Avtor: Uroš Puš
13. 9. 2021, 14.58
Olimpija bo v novo sezono vstopila z vratarskim tandemom Žan Us-Paavo Hölsä. Oba sta bila v lanski sezoni procentualno med najboljšimi golmani lige AHL, Hölsä celo najboljši (24 tekem v rednem delu, 94,5% ubranjenih strelov). Nekoliko manjši odstotek je imel Us, 92,6% na 33-ih odigranih tekmah v rednem delu. Ni zanemarljivo dejstvo, da je finski vratar branil za najboljšo ekipo lige, ki je vključno s končnico le 3x na svoj gol prejela več kot 30 strelov, medtem, ko so se Jesenice vključno s končnico kar 16-krat soočile z več kot 30 streli. V tej sezoni bosta oba vratarja imela polne roke dela, hkrati pa sta potisnjena v zelo zahteven, celo nehvaležen položaj, saj na tako visokem nivoju, kot ga zahteva liga ICEHL, še nista branila. Razliko pa bosta morala hočeš-nočeš, delati.
Us ima vsaj nekaj reprezentančnih izkušenj, lani je vidno napredoval in bil eden glavnih razlogov, če ne glavni, da so ‘železarji’ prišli do polfinala lige AHL in osvojili domači naslov. Zdaj bo dobil priložnost, da stopi korak naprej. Tako kot Hölsä, ki moram priznati, ni povsem prepričal. Na trenutke nerazumljivi izhodi iz gola, slabša igra s palico in precej odbitih ploščkov predse, kar bodo kakovostnejši igralci znali kaznovati. Ampak vse to se da odpraviti in verjamem, da bo vratarski trenerski sindikat Anže Ulčar-Aleš Sila izmenjal informacije in strmel k izboljšanju obeh. Vseeno sem mnenja, da bi tuji vratar moral biti za ta nivo tekmovanja 2-krat boljši od domačega. V tem primeru mislim, da temu ni tako, zato se bojim, da bo Olimpija morala kmalu iskati novega, kakovostnejšega čuvaja mreže, ki ga bo nadomestil in od katerega bo lahko znanje in izkušnje črpal tudi Us. Sezona bo dolga in Olimpija bo potrebovala dva kvalitetna vratarja, ki bosta konstantna podpora moštvu.
Danes morajo branilci znati igrati v obe smeri, a vseeno, obrambno vrsto posameznega napada v hokeju ponavadi sestavljata ofenzivni branilec in obrambno usmerjeni branilec (t.i. ‘stay-at-home D’). Od branilcev, ki so lani nastopali za Olimpijo in bodo tudi letos branili zelene barve, je takšen po profilu zgolj Miha Štebih. Vsi ostali (Magovac, Logar, Mark Čepon) vključujoč Kristijana Čepona, ki je sezono preživel v Franciji, pa so precej bolj napadalno usmerjeni. Do neke mere neznanka je Tine Klofutar, ki se je kalil na Norveškem, a glede na njegov statistični prispevek v članski kategoriji in konstitucijo, je najbrž zamišljen kot obrambni branilec.
Ne gre verjeti, da sta obe tuji okrepitvi Sebastien Piche in Joona Erving bili pripeljani z namenom, da uravnotežita branilsko vrsto (4. ofenzivni branilci – 4. defenzivni branilci). Morda Erving, zagotovo pa ne Piche, ki je izrazito ofenzivno usmerjen ‘bek’, kar navsezadnje razkriva njegova pretekla statistika. A karierna pot in produktivnost Kanadčana v zadnjih letih padata, kar ni najboljša novica. Spodbudnejša je ta, da bo postavljen v položaj, ko bo lahko zbiral točke (gole in podaje), saj bo verjetno član udarnega branilskega para in udarne ‘power-play’ peterke. Njegova prednost je izkušenost, s seboj pa prinaša tudi zmagovit pedigre, saj je bil z Bolzanom prvak lige EBEL. Finski branilec takšnega CV-ja nima, se je pa solidno obnesel pri Popradu, v najmočnejši slovaški ligi. Zanimivo bo spremljati, kaj lahko doprinese v trenutno zasedbo Olimpije, ki bo svoje branilce na vsaki tekmi potrebovala v njihovi najboljši verziji.
Napad je v osnovni biti zadolžen za produktivnost, torej zbiranje asistenc, ki posledično pripeljejo tudi do zadetkov. Kdo bo primarno zadolžen za to, je uganka. Olimpiji namreč manjka naravni strelec (‘natural goalscorer’), ki je v vseh hokejskih kolektivih nuja. Morda bo to Kanadčan Wade Murphy, ki bo sicer postavljen v položaj, da obogati statistiko. A ker je v precej manj kvalitetnih ligah v zadnjih petih sezonah le 2-krat zmogel dvomestno število golov (16/17-11 golov, 19/20-15 golov), bo potreboval daleč najboljšo sezono kariere, da bo pripomogel k skupinskemu uspehu. Če mu bo seveda res dodeljena ta naloga. Drugi tuji napadalec je Guillaume Leclerc, ki je v preteklih sezonah znal na svoj račun vpisati solidno bero točk. A tudi član četrtega napada francoske reprezentance, najverjetneje ne ustreza povsem zgoraj omenjenemu profilu igralca. Hkrati bo tudi zanj dokazovanje v ICEHL nekaj novega.
Še najbližje temu bi znal biti Žan Jezovšek, ki bo prvič igral v tako močnem prvenstvu, zato nanj ne gre polagati prevelikega pritiska. Če je kdo garancija za gole, je to zagotovo Žiga Pance, ki pa tudi ni omenjeni profil igralca, a je od vseh najbolj izkušen in, kar je najpomembneje, konstanten. Dvomestno število zadetkov je dosegel v osmih od desetih sezon v ligi EBEL. Da bi za gole poklicani zadevali, bodo potrebovali tudi organizatorja igre (‘playmaker’). Kdo bo soigralec, ki bo skrbel za hranjenje palic? Tudi tukaj kandidatov ni na pretek, po profilu najbolj iztopata Tomaževič in Leclerc, ki ju čaka izredno zahtevna naloga. V močni ligi, kar ICEHL nedvomno je, je časa in prostora zelo malo, da se kvalitetno znebiš ploščka in za svojo ekipo ustvariš priložnost. Še največjo težavo pa bi lahko predstavljali precej enakovredni napadi. Olimpija namreč v prvih dveh napadih nima igralcev, ki bi bili s hokejsko terminologijo izrazito označeni kot klasični »top six« napadalci. Tovrstni igralci so praviloma garancija za gole in podaje, saj sta ravno prva dva napada pri hokeju, če karikiram, zadolžena za rezultat na semaforju.
Najboljša odločitev, ki jo je Olimpija sprejela, je imenovanje Mitje Šivica na njeno klop. “Šive” je že v Franciji pokazal trenersko “žilico”, v še bolj finančno in infrastrukturno podhranjenem okolju pa je naredil čudež. Z Jesenicami je osvojil naslov državnega prvaka proti ekipi, ki je roko na srce imela večjo kapaciteto kvalitete, v ligi AHL pa ‘železarji’ niso bili prav daleč od finala.
Liga ICEHL bo zahtevnejši izziv, saj so za razliko od lige AHL tu vsa moštva profesionalna in neprimerno boljša. A ker se zna prilagoditi, je dober retorik in hokejski perfekcionist, bodo igralci najverjetneje napredovali. Seveda pa bo to možno le, če bo imel zaupanje in predvsem čas, da ekipo izoblikuje, izboljša in implementira svoje taktično-tehnične ideje. Poleg vsega naštetega bo v klubskih vodstvenih strukturah potrebna potrpežljivost. Potrpežljivost, ki jo vse premalo premorejo mnogi športni kolektivi v svetu. Sploh v sredinah, kjer se s finančnimi vložki ne morejo kosati s tekmeci. Samo tako uspeh sčasoma ne bo izostal.
Proces »nove« Olimpije se je pravzaprav začel z neslavnim propadom »stare« in bankrotirane. Razvil se je do te mere, da se Olimpija vrača na največji regionalni oder. Tako kot je bil v tem primeru potreben določen čas, proces, to velja tudi za produkcijo pri Olimpiji vzgojenih igralcev. Ta je, če smo povsem realni, v zadnjem času na žalost zastala. Navsezadnje to potrjuje število njenih članov v mladinskih reprezentancah (U18,U20). V sezoni 17/18 je na svetovnem prvenstvu do 20 let nastopal le Mark Sever, ”osemnajstico” sta zastopala dva ‘zmaja’, Val Usnik in Urh Ilič. Sezono pozneje sta bila reprezentanta le dva v obeh starostnih kategorijah. Val Usnik pri U18 in U20, ter Mark Sojer pri U18. Sezona 19/20 je zaradi znanih razlogov (Covid-19) odnesla svetovno prvenstvo U18, na seznamu potnikov za SP U20, ki je bilo odigrano, pa je bil zopet Val Usnik. Vratar, ki je sicer zrasel pri Olimpiji, a se je pred sezono 18/19 preselil na Madžarsko.
Olimpija je torej na zadnjih osmih svetovnih prvenstvih, dejansko jih je bilo odigranih pet (tri so bila odpovedana zaradi Covida), v obe mladinski reprezentanci izvozila 4 igralce! Da bi Olimpija v prihodnosti še naprej lahko računala na slovensko okostje, bo nujno potreben proces ustvarjanja lastnih za prvo ekipo. Ne najboljših igralcev iz drugih podmladkov slovenskega hokeja, kajti tako obstaja velika verjetnost, da se izgubi medsebojna klubska konkurenčnost. Tega pa si verjetno nihče ne želi. A je seveda meja tu izredno tanka, zato bo v tej smeri, v kolikor se to zgodi, vendarle potreben kakšen konsenz vseh vpletenih. Olimpija za razliko od ostalih klubov v ligi ICEHL to potrebuje še toliko bolj, saj je hokejski bazen v Sloveniji preprosto (pre)majhen. Vendarle je tokrat ekipa pretežno slovenska, a pogled prihodnosti je (pre)blizu, da o tem ne bi razmišljali. Tako kot o procesu razvoja trenutne zasedbe, ki ji moramo dati čas, jo podpirati in ji zaupati. Pa čeprav bo verjetno v letošnji sezoni, kar je logično (novinec v ligi, eden manjših proračunov) potrebne precej potrpežljivosti. A v hokeju, pravzaprav na splošno v športu, se dobre stvari ne zgodijo čez noč. Zato na tem mestu tudi apel vsem navijačem, naj podprejo ljubljansko zasedbo v dobrem in slabem. Ne samo letos, tudi v prihodnjih letih, če želimo stabilen klub, ki bo nastopal v ligi ICEHL in se kdaj tudi uvrstil v končnico. Konkurenca je namreč NORO dobra in na žalost precej bogatejša.
Neobvladljive rdeče številke, ki jih je na Celovški 25 leta in leta puščalo prejšnje vodstvo na čelu z Matjažem Sekljem, je pripeljalo do edinega logičnega zaključka. Stečaja. Rodila se je »nova« Olimpija, ki je s Tomažem Vnukom in Slovenskimi železnicami kot generalnim pokroviteljem začela pisati zdravo hokejsko zgodbo. Zgodbo rednega plačnika, ki poskrbi za svoje bojevnike in se nadaljuje tudi po njegovem odhodu.
Začela se je z vstopom v ligo AHL in se po štirih letih v tem tekmovanju seli nekaj stopnic višje. V ligo ICEHL. S to selitvijo oz. logičnim napredkom pa prihaja tudi velika odgovornost zdajšnjega vodstva. Ne samo finančna, tudi tekmovalna in ne samo do Olimpije, tudi do slovenskega hokeja nasploh. Olimpija je bila namreč že pred izstopom iz lige EBEL na slabem glasu in kar nekaj let je potrebovala, da se je znebila starih demonov. In posledično tudi dobila novo priložnost. Priložnost, ki je ne sme zapraviti. In upam, da je ne bo. Prvič, ko so nas (Jesenice in Olimpijo) Avstrijci sprejeli v svoje razširjeno tekmovanje, smo jih po nekaj letih pustili na cedilu. Seveda ne samo njih. Tudi domače privržence hokeja. Zdaj so nas zraven spustili še drugič. Če jih ponovno razočaramo, bodisi po tekmovalni ali finančni plati, nas verjetno ali pa kar zagotovo še tretjič ne bodo sprejeli medse. S tem hokeja v Sloveniji, najbrž ne bi bilo konec, bi se pa kot že mnogokrat poprej znašel v težavah. Po takem scenariju v daleč največjih (razlogov je ogromno). Ampak, glede na dozdajšnjo postopno pot Olimpije, plačane obveznosti do igralcev, trenerjev, navsezadnje zadovoljstva navijačev, verjamem da bo na dolgi rok tokrat zgodba drugačna.
