izlet v nižje predele prvoligaške razpredelnice. V tem času se je pojavil vzdevek traktoristi (izv. Tractor Boys), ki označuje vse večjo neenakost med staromodnim podeželskim klubom in konkurenco na novo in nahitro obogatelih “nouveau riche“.
Vrnimo se nazaj na prelom tisočletja, ko je klub omenjeno neenakost prvič zares občutil. Kvantnemu skoku na visoko peto mesto v premier ligi spomladi 2001 je sledil dokončen padec v drugo ligo. Potem ko se je klub postopoma stabiliziral kot stalnica v Championshipu, je spomladi 2019 zdrknil še stopnico nižje – v tretjeligaško klet. Traktor je zapeljal v jarek.
Najpozneje v tem trenutku se je vzdušje v klubu začelo spreminjati, na kar so opozorile vse glasnejše kritike mecena Marcusa Evansa. Podjetnik iz sektorja za organizacijo dogodkov je leta 2007 postal večinski lastnik kluba in je bil navzlic pomanjkanju uspehov v preteklosti večkrat izpostavljen očitkom o brezbrižnosti in nepripravljenosti na povišane vložke. Nezadovoljstvo navijačev je bilo jedrnato povzeto v transparentu na eni od domačih tekem leta 2017: ”Evans, zbudi se ali prodaj!“ (izv. “Evans, wake up or sell up!“). Evans je, resda z nekajletno zamudo, izbral drugo možnost in aprila 2021 prodal 95% delnic Ipswich Towna ameriški investicijski družni Gamechanger 20 Ltd. S prodajo je zaslužil 40 milijonov funtov, v zameno pa je klubu oprostil glavnino dolgov … Grenka izguba za Evansa, a temeljni pogoj za izvedbo prodaje.
V grofiji Suffolk tako že polna tri leta kraljujejo novi vladarji, ki ne skrivajo ne visokih ambicij ne svoje finančne moči. Ko je vedoželjni oboževalec nekaj dni po prevzemu oblasti spomladi 2021 na priljubljenem družabnem omrežju vprašal, ali ima Gamechanger dovolj sredstev za prestrukturiranje kluba, mu je finančni direktor investicijskega sklada Mark Steed nemudoma odgovoril: ”Naš sklad razpolaga s 13 milijardami dolarjev in trenutno imamo na razpolago več kot 700 ‘likvidnih’ milijonov. Torej, da?” Denar, na katerega se je skliceval Steed, izhaja iz pokojninskega sklada državnih varnostnih sil ameriške zvezne države Arizona (PSPRS). Če je prvo šampionsko zasedbo iz leta 1962 financirala lokalna pivovarna, so danes posredni vlagatelji v Ipswich Town upokojeni policisti in gasilci iz ZDA.
Kar se je izkazalo za dobitno potezo. Novo športno vodstvo je z več izposojami mladih upov iz B ekip prvoligašev pred sezono 2021/22 sestavilo moštvo z velikim potencialom, ki ga je s sodelavci skrbno pretresel prav tako izposojen trenerski prišlek iz U18 zasedbe Manchester Uniteda Kieran McKenna. Tedaj 35-letnik se je leta 2021 v Ipswichu lotil svoje prve članske glavne trenerske vloge. Sočasno s Severnim Ircem je svojo otroško ljubezen do kluba na novo odkril še svetovni glasbeni megazvezdnik Ed Sheeran, ki je s svojimi albumi obogatil dizajn Ipswichevega dresa. Vse kocke so bile zložene v zapeljivo celoto, predestinirano za uspeh. Ipswich se je z 98 točkami le dve leti po Gamechangerjevem prevzemu lansko pomlad kot drugi na lestvici dvignil iz tretjeligaške kleti. Za nameček so traktoristi v čast zmagoviti zasedbi iz leta 1962 in v duhu svojega vzdevka navzlic statusu obrobnežev tudi v drugi ligi mleli vse pred seboj. Na predvečer zaključka sezone so se s pičlimi šestimi porazi na 45 tekmah znašli sredi vročice za vzpon med elito v družbi povratnikov iz Premier League, Leicester Cityja in Leeds Uniteda, katerih moštva so vsaj štirikrat dražja od Ipswicha in kakopak spadajo pod okrilje milijarderskih lastnikov. Traktoristom se kolo pred koncem na drugem mestu nasmiha celo neposredno napredovanje med domačo prvenstveno smetano.
View this post on Instagram
Nov bližajoč se mejnik vsekakor nima in ne bo imel pridiha tolikšne čarobnosti kot Ramseyev čudež iz leta 1962. V vmesnih desetletjih je sodoben nogomet dosegel tudi bolj odročne pokrajine nogometne Anglije, kjer klubi – tudi tisti iz velemest – v neusmiljenem lovu na uspeh bolj ali manj praviloma sprejemajo nesramno bogate domače ali – pogosteje – tuje donatorje. V Ipswichu si bodo smeje nalili čistega piva že z drugim zaporednim vzponom v domači ligaški hierarhiji, a le tako romantično, kot dopuščajo trenutne okoliščine
Foto: Guliver Image
