Avtor: Nejc Mravlja
24. 4. 2019, 09.07
Zgolj teden prej ni veliko manjkalo, da bi doživeli s simboliko nabit prelomni dogodek, po katerem bi kolesje grškega nogometnega ustroja dokončno zasukalo v predvideno smer. Solunski PAOK, vodilna ekipa na prvoligaški lestvici, je gostoval v Larissi, na dvoru »kraljice nižavja«, tokrat varno skriti na 10. mestu. Navijači kluba iz srca Tesalije še danes hrepenijo po zlati sezoni 1987/88, ko je njihov ljubljeni AEL prvič in do danes zadnjič uspešno zavojeval domači nogometni tron (sovražna brata Panathinaikos in Olympiacos se nista prebila niti med prve štiri!), tedaj še nevedoč, da se bo že nekaj mesecev zatem pričelo več kot tridesetletno enolično trobojevanje s kratkim povzetkom: šestkrat »Pana«, pet zvezdic za AEK in 20 za v tem času nadmočne rdeče-bele iz atenskega pristanišča Pireja.
Vse-atenska premoč je bila popolna. Vse do nedelje, 14. aprila, ko so črno-beli nogometni bojevniki kot edini v tej prvoligaški zgodbi še branili sloves nepremagljivih. Dosežek, ki je po 28 neporaženih bitkah vsekakor vreden spoštovanja. Toliko bolj, ker je na PAOK neizprosno pritiskal Olympiacos. Dvoglavi orel s severa (orig. O Dikefalos tou Vorra) je moral nujno odgovoriti z zmago. Na papirju nič zahtevnejšega. Dejansko precej bolj. Vodilni zadetek Dimitriosa Pelkasa je izničil Severni Makedonec Nikola Jakimovski in preložil slavje črno-belih. Konec koncev, toliko bolje, so si mislili gostujoči navijači, ker je bila njihova prisotnost zaradi tekme (pre)visokega tveganja prepovedana. Zmaga na praznem stadionu bi jim pokvarila praznik. Sedem dni zatem, v nedeljo, 21. aprila, je PAOK v školjki izdatno obiskanega Toumbinega pekla proti Levadiakosu iskal drugo priložnost. To pot v optimalnih okoliščinah.
Ples ognja in hudournik solz
Naključno ali ne, na predvečer pomembne bitke je solunski ponos dopolnil častitljivih 93 let obstoja. Vpihnjena svečka več za klub, ki je od ustanovitve leta 1926 le dvakrat postal grški prvak. Za drugo največje mesto v državi skoraj žalitev ali ponižanje, a obenem demonstracija premoči tekmecev iz prestolnice. Solunske ulice so večer pred težko pričakovanim prvim sodnikovim piskom preplavile številne bakle, najrazličnejša pirotehnična sredstva so s šopkom ognjemetov razsvetlila temno nebo. Navijači so praznični dan vsekakor dočakali pripravljeni.
Nekaj minut pred 20. uro po lokalnem času se je 22 igralcev podalo na travno rušo črno-belega kotla. Levadiakos se je zdel kot darilo. Modro-zeleni so že pred tem izgubili vse možnosti za ohranitev elitnega statusa in so v dvoboj krenili brez rezultatske obremenitve, lahko pa bi postali prvi prvenstveni krvnik dvoglavih orlov v tej sezoni. A negotovost ni trajala dolgo, natančneje tri minute, ko je za prvi vrhunec na tribunah poskrbel ukrajinski vezist Evgen Šakov. Kakofonija, ki je prevzela Toumbo, je dosegla vrelišče. Festival petard, pomešan z hrumenjem navijaških bobnov, je spremljal vzklikanje navijaških napevov. Že pet minut zatem je sledil nov izbruh veselja. Nekdanji igralec Feyenoorda, Diego Biseswar, je s suvereno izvedbo enajstmetrovke povišal prednost. Sledila je nova navijaška eksplozija, ki ne ni omilil niti zapravljen kazenski strel Dimitriosa Pelkasa po slabe pol ure igre. Tekmec ni nudil odpora, povedano drugače, spoštoval je hierarhijo. Do konca polčasa na domača vrata ni sprožil niti strela.
Na križišču poti
Nadaljevanje? Rajanje se je samo še stopnjevalo. Nad stadionom je vse bolj intenzivno rastel oblak dima, tribune so postale »ognjene«. Srčnim bolnikom bi pristojni za njihovo zdravje obisk tovrstne tekme kategorično prepovedali. Kako bi njen zaključek sploh dočakali živi? Potem, ko so Beocijci celo uspeli dvakrat plaho zapretiti domači obrambi, je s svojim drugim golom odgovoril Šakov, svoja prebliska sta dodala še Fernando Varela in Karol Świderski. Petarda je odjeknila še na igrišču. Močno in predirljivo. Za manito črno-belih. Ker je vsak tovrsten triumf pospremljen s skupkom solz, se tudi nedeljski večer ni uprl tradiciji.
Ko je Pelkas, »kapetan za en dan«, zapustil igro v sodnikovem dodatku, ga je zamenjal Vieirinha, sicer stalni nosilec svetega traku na levi nadlahti. Čeprav si je teden prej na gostovanju v Larissi strgal križne vezi v kolenu, je sklenil aktivno podoživeti vsaj nekaj sekund za prisotne edinstveno nepozabnega praznika. Vzdušje je doseglo nov vrhunec. Solze so oblile obraz izkušenega Portugalca, ki se je v PAOK prvič preselil že pred enajstimi leti. A ne solze trpljenja, ravno nasprotno. Ko je sodnik Cilos odpiskal konec tekme, so čustva prevzela vse prisotne. Predirljivo odmevanje pirotehnike, ki je začuda nikakor ni zmanjkovalo, je odslej spremljal skupinski jok, prežet z neizmerno srečo. Zgolj tisti redki, ki preponosno nikdar ne kažejo čustev, so se pretvarjali hliniti nezlomljivost.
Pravična nagrada
Zapolnitev 34-letne praznine brez prestižne državne lovorike nobene vdane podpornice in privrženca ljubljenega kluba ne pušča hladnega. Primer PAOK ni osnovan na spletu srečnih naključij in slučajnosti. Temelj zgodbe o uspehu je prihod ruskega bogataša Ivana Savvidisa poleti 2012 na položaj glavnega odločevalca v klubu. Mož, katerega premoženje je ocenjeno na dobrih 600 milijonov dolarjev, je pričel z resnimi vlaganji ne le v klub, temveč tudi v celotno regijo. Dvoglavega orla je nahranil (popravil finančno stanje), ga očistil umazanije (finančnega primanjkljaja) in mu po dolgoletnem hiranju omogočil nov zalet. Dokaz sta zaporedna pokalna naslova (2017 in 2018), ki jima bo konec pomladi morda sledil še tretji (PAOK jutri igra povratni polfinale proti Asteras Tripolisu). Lanskega je s klubom osvojil še en trenutni steber solunskega ponosa, trener Răzvan Lucescu.
Ko je Romun avgusta 2017 zapustil Škodo Xanthi in zasedel položaj vodje stroke črno-belih, so vsi govorili o novem poglavju v napredovanju trenerskega razvoja sina velikega Mircee Lucescuja. Răzvanovih dobrih trinajst let izkušenj iz domovine, Katarja in Grčije zahtevnemu občinstvu še ni vlivalo zaupanja, a si ga je danes 50-letnik priboril z drugim mestom v prvenstvu (za 6 točk mu je ubežal prvak AEK).
Udarec za ugled, a obetavna prihodnost
Izkupiček minule sezone se na prvi pogled zdi vreden občudovanja, a je bil prepreden z mnogimi nenogometnimi incidenti, začenši z zloglasnim revolveraškim nastopom Ivana Savvidisa na odločilnem spopadu za naslov z rumeno-črnimi iz Aten. Predsednik je kar med tekmo s pištolo za pasom vstopil na igrišče in s to potezo želel izraziti nestrinjanje s sodniškimi odločitvami. Za prestopek je bil kaznovan s triletno prepovedjo obiskovanja stadiona, zato je letošnje slavje spremljal zunaj Toumbe.
Kazen za predsednikovo razkazovanje moči je doletela tudi prvo moštvo, ki je novo prvenstveno zgodbo pričelo z izhodiščnim minusom dveh točk, kar pa naposled ni vplivalo na srečen konec. Dvoglavi orel je preletel konkurenco. V Grčiji je doslej kot zadnji na prvoligaški prestol sedel neporažen … Panathinaikos spomladi leta 1964! Lucescu z igralci za ponovitev izjemnega dosežka potrebuje le še en pozitiven izid (v nedeljo, 5. maja, v zadnjem krogu na gostovanju pri PAS Giannini), a se s tem ne bo zadovoljil. Naslednji cilj je mestna prevlada. Tri ligaške trofeje v svojih vitrinah premore tudi solunski rival in največji sovražnik Aris. A to je že druga fronta, ki lahko še malce počaka. Praznina in post sta bila enostavno predolga, da bi se veseljaški ples črno-bele navijaške vojske hitro polegel in se še nekaj časa ne bo. Navsezadnje je ravno v srcu Peloponeza nastal rek: »Pleši dobro ali zapusti prizorišče.« Iz soja luči trenutno izrinjeni Atenci že napovedujejo maščevanje, toda »Dikefalos« na drugi strani zdaj pozna pot na vrh in se bo med novim vzpenjanjem nedvomno posluževal najrazličnejših metod in sredstev. Zveni nekam znano, kajne? Nova sezona Igre prestolov grške nogometne elite se je pričela še pred koncem trenutne.
Foto: Gulvier/Getty Images
