Avtor: Nejc Mravlja
31. 3. 2026, 08.26
Salah je že drugič v slabem letu presenetil vse. Prvič lani aprila, ko je 33-letnik pičle tri mesece pred iztekom pogodbe podaljšal sodelovanje z rdečimi do junija 2027. Razlogov za presenečenje ni manjkalo. Le nekaj mesecev pred novim usodnim “da” je Salah izjavil, da navzlic izjemnemu spomladanskemu preporodu in nespregledljivi vlogi pri dvigu naslova angleškega prvaka, ki ga Liverpoolu pred začetkom sezone ni napovedoval praktično nihče, z managerjem Arnejem Slotom preprosto »nima več odnosa«.
Drugič je presunil javnost prejšnji torek, ko smo izvedeli, da bo vendarle že junija letos zaključil svoje devetletno obdobje ob reki Mersey. Mohammed Salah bo na svetovno prvenstvo povedel svoj Egipt še kot igralec Liverpoola. Če bo svoje “faraone” uspel povesti v osmino finala, pa bo mundial zapustil že kot igralec novega kluba … po vsej verjetnosti katerega od savdskih velikanov, ki sanjajo o tem, da bi v svoje vrste privabili največjega arabskega nogometaša vseh časov.
Naslednja dva meseca bosta za večino Liverpoolovih navijačev minila v znamenju Salahove poslovilne turneje, za nekatere vnaprejšnjega žalovanja, spet za druge praznovanja. 20-kratni državni prvak, ki bolje kot kateri koli poljuben klub do svojih ikon zna izkazovati spoštovanje, bo imel vsekakor dovolj časa, da se poslovi od enega največjih adutov v svoji zgodovini. Morda celo prvega med prvimi. Zakaj pa ne? Mesto v rdečem panteonu ima že dolgo zagotovljeno, in zgolj peščica igralcev – le stežka bi jih prešteli na prste ene zdrave roke – se lahko poteguje za sam vrh.
S seznama lahko takoj izločimo eno veliko ime: Kevina Keegana – trikratnega angleškega prvaka in enega ključnih mož pri prvem evropskem naslovu Liverpoola leta 1977 –, ki ga je sloviti Bill Shankly v Liverpool privedel v zaključku šestdesetih let. Njegovi dosežki pri Liverpoolu so zbledeli s senco odhoda v Hamburg, kjer je postal dvakratni dobitnik zlate žoge. “Kralj Kev’” je klubu, v katerem je dosegel zvezdniški status, obrnil hrbet iz povsem finančnih razlogov, česar mu niso nikoli odpustili. Hvala za vse … in zbogom.
Če se držimo gole statistike, tudi za Salaha ostaja nedosegljiv Ian Rush, ki je v poldrugem desetletju na Anfieldu – pred sezono 1987/88 je sicer prestopil k Juventusu, a se je po enem letu vrnil v Liverpool, kjer je ostal vse do leta 1996 – na 660 tekmah za »Redse« zadel kar 336-krat, osvojil pet naslovov angleškega prvaka in poleg treh FA pokalov in petih ligaških pokalov še dvakrat dvignil najbolj cenjeno evropsko lovoriko. Kljub temu, da njegovo ime na Anfieldu še vedno častijo, je bil valižanski napadalec za mnoge preveč enodimenzionalen, da bi ga lahko omenjali v isti sapi kot Salaha, ki se ponaša z bolj pisano paleto nogometnih veščin. Liverpool v Rushovem času je bil v mnogih pogledih vsekakor vreden občudovanja, a je za ljubitelje vragolij (pre)pogosto igral pragmatično-koristno in ne nujno všečno.
View this post on Instagram
Bližje našemu času je Steven Gerrard, čistokrvni “Scouser”, “Captain Fantastic”, avtor legendarnih golov proti Olympiakosu, West Hamu in Milanu … za vedno povezan s čudežem ob Bosporju. Leta 2005 bi si zaslužil zlato žogo, vendar nikoli ni dosegel tistega, kar si je najbolj želel … in z njim vsi navijači Liverpoola: ponovno osvojiti naslov angleškega prvaka in, če parafraziramo Sira Alexa Fergusona, »sklatiti Manchester United z njegovega prekletega prestola«. Gerrard – velikan, brez dvoma – je bil predvsem igralec velikih trenutkov, a jih ni bilo dovolj, da bi se zavihtel na prestol.
Svoj delež nepozabnih trenutkov je ponudil tudi Mohammed Salah. Sleherni navijač ima med njegovimi 255 zadetki v rdečem dresu svojega favorita, ki se mu do konca maja v bogati zbirki pridružil še kakšen. Za mnoge je prva izbira neverjeten solo ob remiju proti Manchester Cityju oktobra 2021 (2-2): čudež domišljije, težko ponovljive zmožnosti ravnotežja, neverjetne hitrosti izvedbe in prirojene hladnokrvnosti.
A še bolj kot goli so to tekme, ki se jih spominjamo tudi novinarji/komentatorji. Nenavadno sta mi ob pisanju te kolumne najprej prišli na misel ligaški tekmi z Watfordom marca 2018 (poker golov ob zmagi s 5-0) in decembra 2019 (dvojec ob zmagi z 2-0). Tudi na teh dveh obračunih je poleg vloge karizmatičnega solista sijajno deloval v stranski vlogi, v kateri še najbolj izstopal v triumviratu, ki ga je tvoril s Sadiom Manéjem in Robertom Firminom, ob nezamenarljivi podpori Trenta Alexandra-Arnolda, ki je na desni strani vztrajno netil napade.
Salah, pa čeprav je znal biti sebičen – in kateri veliki strelec pravzaprav ni (bil)? – je znal srečo tudi imenitno deliti; tako s soigralci kot predvsem z navijači. Globoka povezanost se je vzpostavila že ob njegovem prihodu na Anfield. Po komaj desetih tekmah pred slovitim ”Kopom” mu je ta že posvetil napev po melodiji pesmi »Sit Down« skupine James, ki ironično izhaja prav iz Manchestra: »Mo Salah, Mo Salah, Mo Salah running down the wing, Salah la la la, the Egyptian King …«
V svojem posvojenem mestu ob Mersey je upodobljen na kar treh muralih: na Anfield Road, Houlding Street in v morda še najbolj spontano-prikupni inačici na Leigh Street, kjer ga spremlja napis “Oda Mou, nasmeh z Nila”. Človeška veličina se meri tudi po sposobnosti vzbujanja ljubezni.
V tem pogledu mu lahko parira le še en nekdanji igralec Liverpoola: Kenny Dalglish … čudež dinamike, inteligence in živahnosti, edini nogometaš iz dominantnega Liverpoola osemdesetih, za katerega lahko upravičeno uporabimo oznako virtuoz z žogo. Poleg tega je bil Dalglish tudi zadnji manager te zmagovite generacije.
View this post on Instagram
Predvsem pa je bil človek, ki je nosil najtežje in najbolj kruto breme, kar jih je kdaj nosil igralec ali trener Liverpoola: nepozabno sheffieldsko tragedijo Hillsborough, katere odgovornost je prevzel z absolutno predanostjo. O tem ni treba ničesar več dodajati. Tisti, ki vedo, vedo. In prav zato je Dalglish nekaj posebnega. Je potemtakem na samem vrhu nedotakljiv prav škotski “Kralj Kenny”? Če je tako, potem mu je Mo Salah zelo blizu … in kakorkoli že odločimo, si oba ne bi mogla želeti boljše družbe.
Foto: Cody Froggatt / Sportimage via Guliver Image
