Avtor: Nejc Mravlja
8. 3. 2023, 13.45
14. januar 2023. Prav tako 18. Everton je gostil zadnjeuvrščeni Southampton. Na ikoničnem stadionu Goodison Park se je odvila ena najpomembnejših tekem za podaljšanje bivanja med elito, a v hramu Toffees (sl. karamelnih bonbonov) vsi prisotni niso bili zaželjeni, vsaj ne domača uprava, ki je nekaj ur pred težko pričakovanim dvobojem prejela utemeljeno grožnjo, da bi ob prihodu na stadion pod vprašaj postavila svojo varnost.
Nezaslišan precedens v dolgi in pisani zgodovini tradicionalnega kluba. »Ne moremo več sprejemati, da večinski lastnik kluba Farhad Moshiri ničesar ne ukrene glede samopašnega manevriranja predsednika, izvršnega odbora in športnega dela uprave s sveto institucijo,« je izpostavila ena najpomembnejših Evertonovih navijaških skupin NSNOW, ki ima v svojem nazivu jasno izraženo osnovno vodilo ljubljenega kluba: »Nil satis nisi optimum (sl. samo najboljše je dovolj dobro).«
Carlettova doba brez primernega nasledstva
Težko bi se našel kdo, ki bi pred tremi leti predvidel takšen ali vsaj približno podoben razvoj dogodkov. Tik pred božičem 2019 je vajeti članske ekipe s strani Portugalca Marca Silve prevzel Carlo Ancelotti in že na predstavitveni novinarski konferenci razkril ambiciozno vizijo. »Dolgoročni cilj je Liga prvakov,« je navrgel zdajšnji trener madridskega Reala in nekoliko presenečene poslušalce vsaj delno pomiril z dodatkom: »Nič ni nemogoče.«
Karizmatični Italijan je potreboval pičle pol sezone, da je razdeljeno in nihajoče moštvo iz primeža razburkanih vod območja izpada popeljal v varen pristan. Dominic Calvert-Lewin in druščina so prvenstvo sklenili na 12. mestu in si pripravili čvrst temelj za novo tekmovalno obdobje. Po prvem pandemičnem šoku so karamele postale uspešnica Premier lige in po nekaj jesenskih krogih celo vodile, ob prelomu koledarskega leta pa so zasedale zavidljivo drugo mesto. Na svojo nesrečo so spomladi 2021 preveč grešile in si z zgolj tremi zmagami v zadnjih 12 krogih pred nosom zaloputnile mednarodna vrata.
Sledilo je neizogibno slovo managerja z največ evropskimi lovorikami. Mister Carletto je privolil v vrnitev h kraljevemu klubu v špansko prestolnico, davnega leta 1878 ustanovljeni Everton pa je za Italijanovega naslednika izbral še enega strokovnjaka z mednarodnimi uspehi pisanim življenjepisom Rafaela Beníteza. Rdečelični Madridčan je najbolj zaslovel z odmevnim kariernim poglavjem pri večnem rivalu ‘karamel’ Liverpoolu, kjer je kot vodja stroke rdečih – kako prikladno – Everton pogosto ne najbolj spoštljivo označeval za »majhen klub«.
»Imenovati managerja, ki ga navijači odkrito sovražijo … Kdo, zaboga, to počne?! Brezbrižno in nesramno hkrati,« se je brez dlake na jeziku za eno najznamenitejših neprofitnih newyorških medijskih hiš pridušal srčni Evertonov navijač in avtor številnih knjižnih uspešnic z nogometno vsebino Jim Keoghan. »Del kulture privrženk in pristašev Evertona je brez dvoma nasprotovanje vsega, kar je povezano z rdečo barvo in Liverpoolom FC. To je zasidrano v naši navijaški DNA.« Vojska podpornic in častilcev zasedbe v modrem je januarja lani s pričakovanim olajšanjem pospremila labodji spev trenerskega mandata nekoč ljubiteljskega prostega branilca, a se s prestolonaslednikom Frankom Lampardom navzlic v primerjavi z Benítezom bistveno bogatejšemu igralskemu pedigreju in navkljub bolj ali manj varnem sprehodu k ohranitvi premierligaškega statusa preprosto ni zmoglo otresti slabega okusa. Nogometno ikono Chelseaja je januarja letos zamenjal Sean Dyche – znan po gojenju energetsko nabite in entuziastične vsebine na igriščih –, ki bo imel na voljo še dobre tri mesece, da izpolni poglaviten cilj uprave – tj., da moštvo zadrži nad gladino.
Več sredstev, a slabši rezultati
Preveč površno bi bilo prisoditi krivdo za vsebinski padec Evertona zgolj neposrečenim izbiram managerjev po odhodu Ancelottija. Da bi bolje razumeli trenutno slabo krvno sliko, se moramo vrniti korak ali dva v preteklost. Tik pred začetkom pomladi 2016 je britansko-iranski poslovnež Farhad Moshiri kupil 49,9% delež kluba in za naslednjo prestopno vročico obljubil povišano vsoto funtov za krepitev prvega moštva.
Nenaden in izdaten finančni priliv je pomenil odmik od tradicionalnega poslovanja karamel. »Pred Moshirijevim vstopom v strukturo Evertona je bil klub poznan po umerjenem delovanju na trgu. Pod Davidom Moyesom (managerjem med leti 2002 in 2013) so ekipo okrepili tehtno izbrani novinci: bodisi kot prosti igralci bodisi v zameno za skromne zneske. Posledično je bil Everton na ligaški lestvici redno uvrščen takoj za tradicionalnimi favoriti,« je pojasnil Keoghan. »Verjeli smo, da je Everton za kolikor toliko enakopravno kosanje z velikani v prvi vrsti finančno podhranjen. Posledično bi z dotokom svežega kapitala najboljši med ostalimi postal elitni član Premier League. Težko bi se bolj zmotili. Kar se je zgodilo, pošteno povedano, ni nič manj kot debakel.«
Prestopni rok za prestopnim rokom in nedorečena strategija novačenja okrepitev sta s prevelikim številom avdicijskih napak klubu polagoma, a zanesljivo zavijala vrat. Prekomerni izdatki za igralce, ki so bili predstavljeni kot znanilci lepše prihodnosti, a so se povečini izkazali za mačke v žaklju, so se kopičili in kopičili: 50 milijonov za Gylfija Sigurdssona, 29 za Yannicka Bolasieja, 2 manj za Davyja Klaasna, 25 za Jeana-Philippa Gbamina … »Sliši se tako, kot če bi nekdo zadel glavni dobitek na tomboli in bi leta zatem poslušali zgodbe o tem, kako je metal denar vstran za hiše iz zlata,« je cinično dodal Keoghan. »Imam občutek – in pri tem še zdaleč nisem edini –, da je Everton na lepem požrl ves denar tega sveta, a z nagrmadenimi sredstvi niti slučajno ne ve, kaj početi.« Po Moshirijevem prihodu se je v sedmih letih na managerski klopi zamenjalo osem mož, kar prav tako povedno priča o nestabilnosti sredine.
Na predvečer otvoritve modernega Everton Stadiuma – slavnostni prerez traku je predviden za poletje prihodnje leto – bi sestop v drugi razred domačega prvenstvenega žogobrca za institucijo, ki vse od leta 1954 nepretrgoma soustvarja angleško smetano, pomenil nič manj kot tragedijo neslutenih razsežnosti. V debelih 124 sezonah po ustanovitvi modro-belega ponosa Liverpoola so jih karamele kar 120 izkusile na prvoligaški ravni, kar je presežek brez primere.
Manj kot tri mesece pred koncem enega najzahtevnejših tekmovalnih obdobij za devetkratnega prvaka se s pičlimi 19 doseženimi goli ob Wolverhamptonu strelsko najskromnejša premierligaška zasedba nahaja na nezavidljivem 18. mestu. Nedeljski gostujoči remi v Nottinghamu (2-2), kljub dvema vodstvoma, stanja ni izboljšal, čeprav so zimzeleni Seamus Coleman in sotrpini odkrito načrtovali vse tri točke, kar bodo skušali popraviti v soboto, ko jih bo na Goodison Parku obiskal vselej podrepni Brentford. Nov teden in ista pesem: ponovno bo v ospredju tista o olajševalnem odmiku iz bližine spolzkega dna razvrstitve in navijaški pozabi zaskrbljujočih upravnih strelov v prazno. Da le ne bo karamela zopet pretemna in bomboni (pre)grenki …
Foto: Reuters/Andrew Boyers via Guliver
