Avtor: Nejc Mravlja
9. 10. 2024, 10.22
»Kaj takega?! Norišnica … Nimam besed,« je po majski potrditvi prvenstvene krone komaj izdavil eden najbolj zvestih navijačev graških črnih. »Že četrtič jokam iz srca. Nihče si ne more predstavljati, kako velik dosežek je to.« Sturm je četrtič v klubski zgodovini dvignil najbolj cenjeno lovoriko v nogometni krajini naše severne sosede in prekinil desetletno dominanco solnograških rdečih bikov. Preprosto moramo soglašati z vznesenim navijačem. V dotičnem trenutku, prepojenem z ekstazo in neizmernim veseljem, je bilo nemogoče predvideti razsežnost pomena za nadaljnji razvoj avstrijskega prvoligaškega dogajanja.
View this post on Instagram
Čarobna pomlad je po dvajsetih sušnih letih v Gradec vrnila ligo prvakov, klub iz meseca v mesec podira rekord po številu pridruženih članov in nepopisno slavje, po katerem udeleženci še danes s težavo obnavljajo luknje v spominu … Poletje, ki ga na avstrijskem Štajerskem marsikdo ne bo nikdar pozabil. Kot v mnogih odmevnih s presežki nabitih zgodbah se bo tudi v tej na neki točki zgodilo, da bodo naslovi postali preteklost in bo pomemben le naslednji uspeh. Da se to lahko ponovi dokaj kmalu, je dokazala nedeljska rapsodija pred polno zasedeno Merkur Areno, kjer je navdihnjeni Sturm kar s 5-0 odpihnil glavnega papirnatega konkurenta iz Salzburga. Je uspeh nad rivalom, ki je to oznako s skromno vsebino upravičil le na papirju, povod za utrditev trenutnega razmerja moči v avstrijskem nogometu?
O čem podobnem se v začetku še mlade sezone ni dalo sklepati. Črni so na julijski pokalni uverturi proti nižjeligašu iz Kremsa napredovali šele po podaljšku, prvenstvo pa pričeli s porazom proti dunajskemu Rapidu (0-1). Nadaljevanje je prineslo stabilizacijo rezultatov, a ekipa pod taktirko Christiana Ilzerja še zdaleč ni ponovila vsebine, ki jo je krasila v minulem, za klub zlatem tekmovalnem obdobju. Presenetljivo kmalu so se prišeli pojavljati očitki, da so tekmeci malodane patentiran graški pritisk (in protipritisk) uspeli prebrati in se nanj temeljito pripravili, igralci v črno-belem pa na nasprotnikov protistrup niso dovolj lačno odgovarjali. Položaja ni olajšalo niti dejstvo, da v ekipi ni več lanskega stebra Alexandra Prassa, ki se je poleti preselil v nemški TSG Hoffenheim, in Manprita Sarkarie, ki mu po neuspešnem iskanju novega delodajalca stroka v navezi z upravo dovoli igrati le za B moštvo. »Počutim se, kot da bi zlagal sestavljanko. Najdem dva, tri dele, ki sodijo skupaj, potem pa mi enega vzamejo. Potem vidim, da slika na robovih ni prava in zopet moram odvzeti par kosov in jih na novo sestaviti. Sčasoma mi le uspe vse skupaj povezati v celoto,« se je sredi poletne prestopne vročice slikovito odzval 46-letni trener.
Christian Ilzer pa je zadolžen le za polovico opravljenega dela. Arhitekt ekipe in športni direktor Andreas Schicker nosi odgovornost za drugi del zaslug. Z drugimi besedami: za pridobivanje delčkov sestavljanke. Kljub spomladanskim špekulacijam o selitvi k Werderju v Bremen ali po Prassovi poti v TSG Hoffenheim, je v Gradcu ostal (vsaj) do začetka jeseni. Tudi zato, ker je vedel, da njega in klub čaka poletje polno dela. Najprej je moral prepričati nosilce, da ostanejo v klubu, potem pa ga je sodelavci čakalo vročično iskanje kakovostnih okrepitev za dostojen nastop v prenovljeni ligi prvakov. Vezista Malick Yalcouyé, ki so si ga črni izposodili od Brightona, in Lovro Zvonarek, ki je na Štajersko prav tako prišel na začasno delo iz münchenskega Bayerna, sta v ekipo vlila eliksir mladosti. Postavni danski Nigerijec Tochi Chukwuani je na sredini igrišča že dostojno zamenjal poškodovanega Gorenca Stankovića. Ostali, povečini golobradi novinci so bili sprva poslani na kaljenje v mladinsko in B zasedbo.
Premišljena prestopna strategija ni ostala neopažena s strani odgovornih v Hoffenheimu in Schicker se bo po vsej verjetnosti v naslednjih dneh dejansko preselil pod okrilje bogatega mecena Dietmarja Hoppa. Za športnega direktorja je bil zaključek poletne prestopne misije ključnega pomena, saj je v njegovem »srcu divjal vihar«, kot je pojasnil v enem od nedavnih intervjujev. Nemška Bundesliga je izpolnitev Schickerjevih sanj. Prvi kandidat za naslednika je njegov v zadnjih letih najožji sodelavec Paul Pajduch. Schicker za zdaj ne želi ne potrditi ne ovreči namigovanja, da bi mu na sever v Sinsheim sledil tudi trener Ilzer.
Na športnem področju gre branilcem naslova avstrijskega prvaka navzlic začetnim težavam dobro. Bolj hrupno je dogajanja zunaj igrišč. Sturmova domača baza v Gradcu ne zadošča kriterijem lige prvakov, zato mora klub domače tekme pod najbolj svetlimi evropskimi žarometi igrati drugje – na slabih 150 kilometrov oddaljenem stadionu Wörthersee v Celovcu. Kljub prošnjam kluba in navijačev se graška mestna uprava ni pravočasno zganila, da bi pospešila prilagoditev domače Merkur Arene Uefinim zahtevam. Na tekmi proti belgijskemu Club Bruggeju je navijaška vojska na brezbrižnost mestnih veljakov odgovorila z nizom transparentov. Najbolj poveden je bil tisti z napisom: »Po zaslugi politike brez strokovnih kompetenc si bo jutri polovica Štajercev vzela bolniško.«
View this post on Instagram
Kdor je prepričan, da se bodo navijaške bodice izgubile v evforiji vrnitve v ligo vseh lig, se očitno moti. Na protestni val se je naslonila tudi klubska uprava, ki ob vsaki priložnosti poskuša dodatno podžgati stadionsko problematiko. Sturmov predsednik Christian Jauk je s sočnim nagovorom ob sprejemu pri graškem županu ob osvojitvi prvoligaškega naslova odkrito stopil na večinsko stran in se nekaj minut pozneje glasno priključil več kot 20.000 navijačem, ki so pred mestno hišo vzklikali: »SK Sturm potrebuje dom!« Ravnodušen ni ostal niti Ilzer, ki je po porazu z belgijskim prvakom (0-1) brez omahovanja navrgel: »Slišali ste jasen poziv navijačev proti mestni politiki v Gradcu. Če 25 let glede stadiona reci piši niste naredili nič in govorite, da se ponašate z dvema prvoligašema (poleg Sturma še Grazer AK), je to zares izjemen primer licemerja.«
O enotnosti in takšni povezanosti z navijači pa trenutno lahko le sanjajo v taboru RB Salzburga. Biki so v prejšnji sezoni kdovekje izgubili krila. Iz podružnice v Lieferingu so poleti pripeljali le dva novinca. Prihodki od prodanih igralcev, ki so v zadnjih letih redno znašali med 40 in 80 milijoni evrov, so letos padli na osem milijonov. Namesto sledenju ustaljeni logiki novačenja neobrušenih diamantov za skromne zneske ali celo zastonj in nadaljnjega brušenja v Lieferingu, sta 17-letni Joane Gadou in 19-letni Bobby Clark prišla v zameno za osemmestno odškodnino. Nihče od njiju še ni upravičil bajne naložbene vrednosti. Amarju Dediću, ki si je v minulih letih zasluženo izboril status vodstvene figure, so poleti odvzeli kapetanski trak in ga predali iz leipziške podružnice gremija RB izposojenemu nemškemu vratarju Janisu Blaswichu, ki se v (pre)velikih avtoritativnih čevljih (še) ni najbolje znašel.
Za nameček pa se bikom zgodi še to, da se jim graški Sturm po zmagi s 5-0 in devetih odigranih kolih smeje z vrha lestvice. »To je bila v vseh pogledih vrhunska predstava in večer, ki ga ne bomo tako zlahka pozabili,« je razplet tekme povzel Ilzer. Črnim iz Gradca je vrnitev na še topel prvenstveni prestol vzbudila dobro znane prijetne občutke, Salzburžanom pa po visokem porazu slabost, ki bi ob podobnem razvoju dogodkov lahko prerasla v trajnejše slovo od še ne tako daleč nazaj prisvojenega primata v domači žogobrcarski krajini.
Foto: Branislav Racko via Guliver Image
