Avtor: Rene Vidmar
13. 6. 2021, 18.09
Kariero sem nato nadaljeval na rodnih Jesenicah, in s tem izpolnil svoje otroške sanje. Vendar v tisti moji prvi sezoni, dvorane niso bile povsem polne, ostali pa smo tudi brez naslova državnih prvakov, na kar sem moral počakati še nekaj let. Vseeno se je ta sezona zaključila na zelo pozitiven način, ponovno v dresu državne reprezentance. Prvič v zgodovini je Slovenija nastopala v skupini A svetovnega hokeja. Na turnir na Švedsko sem prišel kot član tretjega napada, a sem zaradi poškodbe takrat verjetno našega najboljšega hokejista Iva Jana že na prvi tekmi dobil priložnost v drugem napadu. Tekmo smo odigrali proti Rusiji, končala se je z visokim porazom z 1:8, edini gol za nas pa sem dosegel ravno jaz. Na prvega v zgodovini naše reprezentance v skupini A sem bil izredno ponosen, le ta pa mi je prinesel neko povsem novo energijo in samozavest. Od druge tekme naprej sem nato vse do konca prvenstva igral v prvem napadu, kjer sem na vsaki naslednji tekmi dosegel po en zadetek. Verjetno je bil to moj statistično gledano najboljši turnir kariere, saj sem z nekaj manj odigranimi tekmami turnir zaključil kot drugi po doseženih golih in osmi po doseženih točkah. Na ta dosežek sem res ponosen. Ne vem, če podatek še drži, vendar sem se v zgodovino zapisal kot eden izmed le treh igralcev, ki je na vsaki tekmi svoje reprezentance na turnirju skupine A dosegel po en zadetek. Turnir smo kot reprezentanca zaključili z obstankom. Na podlagi dobrih iger in uspešnega rezultata naše reprezentance pa sem v naslednji sezoni dobil priložnost igrati za ekipo Lada Togliatti, ki je nastopala v takratni prvi ruski ligi.
Rusija – res posebno poglavje v moji hokejski zgodbi. V mestu Toljati sem ostal le 14 dni!!! Na trdo življenje v Rusiji res nisem bil pripravljen. Zanimiva je bila že pot v Rusijo, kjer sem se, potem ko sem pristal na letališču v Samari, ki je bilo le malo večje od šolskega igrišča obdanega z žicami in mrežami, po avtocesti pripeljal v Toljati. Avtocesta je bila močno zluknjana, brez črt, hitrejši avtomobili pa so počasnejše prehitevali po levi in desni. Cesto so zelo pogosto prečkale krave in konji. V mestu je bilo v poletnih dneh, ko sem tja prispel, zelo vroče in soparno. Kljub temu, da smo trenirali okoli štiri ure dopoldan in okoli dve uri popoldan, sem ponoči v svojem hotelskem apartmaju zelo slabo spal. Poleg že prej omenjene sopare in vročine se je stemnilo šele po polnoči, zdanilo pa že dobre tri ure kasneje. Na voljo sem sicer imel dve postelji, a mi niti ena ni ustrezala. Prva je bila ogromna, z veliko luknjo v sredini, druga pa vsaj 30 cm prekratka. Sam hokej je bil na izredno visokem nivoju, vendar mi je bilo težko še zaradi dejstva, da je od vseh soigralcev le en govoril angleško. Že prvi dan je ob trku z enim od hokejistov obležal na ledu. Potem je izginil za deset dni. Vrnil se je z zelo zelo zatečenim zelenim nosom ter mi dejal, da zdravniki ne vedo, kaj delajo. Ko smo ob koncu drugega tedna vsi igralci odšli v bolnišnico na zdravniške preglede, me je ta še dodatno prestrašila. Med jemanjem krvnih vzorcev iz prsta so me ob vbodu resda zbodli z novo iglo, toda ”pumpice”, ki je kri nato iz mojega prsta posesala v epruveto, niso zamenjali. Zelo hitro sem se odločil, da Rusija ni zame, ter tudi svojo drugo veliko priložnost izpustil iz rok. Vrnil sem se domov. Za Lado Togliatti nisem odigral niti ene same tekme. V Sloveniji sem bil nato le kratek čas, saj sem že po parih dneh odšel v Gradec, kjer sem zelo uspešno, v meni bližji kulturi, odigral prvo sezono v avstrijski ligi. Nove dobre predstave pa so me peljale naprej v še boljšo ligo – nemško DEL.
V Nemčiji sem se tako kot tudi leto prej v Avstriji zelo dobro počutil. Na žalost pa hokejsko nisem bil preveč uspešen. Že od samega začetka sezone sem začel opažati probleme z vidom. Težave pa so se v naslednjih mesecih zelo hitro stopnjevale. Že prvi pregledi v Nemčiji niso bili vzpodbudni, po končani sezoni pa so me zdravniki uvrstili v čakalno vrsto za presaditev roženice. Operacija je bila nujna, saj na levo oko skorajda nisem več videl. Le obrise v precej beli megli. Eden od zdravnikov mi je takrat rekel, da imam le še 4 % vid. V želji, da bi lahko v naslednji sezoni čim hitreje ponovno začel igrati, sem hotel v čim hitrejšem času priti na operacijsko mizo. A za presaditev je nujno potreben donator, zato sem moral počakati. Posledično sem se prvič odpovedal igranju za reprezentanco. Na srečo sem na vrsto prišel zelo hitro. Operacija je uspela, okrevanje pa naj bi trajalo od šest do devet mesecev.
Čez poletje sem imel pri okrevanju nemalo težav, saj je moje telo zavračalo tujek. Na koncu se je situacija le umirila, vendar vid le ni bil tako dober, kot sem si želel. Zaradi negotovega položaja so mi domače Jesenice ponovno nudile hokejski dom. Sezono sem začel precej pozno, vendar sem se na koncu kljub vsemu prvič veselil naslova državnih prvakov. Omenjena sezona je bila tako nekaj posebnega, ne samo zaradi dejstva, da sem se ekipi zaradi poškodbe pridružil kasneje, pač pa tudi zaradi tega, ker so k Jesenicam prestopili štiri igralci Olimpije, vsi moji dobri prijatelji. Takrat je bilo vzdušje v ekipi fenomenalno, kar se je poznalo tudi na rezultatih. Celotno sezono smo namreč odigrali brez enega samega poraza. Spomnim se tekme v Dunaujvarosu na Madžarskem, ko smo v mednarodni ligi v tretji tretjini zaostajali in skoraj izgubili. Vendar ko smo malo bolj odločno pritisnili, se nam niti enkrat ni zalomilo. Še danes imam doma rdečo in belo polo majico s klubskim grbom, na zadnji strani pa na sredi zvezde številko 50. Prav toliko zmag smo namreč dosegli. Spomnim se marsikaterega trenutka iz tiste sezone. Tudi takih in drugačnih traparij, ki smo jih ušpičili tekom leta. Tedaj smo si zaradi tako velike prevlade lahko privoščili marsikaj.
Sledila je sezona, ko sem se ponovno podal v tujino. Znova sem odšel v Gradec in ligo EBEL. Vendar nam tedaj ni in ni steklo. Enako lahko rečem za svoj individualni doprinos. Tekmovalno leto smo zelo zgodaj zaključili. Ker so takrat pravila še dovoljevala, da si po zaključku sezone v eni ligi, lahko zaigral v končnici druge lige, sem se zato ob izteku vrnil na Jesenice. Finale te sezone je bil res nekaj posebnega, ker smo v finalu igrali z zaloško Slavijo. Ko danes gledam slike tega finala, skoraj da ne morem verjeti, kako napolnjena je bila dvorana Podmežakla in to kljub temu, da nasproti ni stala Olimpija. To je bil še en finale, o kakršnem sem sanjal kot otrok. Polne dvorane in na koncu naša zmaga.
Prišla je krstna sezona Jesenic v ligi EBEL. Ne glede na končni razplet mogoče ena najlepših, če ne, pa takoj za njo. Tedaj smo kot prva slovenska ekipa nastopali v zares močni ligi. Moštvo so sestavljali domači fantje, s katerimi sem igral vso svojo mladost do odhoda v Kanado. Ker v tekmovanju ni bilo ljubljanske Olimpije, nas je slovenska javnost mogoče še toliko bolj podpirala. Začeli smo precej povprečno, vendar smo skozi sezono rasli. Kar naenkrat ni bilo več pomembno, kdo prihaja v goste na Jesenice. Vsi tekmeci so privabili na tribune veliko gledalcev. Mesto in ljudje v širši okolici so nas prepoznavali na vsakem koraku. Vseskozi se je govorilo le o hokeju. Sam sem imel odlično sezono. Z bratom Davidom sva se krasno ujela z ameriškim igralcem Aaronom Foxom. Vse je zelo spominjalo na tiste otroške dni, ko sva z bratom v svojem svetu zmagovala veliko pomembnih tekem na domačem dvorišču. Sedaj je šlo zares, doma, na Jesenicah, v resni in kvalitetni ligi. Še danes se spominjam, kako blizu smo bili uvrstitvi v končnico. Tisto sezono so se v zaključni del uvrstile le štiri ekipe. Na zadnji odločilni tekmi proti Dunaju so gledalci dobesedno viseli iz stropa, da so si lahko tekmo ogledali v živo. Po vodstvu z 1:0 smo nekaj minut pred koncem imeli gromozansko priložnost za drugi gol, a so po neuspelem poizkusu, Dunajčani v protinapadu izenačili. Mislim, da le dobro minuto pred koncem. V podaljšku zmagovalca ni bilo, zato so odločali kazenski streli. Če se prav spomin, sem v seriji izvedel dva kazenska strela. Enega sem zadel, drugega nisem. Šele osma serija pa je odločila zmagovalca, na žalost ti niso bili rdeče barve.
Zaradi dobrih iger celotnega napada smo se v naslednji sezoni vsi trije preselili na Dunaj. Sam sem na koncu v avstrijski prestolnici skupaj odigral kar štiri sezone, vmes pa sem se za eno ponovno vrnil na Jesenice. Dunaj je postal novi dom. Tam sem se počutil res enkratno. Hokejska organizacija je bila odlična, vedno smo imeli dobro ekipo. Cilj je bil osvojitev naslova prvaka, vendar nam je vedno nekaj zmanjkalo. Tudi na Dunaju smo bili igralci tesno povezani, vendar nikoli tako močno, kot smo znali biti na Jesenicah in sčasoma v reprezentanci. Mogoče tudi zaradi tega na Dunaju nikoli nismo uspeli priti do tako želene lovorike. Posebnost Dunaja je bila tudi ta, da je bila organiziranost kluba in pripadnost navijačev na visokem nivoju. Vendar le v dvorani in njeni strogi bližini, le nekaj dobrih 100 metrov stran, nihče več ni vedel za hokej. Mesto je preveliko, v njem se nahaja preveč drugih zanimivosti.
Po prvi sezoni na Dunaju je vodstvo Jesenic že v jesenskih mesecih navezalo stik z mano in z nekaterimi drugimi slovenskimi, jeseniškimi fanti. Klub je imel vizijo, da se vsi vrnemo domov in zaključimo nezaključeno zgodbo predlanske sezone ter še enkrat poizkusimo z Jesenicami zavzeti vrh avstrijske lige. Mislim, da smo se v veliki večini odzvali vsi, na katere se je računalo, vendar sezona zaradi velikih finančnih težav ni bila uspešna. Finančna nedisciplina je vnesla ogromno težav. Sam sem si po tej epizodi želel predvsem miru, da bi se lahko kar se da najbolj posvetil le hokeju in ne vsem drugim mogočim problemom. Zato sem se vrnil na Dunaj in tam ostal naslednje tri sezone.
Prvič v karieri sem imel za sabo tako slabo sezono, da res nisem vedel, kako bo šlo naprej. Kje in na kakšnem nivoju bom igral? Dobil sem priložnost v drugi nemški ligi. Sprva sem bil glede ponudbe zelo zadržan, saj sem želel ostati na višjem nivoju, ker pa boljše možnosti nisem imel, sem se moral s tem zadovoljiti. Na koncu se je izkazalo, da mora tudi v športu človek včasih stopiti kakšen korak nazaj, da lahko nato spet stopi korak ali dva naprej. Bietigheim-Bissingen, majhno nemško mestece v bližini Stuttgarta, mi je v hokejskem pogledu dalo nov zalet. Ker me je trener dobro poznal iz treh od mojih štirih sezon na Dunaju, mi je zaupal kapetanski trak. Sam mislim, da sem se v tej vlogi vedno dobro znašel. Tisti »C« mi je bil venomer v opomin, da moram biti vzgled za vse igralce. Vsak dan, vsak trening, vsak sestanek, vsako tekmo, praktično tudi vsak trenutek, ko nisem v dvorani. To me je vedno gnalo naprej, da sem bil lahko še boljši. Tisto ekipo sem vzel za svojo, s soigralci pa smo se po začetnih težavah lepo ujeli. Poleg sem ponovno imel tudi brata Davida. Od samega začetka sezone sva bila skupaj zelo uspešna. Sama ekipa na začetku ni kazala potenciala prvaka, vendar smo skozi celotno sezono rasli in jo na koncu zaključili na prvem mestu. V končnici sem se poškodoval najprej jaz, kasneje še moj brat David, vendar sva za finalno serijo bila nared. Po porazih na prvi in drugi tekmi ni izgledalo najbolje, nato pa smo predvsem po zaslugi mene in brata ter najinih doseženih zadetkov zmagali na naslednjih štirih tekmah in tako osvojili nemško drugo ligo. Ta končnica je bila zame prva uspešna končnica, ko govorimo o dolgih serijah od četrtfinala naprej. Seveda se ne more primerjati z ameriško ligo NHL, vendar je slovenski finale, kjer se igra le ena serija na štiri zmage (ali manj), vseeno nekaj drugega kot zmagati štiri težke serije eno za drugim. Po dobljeni zadnji tekmi v gosteh smo se ob prihodu v Bietigheim poveselili le za kratek čas, saj sva z bratom že naslednjo jutro potovala v Stockholm na naslednje svetovno prvenstvo skupine A. Omenjeno prvenstvo ni bilo preveč uspešno. Pravzaprav je bilo zaradi uspeha, katerega smo se veselili tri mesece pred tem, zelo slabo. Tistega februarja smo z reprezentančnimi soigralci prišli do uspeha, ki ga omenjam.
To je zgodovinska uvrstitev na olimpijske igre. V Vojensu na Danskem smo bili pred izredno težko nalogo. Le prvo uvrščena ekipa turnirja si je priigrala olimpijsko vstopnico. Mi smo bili prikrajšani za našega prvega asa, Anžeta Kopitarja. Naši nasprotniki, domačini Danci, pa so bili okrepljenih s kar nekaj igralci lige NHL, zelo močni Belorusi pa so imeli številne igralce iz lige KHL. Že na uvodni tekmi smo Beloruse uspeli premagati s 4:2, na drugi tekmi pa smo presenetili še domačine. Slavili smo z 2:1. Pred turnirjem je bila, vsaj zame, olimpijada tiha želja, a precej nerealna. Vedel sem, da imamo dobro ekipo. Veliko posameznikov je na Dansko prispelo v dobri formi, vendar si vseeno nisem upal na glas želeti prvega mesta. Celoten turnir smo odigrali na izjemno visokem nivoju. Vsi smo bili odlični, začenši z vratarjem Kristanom in vsemi branilci ter vse do mojega brata Davida. Spomnim se nepopisnega veselja po drugi tekmi, ko smo po zmagi na ledu in kasneje še dolgo v slačilnici skakali eden čez drugega. Kaj smo pravzaprav dosegli, se vsaj jaz še dolgo nisem zavedal. Po tekmi smo imeli v sebi toliko adrenalina, vzhičenosti in veselja, da je bilo nemogoče zaspati. V moji hotelski sobi smo s soigralci v zgodnjih jutranjih urah sedeli na postelji in razglabljali kakšne vrste tetovaž si bomo vgravirali na svoja telesa. Sam pa si še vedno nisem upal priznati, da to vendarle niso samo sanje, pač pa da se bomo naslednjo leto res pojavili na olimpijskih igrah v Sočiju. Zadnja tekma proti Ukrajini je bila le formalnost. Odigrali smo jo rutinirano, kot da smo vajeni zmagovati težke tekme in kot da smo stalni člani olimpijskega hokejskega turnirja.
Naslednjo sezono sem dobil še drugo priložnost za igranje v nemški DEL ligi. V ekipi Schwenningen, katero smo leto prej premagali v finalu druge lige, sem se v samem začetku počutil odlično. Spomnim se, kako sem se vsaj trikrat vrnil v ne preveč oddaljeni Bietigheim, da sem se lahko podružil z bivšimi soigralci in pogledal kakšno tekmo v živo. Prav vsakič so me po zvočniku pozdravili kot uspešnega bivšega kapetana, navijači pa so me nagradili z aplavzom. Čeprav sem se preselil k največjemu rivalu, so me navijači vedno spoštovali, kar mi je še danes pri srcu. Z novimi soigralci smo imeli težko sezono. Od samega začetka smo se držali dna lestvice. Osebno sem sezono začel zelo uspešno, kasneje pa sem padel pod sivo poprečje. Ko je bilo že pred božičem povsem jasno, da si končnice ne bomo priigrali, sem si pred februarskim olimpijskem vrhuncem želel samo ostati zdrav. Deset dni pred odhodom v Soči, sem si poškodoval komolec. Na prvi pogled ni izgledalo dobro, vendar je na srečo že prvi obisk zdravnika potrdil lažjo obliko. V Rusijo sem se odpravil zdrav. Prvi dan v olimpijski vasi je bil izjemen. Že samo občutek, da spadam v tisto vas, je bil neopisljiv. Slikal sem se skoraj na vsakih krogih, pred katere sem se lahko postavil. Na socialnih omrežjih nisem bil nikoli toliko aktiven, kot v tistih prvih dneh olimpijade. Skozi celotne igre sem pokal od ponosa. Otvoritev je bila neverjetna. Glede na moje in naše predstave pa so bili v podobnih sedmih nebesih tudi soigralci. Igro izpred leta dni v Vojensu smo še nadgradili. Uspeli smo premagati tako Slovaško kot Avstrijo. Dobro smo se upirali Rusiji in Švedski ter se na koncu zasluženo veselili sedmega mesta. Uspel sem doseči tudi zadetek proti ekipi ZDA, na katerega sem izjemno ponosen, saj bo za vedno predstavljal eno od češnjic na moji karierni torti. Še danes, ko me kdo vpraša, kako je bilo na olimpijskih igrah, mu odvrnem, da tega občutka enostavno ne morem opisati. Dogodek je tako poseben, da ga moraš doživet, če ga želiš razumeti.
Po ponovno le eni sezoni v ligi DEL, sem dobil priložnost v ligi KHL. Ne več samo zaradi mojih hokejskih sposobnosti, saj se je moja življenjska krivulja hokejista začela obračati navzdol, pač pa zaradi mojega značaja in doprinosa soigralcem v garderobi. Preselil sem se v Zagreb, kjer sem le s težavo prišel v ekipo. Veliko tekem sem spremljal s tribun. Na tistih, kjer sem se uspel uvrstiti v ekipo, pa iz klopi za rezerve igralce. Res sem ujel malo minut, a vseeno dovolj, da sem nekaj časa celo vodil na lestvici najbolj kaznovanih igralcev. Kar dvakrat sem takoj na začetku dobil kazen igre. Precej nenavadno glede na dosedanje sezone. No ja, na ta način sem pustil vsaj en kratkotrajni pečat tudi v ligi KHL. Zaradi neigranja sem prvič v karieri, še v isti sezoni, zamenjal sredino. Priložnosti sem dobil v celovškem KAC-u, vendar sem zaradi poškodbe živca na nogi igral zelo kratek čas in tako predčasno zaključil s sezono.
Vse bolj mi je bilo jasno, da se krivulja moje kariere obrača navzdol. Ponudb iz najboljših lig ni bilo, v slabših pa so bile temu primerne tudi finance. Sredi poletja 2015 sem vseeno dobil neko zlato kombinacijo vsega naštetega v dveletni pogodbi iz Dresdna, ki nastopa v ligi DEL2. Želeli so starejšega igralca, izkušnje in povezovalca v garderobi. Mesto in ljudje so me prijetno ter pozitivno presenetili. Tam sem se res počutil lepo. Vse do zadnje tekme pripravljalnega obdobja. Sredi druge tretjine me je eden izmed nasprotnih igralcev porinil od zadaj. Z glavo sem nekontrolirano priletel v zaščitno ogrado in obležal. Spomnim se, kako sem padel na tla, čutil pa sem samo svojo glavo. Kot da bi mi v hipu odpadlo celotno telo. Ležal sem na hrbtu, ko je mimo pridrsal brat David in me vprašal, če je vse v redu. Ko sem mu povedal, da ničesar ne čutim, je zmajal z glavo ter se umaknil reševalcem. Čez kakšno minuto so se mi po celem telesu pojavili mravljinci. Počasi sem začel dobivati vse svoje dele telesa nazaj. Z rešilcem so me takoj odpeljali v bolnišnico, kjer so me ustrezno pregledali. Ko sem v bolnici ležal na postelji, še vedno z vratno opornico, sem se počutil precej bolje, zato sem v glavi že prešteval dneve, kdaj bi lahko ponovno zaigral. Moja ocena je bila, da bi lahko bil nared že čez teden dni, na prvi dan tekmovalne sezone. Prišli so rezultati vseh preiskav, moj plan o igranju čez teden dni pa se je porušil. Zaradi močne kompresije dveh vratnih vretencev so mi priporočali dodatne preiskave ter opozorili, da je moj povratek na led vprašljiv. V naslednjih mesecih sem opravil kar nekaj obiskov v bolnišnicah po vsej Nemčiji. Na koncu sta mi ostali dve možnosti. Prva je bila zaključek kariere, druga pa operacija vratnih vretencev in dolgotrajno okrevanje. Star sem bil 34 let vendar nikakor nisem bil pripravljen zaključiti svoje športne poti. Poleg tega sem imel v glavi še ene olimpijske Igre. Nekako sem slutil, da se bomo še enkrat uspeli uvrstiti na igre, katerih del sem želel biti tudi sam. Zato sem se odločil za operacijo. V drugi polovici sezone sem zato svojo ekipo spremljal v trenerskem štabu, celotno poletje pa sem posvetil rehabilitaciji.
Naslednjega avgusta sem se uspel uvrstiti v reprezentanco, s katero smo v Minsku naskakovali svoje druge igre. Tudi tokrat so bili naši nasprotniki Danci in Belorusi, Ukrajince pa so zamenjali Poljaki. Danci in Belorusi so bili tokrat še močnejši, vendar smo bili močnejši tudi mi. V primerjavi s prejšnjimi uspešnimi kvalifikacijami, ki so potekale v februarju, so tokratne potekale pred začetkom sezone v avgustu. Posledično sta bila z nami tudi Jan Muršak in Anže Kopitar. Druga velika razlika s prejšnjimi turnirji je bila tudi ta, da tokrat nisem bil med nosilci igre. V svoji glavi sem zmagal že s povratkom v ekipo. Samo da sem bil član in del te ekipe. Na koncu, v vseh treh tekmah, v Minsku sploh nisem stopil na led. Tudi za sekundo ne, vendar sem bil po končani tretji tekmi skorajda še bolj vesel kot štiri leta prej. Po zadnjem obračunu sem z istim vzhičenjem, veseljem in ponosom skakal po soigralcih. Precej manj pa se spominjam takratnega druženja in veselja v večernih urah. Tedaj sem lažje razumel, kaj nam je ponovno uspelo. Lažje sem si ponovno predstavljal kako bo, ko bomo čez leto in pol sedli na letalo za Južno Korejo. Sezono sem nato nadaljeval v drugi nemški ligi, kjer se kot nosilec igre v Dresdnu nisem izkazal. Nikakor mi ni šlo po željah, zato sem se drugič v karieri sredi sezone preselil, tokrat v že znan Bietigheim, kamor so me vezali samo lepi spomini. Ekipa je bila ponovno zelo močna, vendar sem bil sedaj že navajen manjše vloge v ekipi, v kateri tokrat ni bilo mojega brata. Pokleknili smo na zadnji stopnički v finalu. Tisto končnico sem odigral na precej visokem nivoju, vendar so me leta že močno načela, zato pred novo olimpijsko sezono ni bilo več prave ponudbe. Zaradi zelo poznega zaključka klubske sezone me takratni selektor Nik Zupančič ni uvrstil v reprezentanco. Prvič v karieri po letu 2001 se mi je zgodilo, ob predpogoju da sem zdrav, da zame v izbrani vrsti ni bilo prostora. To je bila ena težjih osebnostnih preizkušenj, saj sem bil mnenja, da bi moral biti na letalu za Pariz. Res mi ni bilo enostavno sprejeti dejstva, da nisem zraven.
Razočaranje me je spremljalo skozi celo poletje, saj sem čakal na vzpodbudno ponudbo iz tujine, ki je ni bilo. Ko sem se konec julija že skorajda vdal v usodo, da še ene olimpijade ne bom videl in ko sem več ali manj že prenehal s treningi, so me poklicali iz Bad Tolza, nove ekipe v drugi nemški ligi. Potrebovali so starejšega vodjo. Zelo na hitro sem se odločil, da sprejmem ponudbo ter tako rekoč iz plaže odpotoval v Nemčijo. Prvi mesec je bilo zelo težko, saj sem med poletjem izgubil ogromno, vendar me je naprej gnala volja po novem nastopu na olimpijskih igrah. Sama sezona se je začela odlično, uspešen pa nisem bil samo kot vodja, ampak tudi po hokejski strani. Ponovno sem bil med glavnimi akterji ekipe. Čeprav smo se z mlado in neizkušeno ekipo borili za obstanek, sem užival in čutil, da lahko igram še nekaj let. Nekje v začetku leta 2018 sem bil na masažni mizi, ko me je v popoldanskih urah poklical novi (ter tudi stari) selektor Kari Savolainen in mi sporočil, da sem eden izmed igralcev, ki bomo zastopali Slovenijo v Koreji. Ponovno sem pokal od ponosa in veselja. Samo še zdrav sem moral ostati. Tri tedne pred prvo tekmo v Koreji pa sva se na domačem obračunu nerodno zaletela z enim od nasprotnih igralcev. Takoj ko sem začutil bolečine v kolenu, sem se ustrašil. Tekme nisem dokončal, bolečine so bile prehude. V garderobo je prispel naš športni direktor in mi že v prvem stavku povedal, da me takoj zjutraj pelje na pregled v Munchen ter da naj ne skrbim, da bo naredili vse zame, da bom lahko odpotoval v Korejo. Če bo potrebno me bo peljal sam. Naslednji dan me je v bolnišnici ekipni zdravnik soočil z zelo slabo novico. Povedal je da imam zlomljen delček tibie v kolenu in da je rehabilitacija predolga, zato lahko pozabim na olimpijske Igre. Svet se mi je sesul. Na srečo me je športni direktor ponovno držal pokonci. Klub mi je omogočil dodatne preglede ter vse mogoče vrste rehabilitacije, tako sem teden dni kasneje lahko drsal z manjšo bolečino, kar mi je na koncu omogočilo, da sem vendarle odpotoval v Korejo. Na prvi tekmi sem igral brez bolečin ter bil del neverjetne zmage proti reprezentanci ZDA. Ponovno smo nadaljevali z našo neverjetno energijo, katera nas je na uspešnih reprezentančnih turnirjih in prvenstvih vedno spremljala. Po visokem porazu proti Rusiji, pa smo še drugič zapored na OI uspeli premagati Slovaško. Drugo mesto v skupini nam je prineslo na papirju lažjega nasprotnika, vendar smo po sicer ponovno dobri predstavi, po mojem mnenju tudi precej nesrečno, izgubili proti Norveški. Tudi te igre bodo v mojem spominu vedno ostale povsem pri vrhu. Zaključek sezone v Nemčije je bil nato pod povprečjem, kot da sem iztrošil vse, kar sem imel v sebi. Vseeno smo si kot ekipa izborili obstanek, a povsem enako kot prejšnje leto sem ostal brez nove pogodbe in brez nastopa na SP.
Poletje, ki je sledilo, je bilo enako prejšnjemu. Pomanjkanje ponudb in izguba motivacije. Ko je šele ob koncu julija prišla ponudba za delo v pisarni Medveščaka iz Zagreba, novega (starega) člana v ligi EBEL, sem jo sprejel. Čas je za novo poglavje. Ne kot igralec, a še vedno vpet v hokejske vode, saj imam to igro v krvi.
Avtor zapisa: Marcel Rodman*
*-“Operacijo financirata Republika Slovenije in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa za izvajanje Evropske kohezijske politike v obdobju 2014-2020, prednostna os 10. Znanje, spretnost in vseživljenjsko učenje za boljšo zaposljivost; prednostna naložba:10.1: Krepitev enake dostopnosti vseživljenjskega učenja za vse starostne skupine v formalnem, neformalnem in priložnostnem okolju, izpopolnjevanje znanj, spretnosti in kompetenc delovne sile ter spodbujanje prožnih možnosti učenja, vključno preko poklicnega usmerjanja in validiranja pridobljenih kompetenc, specifični cilj 2: Izboljšanje kompetenc zaposlenih za zmanjšanje neskladij med usposobljenostjo in potrebami trga dela”.
Foto: Šport TV, Sportida.com, osebni arhiv Marcel Rodman
Video: youtube.com
