Avtor: Klemen Verlič
21. 3. 2020, 19.07
Zaradi vojne v Bosni in Hercegovini je v začetku zadnjega desetletja prejšnjega stoletja mednarodna skupnost uvedla sankcije proti takratni Jugoslaviji, ki sta jo sestavljali Srbija in Črna Gora. Šestakova z dekliškim priimkom Martinović pa se je tedaj kot številni srbski rojaki prebijala iz dneva v dan skozi veliko pomanjkanje dobrin.
“Življenjski pogoji so bili zelo slabi, ni bilo bencina, elektrike, zelo malo je bilo celo najosnovnejših živil, krompir smo jedli na vse možne načine. Ko sem sedaj v trgovinah videla nekatere, ki so si nabirali na desetine kilogramov zalog, si nisem mogla pomagati, da si ne bi rekla, kako je to brez pomena. Sedaj nam manjka druženja, gibanje je omejeno. Obeh obdobij nekako ne morem primerjati, sedanjega niti ne prav oceniti, ni bilo enostavno tedaj in ni tokrat,” je menila Šestakova.
Zdaj 40-letna mamica dveh hčerk živi v Ljubljani in delo za AZS opravlja od doma. V mladosti je tekmovala za Srbijo, po poroki z nekdanjim atletom Matijo Šestakom pa se je preselila v Slovenijo in zanjo dosegla svoje največje uspehe. Tudi medalje na največjih tekmovanjih, s katerimi se je vpisala v vrh zgodovinskega seznama slovenske atletike.
“Tudi v tistem obdobju sankcij je bilo gibanje omejeno, vendar neprimerljivo s sedanjim stanjem. Lahko smo trenirali, stadioni in dvorane so bili odprti, vedeli smo, kdaj in kje bomo lahko tekmovali. Sedaj tega športniki ne morejo in sem kar vesela, da nisem več aktivna atletinja, saj je vse to sedaj zelo stresno, ko ne veš niti tega, kdaj bodo naslednji mitingi in če bodo olimpijske igre. Atletska forma se, podobno kot v drugih športih, načrtuje dolgo pred tekmovanji, da si najbolje pripravljen prav v določenem obdobju. Sedaj to ni mogoče. Zelo stresno,” trenutne športu in javnemu življenju nič kaj prijazne razmere opisuje Šestakova.
Rojena je bila v Kragujevcu, večji del otroštva pa je preživela v Beogradu. “Kot mladostnica sem tedanje obdobje pomanjkanja doživljala manj travmatično kot starejši, ki so morali v pomanjkanju zagotavljati osnovne pogoje za življenje. V trgovinah ni bilo moč skoraj ničesar kupiti, osnovna živila so bila v omejenih količinah. Enkrat na mesec si dobil bencin, pa še to le 10 litrov in po deseturnem čakanju na črpalkah. Elektrika je bila v posameznih delih Beograda po štiri ure, ponoči so gorele sveče. No otroci pa smo potem šli k prijateljem, kjer je elektrika bila. Sedaj bencin je, pa ga zaradi omejitev gibanja počasi ne bomo mogli porabiti skoraj nič.”
Julija 2002 je dobila slovensko državljanstvo in je lahko za Slovenijo od leta 2007 nastopala na velikih tekmah. Tega leta je bila na svetovnem prvenstvu v Osaki na Japonskem peta, a je nato zaradi dopinških prekrškov njenih tekmic pridobila dve mesti ter je na lanskem SP v Dohi 28. septembra prejela bronasto medaljo. To je peto odličje za slovensko atletiko na dosedanjih šestnajstih SP.
Šestakova je na tekmovališčih po Osaki sicer osvojila še dve medalji na velikih tekmovanjih, tretje mesto na dvoranskem SP v Valencii 2008 in drugo na dvoranskem EP v Torino 2009. Na olimpijskih igrah leta 2008 v Pekingu je v izjemnem finalu skočila 15,03 metra in osvojila šesto mesto, zaradi dopinškega prekrška dveh tekmic pa je tudi tam kasneje pridobila dve mesti.
Že 4. marca predlani pa je na dvoranskem SP v Birminghamu dobila srebro namesto brona, ki ga je osvojila leta 2008, ker so prav tako ujeli eno izmed tekmic po naknadno opravljenem testu vzorca.
