Avtor: Nejc Mravlja
10. 11. 2026, 09.58
Pod Vezuvom so po avtogolu Alfonsa Pedraze olajšano zadihali. Laziev levi bočni branilec je v 48. minuti nespretno popravil rezultat, ki ga je dvajset minut prej pokvaril soigralec Davide Frattesi. Napoli je proti vodilnemu Laziu izvlekel neodločen izid (1-1). Za hip se je zdelo, da bi se z napetim ozračjem prepojeno popoldne lahko končalo celo z zmago. Na koncu sta se ekipi morali zadovoljiti s točko, domači modri pa z novo porcijo žvižgov. Za klub z v nebo segajočimi ambicijami je šlo za še en skromen ligaški izplen.
Lazio, ki ga to jesen izvrstno vodi nekoč Napolijev strateg Gennaro Gattuso, je ostal neporažen na čelu razvrstitve, a je obenem sklenil osupljiv niz šestih zmag. Napoli je po enajstih kolih zbral kar štirinajst točk manj in se nahaja v zlati sredini na desetem mestu s petnajstimi točkami. Kar sedem porazov na petnajstih preizkušnjah v vseh tekmovanjih je še vedno izstopajoča številka, čeprav je ekipa Maxa Allegrija na svojo srečo v nedeljo ni pokvarila z osmim. Za še spomladi drugouvrščeno ekipo domače prvoligaške konkurence se je to jesen zgodilo preprosto preveč slabih večerov, da bi eno kolikor toliko znosno popoldne kratkomalo razglasili za pomik na bolje.
Treba je priznati: drugi polčas je navijačem in stroki le ponudil nekaj oprijemljivega. Napoli je odločneje pritisnil, postal dejavnejši v napadu in si priigral par priložnosti za zmago. De Bruyneju je veselje preprečil uporni Christos Mandas, zelo blizu uspehu je bil v 85. minuti še Giovane. Ekipa je Allegriju ponudila nekaj snovi, na kateri bi karizmatični trener lahko gradil boljši jutri. Toda izpostavljena plusa iz drugega polčasa ne moreta izbrisati medle vsebine v prvem delu, v katerem je Lazio s precej čvrstejšimi argumenti napadal dokaj nebogljenega gostitelja.
Še zgovornejše je ime nogometaša, ki je poslal predložek za Pedrazov avtogol: Noa Lang. Prav proti Nizozemcu je bil usmerjen velik del navijaške jeze. Tudi Kevin De Bruyne – v zadnjih dneh drugi priročni obraz neapeljskega nezadovoljstva – je imel priložnost za odločilno potezo. Nogomet zna biti čudovito nesramen celo do vnaprej pripravljenih sodb. Dva igralca, okrog katerih se kopiči toliko očitkov, sta bila vpletena v akcije, iz katerih bi Napoli lahko sestavil zmago.
Kar jima jasno ne daje odpustka za vse ostalo, a hkrati kaže na to, kako malo koristi ima ekipa od tekmovanja v lovu na največjega krivca. Navijači lahko v hipu izžvižgajo posameznika, klub lahko čez noč zamenja trenerja, a če se stroka pri izbiri ekipe in razdelitvi odgovornosti ne zna otresti istih težav, se kriza lahko hitro poglobi ali celo sproži vrtinec novih kriz, iz katerih se izhod le stežka najde.
Po porazu v Portu z 1-4 je Matteo Politano javno potožil, da pred mikrofone vedno prihajajo Italijani. Izjava je zarezala v slačilnico, ker je v poraz ekipe vnesla tudi vprašanje posameznikov in njihovih narodnosti. Na največji italijanski komercialni televiziji so objavili tudi igralčevo pojasnilo: Politano z izjavo nikogar ni želel napadati, moštvo ostaja enotno in stoji za trenerjem. To dopolnilo šteje. Iz enega izbruha se pač ne da narisati zanesljivega zemljevida dveh sprtih taborov.
Je takšno pojasnilo sploh potrebno? Ko mora igralec pojasnjevati, koga je zajemal njegov »mi«, se v slačilnici zaiskri tudi med dvema treningoma. Scott McTominay je odkrito govoril o jezi, Rasmus Højlund je zavrnil Allegrijevo ugodno oceno predstave in odgovornost razširil na vodstvo. Trener lahko svojo oceno predstave pojasni z željo po zaščiti ekipe. Ko se njegovi igralci z njo javno ne strinjajo, mora preveriti tudi doseg svojih sporočil v slačilnici.
Za povrh je v javnost pricurljal še spor med De Bruynejem in Lorenzom Lucco. Belgijčev očitek zaradi napačnega gibanja, Italijanov žaljivi odgovor, vse pred televizijskimi kamerami. Prepiri so sestavni del nogometa, toda v takšnem trenutku vsak še tako majhen nesporazum lahko postane javni preizkus avtoritete. Allegri bi moral igralcem določiti jasne meje in jih tudi uveljaviti, v nasprotnem primeru bo njegov poziv k delu in molku obveljal samo do naslednje izgubljene žoge.
Allegrija je prelahko odpraviti kot človeka, ki ga je povozil čas. Njegova zbirka lovorik je za tako poceni sodbo preprosto pretežka. Toda prav trener, ki je svojo filozofijo tako tesno povezal z rezultatom, mora sprejeti tudi njeno neprijetno posledico: ko rezultatov zmanjka, ima za obrambo svojega dela zelo malo prostora.
Njegov ikonični »corto muso«, zmaga za dolžino konjskega nosu, deluje, dokler prek ciljne črte prihajaš prvi. V največjem italijanskem športnem dnevniku so ob analizi njegovega dela spomnili prav na to zavezanost izidu in na vse glasnejše očitke o pomanjkanju jasne vsebine. V Neaplju se zdaj od trenerja pričakuje razlaga, kako bo moštvo sploh redno prihajalo do zmag. Obvladovanje novinarske konference tega dela ne more opraviti namesto njega.
Allegri je po tekmi z Laziem govoril o nevihti in čolnu, ki ga zna pripeljati v pristanišče. Po reprezentančnem oknu računa tudi na vrnitev poškodovanih. Oboje je razumljivo. Poškodbe zmanjšujejo izbiro, utrujenost nemalokrat negativno vpliva na izvedbo, izgubljeno zaupanje zna navidez preprosto podajo presneto otežiti. Vendar dodatni zdravi igralci sami po sebi ne morejo določiti, kdo vodi igro, kako se bo ekipa odzvala po izgubljeni žogi in kdo bo sprejemal neprijetne odločitve. Za to je na klopi trener.
Aurelio De Laurentiis je Allegrija konec avgusta predstavil v gledališču San Carlo in prisotne očaral z besedno igro: »Allegria!« Veselje. Prizorišče je bilo imenitno, obljuba lahkotna. Precej konkretnejša sta bila triletna pogodba in letna plača 4,5 milijona evrov. De Laurentiis je po obdobju izdatnejše porabe z Antoniom Contejem napovedal zategovanje pasu. Tudi ta račun mora nekdo položiti na mizo.
Varčevanje je predsednikova legitimna odločitev, ki v isti sapi zahteva pošteno uskladitev pričakovanj, kadra in trenerjevega načina dela. Predsednik, ki določi finančne meje in izbere primernega človeka za vodjo stroke, hkrati sodeluje pri športnem tveganju. Njegove odgovornosti ni mogoče ustaviti pred vrati slačilnice. Prav tako športni direktor Giovanni Manna ne more ostati zunaj razprave o tem, ali imajo posamezna velika imena dovolj kakovostnih soigralcev, da lahko skupaj sestavljajo odločno delujočo in homogeno ekipo.
Odgovorni bomo morali jasno in glasno dodati, kaj bi v naslednjih tednih sploh štelo za napredek: manj prejetih golov, več izdelanih napadov ali zgolj jasnejše vloge. Od vodstva kluba se pričakuje, da bo trenerju postavil merila, po katerih ga bo lahko pošteno presojalo. Če jih spreminja po vsakem žvižgu, moštvo igra tudi za trenutno razpoloženje predsednika. Če jih sploh nima, postane vsaka točka razlog za odlog težkih odločitev. Prav tu tiči nevarnost nedeljskega remija z Laziem: dovolj je spodbuden, da ga je mogoče prodati kot začetek okrevanja, in hkrati dovolj skromen, da ničesar še ne zagotavlja.
Tu pridemo do De Bruyneja. V La Repubblici so med glavne napake vodstva uvrstili vztrajanje pri Belgijcu v središču Napolijeve kratkoročne vizije. Junija bo dopolnil šestintrideset let. Njegove kakovosti so še vidne, kar je pokazala tudi nedelja. Graditi ekipo okoli njega pa pomeni vnaprej odgovoriti, kdo bo pokrival prostor ob njem, kdo mu bo odpiral poti za podajo in kako bo moštvo delovalo ob njegovi odsotnosti.
Nekdanja slava pride še kako prav ob predstavitvi okrepitve. Že pri branjenju protinapada ima precej manjšo uporabno vrednost. Če klub od veterana pričakuje, da bo s kakovostjo posamezne poteze prikril vse, česar ni uredil pri sestavi moštva, je nepravičen tudi do njega. De Bruyne mora sprejeti svoje obveznosti in meje. Vodstvo mora ustvariti razmere, v katerih njegovo znanje ekipi prinaša več kot ime in priimek.
Nedelja je pokazala, da Napoli še zmore odigrati polčas, iz katerega je mogoče zgraditi kaj uporabnega. Zdaj potrebuje še ponovljivost in stanovitnost: jasne naloge, enaka pravila za zvezdnike in rezerviste ter vodstvo, ki bo svoje odločitve razlagalo vsaj tako argumentirano in jedrnato, kot morajo igralci javnosti pojasnjevati poraze. Pri petnajstih točkah je prostora za izboljšanje veliko. Prostora za še eno predstavo, v kateri vpleteni s prsti kažejo drug na drugega, pa občutno manj.
Allegri je dobil nekaj prepotrebnega kisika, igralci premor, De Laurentiis pa novo priložnost, da pokaže, kaj je od avgustovskega veselja ostalo pri vsakdanjem vodenju kluba. V San Carlu se predstava konča, ko pade zavesa, na stadionu Diega Armanda Maradone pa, ko sodnik odpiska konec tekme. De Laurentiis je izbral oder, trenerja in proračun, zato bo moral poravnati vsaj del računa.
Foto: AP Photo/Luis Vieira via Guliver Image
