Avtor: Luka Cotič
20. 10. 2021, 09.35
Milan Mandarić je po šestih letih zapustil Olimpijo. Po nekaj neuspešnih pogajanjih je klub vendarle prodal nemškemu nepremičninskemu poslovnežu Adamu Deliusu. Pet milijonov evrov odkupnine je dokončno pristalo na računu Olimpije oziroma osebe, ki naj bi najprej poplačala klubske dolgove, nato pa izplačala tudi Milana Mandarića in Željka Mandarića. Prva žrtev spremembe v upravi ljubljanskega kluba je bil trener Savo Milošević, ki naj bi ga novi lastniki želeli odpustiti že pred drugim večnim derbijem sezone. Za takšen menever seveda ni bilo dovolj časa, je pa do spremembe na klopi prišlo med zadnjim reprezentančnim premorom. To seveda pomeni vnovičen začetek z ničle za ekipo, ki je ravnokar začela spominjati na uigrano.
Klub naj bi imel po novem kar dva športna direktorja! Eden naj bi bil Mladen Rudonja, ki bo že tretjič prevzel odgovorno nalogo. Najbrž ni daleč od resnice trditev, da se pri Olimpiji zaradi menjave vodstva ne bo veliko spremenilo na bolje. Verjetno lahko še naprej pričakujemo visoko pretočnost igralskega kadra in strokovnega vodstva. Utopično je namreč pričakovati, da bi se klub lahko finančno vzdrževal na katerega izmed drugih načinov, ki so v rabi v nogometno razvitejših državah. Stadion je bolj kot ne prazen, Olimpija ne dosega evropskih uspehov in nima igralcev, ki bi na tržišču dosegli višjo vrednost. Zato se bo v bodoče bržkone zatekla k zavezništvu z eno ali več agencijami, Adam Delius pa bo bržčas samo “frontman”.
Milan Mandarić je svoje poslanstvo v NK Olimpija nepreklicno končal. Poudaril je, da je preutrujen za nadaljevanje dela v klubu in kdo bi mu lahko oporekal. Toda Olimpija mu je poleg verjetno precej velikega finančnega minusa vendarle prinesla tudi precej veselja, saj 83-letni poslovnež pred prihodom v Ljubljano z nobenim od prejšnjih klubov v ZDA in Angliji ni osvajal pomembnih lovorik. Z Olimpijo je dvakrat postal državni prvak in trikrat pokalni zmagovalec, klubu je prinesel prvi državni naslov po 21 letih in prvo dvojno krono po 25 letih. Skupaj torej pet lovorik v šestih letih. Sploh ni slabo, glede na dolgo in mukotrpno sušo, ki jo je ljubljanski kolektiv s svojimi navijači trpel preden je začel črpati kapital iz globin Silicijeve doline.
Velik del navijačev je bil v obdobju vladavine Milana Mandarića izrazito negativno nastrojen proti predsedniku kluba. Ljubljanski nogomet in šport na splošno sta vedno znova podvržena neverjetno petični in izrazito negativni športni javnosti v prestolnici. Olimpija mora biti prva, mora biti uspešna v Evropi, mora igrati napadalen in privlačen nogomet, mora imeti mlado slovensko ekipo. Zahteve, ki so v resnici verjetno samo izgovor za neprihod na stadion, se kar ne končajo. Drži, da je Zmajevo gnezdo v zadnjih petih sezonah doživelo preveč sprememb, da bi Olimpija lahko računala na odmevnejši dosežek na mednarodni ravni in morda še kakšno lovoriko več, a obenem bi lahko rekli tudi, da vse le ni bilo tako zelo slabo.
Še enkrat omenjam pet lovorik v dobrih šestih letih. V tem času je v zeleno-belem dresu igralo nekaj za slovenske razmere izjemnih posameznikov. Poleg tujcev z dodano vrednostjo se je razvilo tudi nekaj slovenskih igralcev, ki so se ali pa se še vedno preizkušajo v tujini. Nekateri so postali standardni člani slovenske izbrane vrste, kar je naslednji dokaz, da je tudi kaotično okolje obrodilo določene sadove. Seveda je bilo v Mandarićevi eri v klubu tudi kar nekaj nepotrebnih in konkretno preplačanih nogometašev in trenerjev. Dalo in moralo bi se ravnati bolj gospodarno, saj noben slovenski nogometni klub dolgoročno ne more prenesti tako visokih stroškov. Toda slednji so vendarle prinesli pozitivne rezultate na športnem področju.
Novo vodstvo šestkratnih slovenskih prvakov in branilcev pokalne lovorike iz prejšnje sezone je pred nadvse zahtevno nalogo. Olimpija se bo morala, ne glede na vse okoliščine, najmanj enakovredno boriti za obe slovenski lovoriki. Olimpija na tretjem mestu Prve lige v Ljubljani namreč ne zanima nikogar. Obenem javnost ne bo zadovoljna samo z zmagami, ampak bo zahtevala tudi že prej omenjeno napadalno in privlačno igro. Zadnja zahteva so domači mladi igralci, ki jih je trenutno v kadru precej, a je vprašanje, če bodo dobivali večje število minut. Na prvi tekmi s Taborom sta bila v prvi postavi že dva Slovenca manj kot na večini prejšnjih izzivov, ker je bilo potrebno narediti prostor za zadnji okrepitvi Gorana Milovića in Marka Futacsa.
Omenjena sta na prvenstveni tekmi zaigrala po več kot petih mesecih in nemudoma pokazala, da bi bila lahko veliki okrepitvi za Olimpijo. Če bosta v Ljubljani ostala dalj časa, bi lahko tvorila hrbtenico moštva v prihodnjih sezonah. Vendar se lahko upravičeno vprašamo, ali bo temu res tako. Možno je tudi, da se bosta tako Milovič kot Futacs hitro poslovila, ker bosta dobila donosnejši ponudbi iz tujine. Enako velja še za nekatere druge člane zeleno-bele zasedbe, ki bi bila potemtakem kljub menjavi uprave še naprej podvržena številnim spremembam. Obsežna kadrovanja v slehernem prestopnem roku so za klube s finančnega vidika lahko zelo pomembna, a na drugi strani onemogočajo stanovitnost, ki prinaša uspehe na zelenicah.
Urejenost, jasno vizijo, kratkoročne in dolgoročne cilje, transparentno delovanje, profesionalnost, večjo skrb za mlajše selekcije, boljšo komunikacijo z navijači in še marsikaj drugega so v izjavi za javnost od novega vodstva zahtevali člani navijaške skupine Green Dragons, ki so prav tako kot večji del “navadnih” navijačev Olimpije že krepko siti mlatenja prazne slame. Nastop organiziranih navijačev zelo lepo oriše stanje duha v prestolnici, toda avtor teh vrstic vse bolj pogosto dobiva občutek, da množica nikoli ne bo povsem zadovoljna. Ne glede na to, kako dobra in velika bi lahko bila Olimpija, bo ljubljanska javnost vedno znova našla nekaj ali nekoga motečega. Upam, da so novi lastniki dobro pripravljeni na boj z mlini na veter.
Preberite še:
Olimpija tudi uradno v rokah nemškega poslovneža
Foto: Sportida.com
