Avtor: Nejc Mravlja
19. 11. 2020, 11.14
Torkov dvoboj je prepričal prepričane. Rdeči bes je navdušil TV občinstvo in od začetka do konca tekme pridno smešil nebogljenega nasprotnika. Španija si je z visoko zmago zasluženo priigrala mesto med najboljšimi štirimi ekipami druge izvedbe najnovejšega reprezentančnega tekmovanja. Tisti, ki smo obračun podrobneje spremljali, smo hitro podvomili v nemško željo po branjenju. Po treh prejetih zadetkih proti Švici sredi oktobra in nizu priložnosti, ki so jih Löwovi izbranci v soboto omogočili Ukrajini, je Nemčija v torek podlegla na celi črti. Brez repa in glave, brez komunikacije, brez avtoritet, brez žara … je bilo neljubemu razpletu – razpadu sistema – nemogoče ubežati. Nasprotnik je deloval živahno, dosledno stremel k igri, predvsem pa znal dobitno kaznovati vidno nemško pasivnost in številne ostale pomanjkljivosti.
Španska rapsodija, nemška brezvoljnost
Luis Enrique je s procesom pomladitve breme odgovornosti na rdeči ladji spretno prenesel na nove vodje, a za varno nadaljevanje plovbe in ohranjanje prave smeri zadržal ključna kapitana. Sergio Ramos je na zahodu skrbel za strnjenost v zadnji vrsti in ohranjal skrb za sever, na vzhodu pa je Álvaro Morata vnovič dokazal magnetno vlogo pri slehernem napadu. Visokorasli napadalec je v prvem polčasu med razkropljenimi tekmečevimi vrstami nizal rulete in gambete, soigralcem, ki so zlahka prevladovali na sredini igrišča, pa omogočal varno in mirno prehajanje v bližino nasprotnih vrat. Svoje je dodal še general v zvezni vrsti Fabián Ruiz, ki je s prefinjeno izvedenim kotom našel glavo Juventusovega ostrostrelca, ta je brez pretiranega naprezanja kot prvi posegel v izid. Nemčija se je branila prenizko, ostala pasivna, pomanjkanje volje in zanosa pa so Španci izkoristili za demonstracijo moči, ne da bi se pri tem upehali.
V nadaljevanju je sodniška ekipa razveljavila gol Morati po njegovem 459. offsidu v sezoni, Ferrán Torres pa je po izvrstni moštveni akciji v dvoboju z Neuerjem ostal prekratek. Kot bi krilnega igralca Manchester Cityja to dodatno podžgalo, je kmalu – po pol ure igre – z natančnim strelom povišal prednost in izkoristil odbitek po neuspešnem poskusu Danija Olma, ki je pred tem žogo z glavo usmeril v prečko. Gostje so ostali v svojem nemem filmu in klonili še tretjič. Rodri je z diagonalno bravuro nadaljeval enosmerni dramaturški lok in povišal vodstvo na 3-0.
»Ko ima hudič mlade …«
Stisnjeni ob steno Nemčiji ni preostalo drugega, kot da za ceno praznjenja prostora na obrambni polovici več moči usmeri v napad, a se ji je tvegana stava zavoljo kronične nemoči vezistov takoj izjalovila. Še slabše. Ob španskih protinapadih je postala še bolj ranljiva. Torres je še pred dopolnjeno uro igre zadel še drugič, hat-trick pa dopolnil s čarobno desnico. Zadnji šesti žebelj v nemško krsto je v končnici zabil še osamljeni Mikel Oyarzábal. Orli so s povešenimi glavami le stežka pogledovali na semafor in olajšano dočakali poslednji pisk Andreasa Ekberga, ki jim je dokončno zaprl vrata končnice Lige narodov. To pa ne bo ključni poudarek in prioriteta Jogija Löwa v naslednjih mesecih. Nemški manitu bo moral s sodelavci najprej vzpostaviti nov red in v izogib novim manitam na prihajajoči nogometni evroviziji znova naoljiti glasno škripajoč stroj.
»Govorica telesa, agresivnost, ostrina v dvobojih … vse našteto sem pogrešal na igrišču. Nič nam ni uspevalo,« je črnolasec zaupal novinarjem po mučni torkovi epizodi. Nič. Beseda, s katero je v celoti povzel tekmo s Španijo. Furia Roja jo je sklenila z 69% posestjo žoge, v svojo korist obrnila razmerje strelov (23:2, od tega 15:1 v strelih v okvir) in zasluženo slavila s teniških 6-0. Nemčija je zadnjič pretrpela podobno katastrofo leta 1931, ko jo je z enakim izidom na krilih nogometnega Mozarta Matthiasa Sindelarja dotolkel avstrijski Wunderteam. Včerajšnje izdaje domačih medijev so razumljivo v ospredje postavile ključno vprašanje: si Joachim Löw še zasluži priložnost za vodenje Elfa do vrhunskih uvrstitev, s katerimi je v preteklosti razvadil navijače?
Obsedenost s Pepom
Nogometna Nemčija se z zgornjo dilemo ne sooča prvič. Jogijeva paradigma že nekaj časa deli domačo strokovno javnost, ki je v 60-letnika prvič množično podvomila po prezgodnjem izpadu po skupinskem delu zadnjega svetovnega vrha, kjer ekipe z igro, utemeljeno na visoki posesti žoge in nenehnih kratkih podajah, niso blestele (lep primer je izpad Španije proti gostiteljici Rusiji). Branilka lovorike se je ujela v podobno past in za selektorjevo taktično kameleonstvo plačala bogat davek. Löw, ki niti javno ne more skriti zaverovanosti v trenersko filozofijo Pepa Guardiole, je svoje izbrance ukrojil v manj vertikalno shemo in z njo želel doseči večjo učinkovitost. Najbolj nazoren primer je odpoved klasičnemu napadalcu. Dragulj Timo Werner je posledično dobil prednost pred starim dobrim Mariem Gómezom, ki je še dve leti prej sijal na Euru v Franciji.
Pomanjkanje hitrosti v kroženju žoge, brezidejnost pred tekmečevimi vrati in odsotnost izkušenj z mladostjo prepojenega okostja so trije elementi, ki so privedli do postopnega padanja. Löw se ne izmika odgovornosti, a vztrajno – z alibijem menjave generacij – zavrača vrnitev treh nekdanjih nosilcev (Matsa Hummelsa, Jérôma Boatenga in Thomasa Müllerja) v črno-beli dres. »Odločili smo se, da jih ne kličemo in to se ne bo spremenilo. Z njihovim ponovnim vpoklicem bi se odpovedali načelnosti.« Pa vendar: ima mlada generacija dovolj orožij, da zapolni praznino po slovesu nekdanjih asov? Po oktobrskih razočaranjih proti Turčiji in Švici (obakrat 3-3) in torkovi kalvariji v Andaluziji se zdi obratno. Nova Nemčija očitno še ni pripravljena, da obrne list po z zlatom obarvanem poglavju predhodnikov.
2014: tako blizu, a tako daleč
Prav primerjava z dediščino svetovnih prvakov iz Brazilije žre trenutni Löwov igralski ansambel in deli domačo navijaško vojsko. Do južnoameriškega slavja se je selektor prikradel s hibridno zasedbo, ki je pokala od modernih prvin v rabi žoge in iskanju praznega prostora, a je po drugi strani ostala zvesta pregovorni nemški tradiciji. Dokaz je nepogrešljiva vloga Mira Kloseja. Kot napadalni lisjak se je v slogu slavnih predhodnikov pri Orlih spretno dopolnjeval s karizmatičnimi avtoritetami – v prvi vrsti z Bastianom Schweinsteigerjem in Thomasom Müllerjem –, ki so z nepredvidljivostjo in s potezo več premikale jeziček na tehtnici, v pravem trenutku znale prebuditi in umiriti soigralce, predvsem pa iz njih iztisnile najboljše. Opisana os, ki si prežeta z nemško tradicijo ni zaprla vrat pred tujimi vplivi in je v prvi vrsti ostala odprta tistim s Pirenejskega polotoka, je znatno obogatila selektorjevo delo. Kaj je pravzaprav ostalo od okusne mešanice, ki je pred dobrimi šestimi leti v Belo Horizonteju uprizorila kultni Mineiraço in s 7-1 ponižala Brazilijo? Če gre verjeti besedam Bastiana Schweinsteigerja, danes strokovnega sodelavca nemške nacionalne televizije, ne veliko. »Vsebina je povsem zastarela in negledljiva, obenem pa ji kronično primanjkuje privlačnosti. Zelo težko se je 100% poistovetiti s to reprezentanco.« In to na predvečer Eura 2020.
Morda bo prav prihajajoči celinski žogobrcarski vrhunec dokončno potrdil, da je Jogi Löw notranje razkrojil reprezentanco, ki jo je ne tako daleč nazaj dvignil na planetarni prestol. Prvi poklicani se je po torkovi 189. tekmi na čelu Elfa novinarskemu vprašanju o odhodu s selektorskega mesta le neprizadeto namuznil in dejal, da za to »… ne vidi nobenega pravega razloga«, v nadaljevanju pa vendarle priznal, da » … je prav tekma s Španijo pokazala, da nam na igrišču manjkajo možje, ki bi znali v pravem trenutku udarili po mizi«. Nekoč nekronani bavarski kralj in izvrsten retorik Franz Josef Strauss je v zlatih časih gospodarskega razcveta svoje dežele, med drugim tudi zaradi finančno ugodnih kupčij s svetom onkraj železne zavese, ob posebni priložnosti uporabil zelo povedno krilatico: »Smrad lahko najdemo kjer koli, duha pa povsod malo.«
Foto: Šport TV
