Avtor: Nejc Mravlja
17. 6. 2026, 10.21
Za uvod je Francija na dizelski pogon vendarle uspela zgristi Senegal. Četa poveljnika Kyliana Mbappéja je po grozljivem prvem polčasu povsem spremenila svoj obraz in v East Rutherfordu uspešno začela svetovno prvenstvo proti Senegalu (3-1). 27-letni adut madridskega Reala je odprl turnir tako, da je sklatil Olivierja Girouda s prestola naj strelcev francoske reprezentance in Justu Fontainu vzel primat najučinkovitejšega rojaka na mundialih, modri pa so se z zmago močno približali osmini finala.
Kot že tolikokrat prej so svoj nastop na velikem tekmovanju začeli naravnost obupno. Uspelo jim je malodane vse, česar si niso želeli in česar so se najbolj bali: neprepričljivi Mbappé, nerodni Dembélé, nevidna Doué in Olise, ki je bil tako na igrišču kot v življenju … zadržan. Na trenutke se je celo zdelo, da bodo za mučenje žoge in sebe kaznovani. Nato pa so Francozi nenadoma – tako hitro, kot bi v šahu na sredino vrnili kralja in okrog njega za tekmece usodno razporedili najmočnejše spremljevalne figure – preprosto začeli igrati nogomet.
Težko je reči, kaj je bilo odločilno: višje postavljeni Olise ali morda psihološki preobrat z vsebinsko navdihnjenim selektorjevim nagovorom v garderobi med odmorom. A sprememba je bila tako nenadna kot pomirjujoča. Trije zadetki dajejo razlog za upanje, da ta francoska reprezentanca z ustreznimi igralci na pravih mestih ni tako daleč od svoje prave podobe in napadalnega ravnotežja, ki bo najverjetneje osnovni ključ za njeno potencialno uspešno ameriško zgodbo.
Čarobni Olise, veličastni Mbappé
Didier Deschamps je strokovnjak, ki se ne boji korenitih posegov v igro. Odmor je bil zanj očitno prelomen trenutek za ukrepanje, drugi polčas pa je ponudil vse tisto, kar je prvi sramežljivo skrival. Kot da bi Francozi s sebe končno stresli otrplost. Michael Olise, dokazano nenadkriljivi organizator Bayernove igre, je, pomaknjen bližje tekmečevim vratom, začel imenitno razigravati soigralce in narekovati ritem.
Francozi so potrebovali štiri poskuse, da so prebili senegalsko obrambo. Mbappéju je najprej pot prekrižal odlični Mendy (52.), nato mu navzlic posredovanju videosodnikov niso dosodili enajstmetrovke (57.), nekaj trenutkov pozneje pa je ostal za korak prekratek (63.). Malo po uri igre pa je Francija prek kapetana vendarle povedla in nagradila vsebino drugega polčasa, v katerem je znova pokazala zagnanost in napadalni potencial, ki je končno vzbujal apetit (66.).
Nabit top se je končno sprožil. Osvobojeni pritiska, ki jim je očitno bremenil ramena, so Francozi nato popolnoma prevladovali. Tudi Barcola, ki je v zaključku sezone za PSG pred tekmečevimi vrati pogosto deloval nespretno, je z elegantnim lobom našel pot do zadetka (81.) in selektorju ponudil dodatno potrditev o kakovosti igralcev iz drugega plana.
Ker je bilo vzdušje že praznično, je Deschamps v igro poslal še Rayana Cherkija. Obramba, ki jo je še na sedmi zaporedni tekmi na velikem tekmovanju (evropsko plus svetovno prvenstvo) sestavljal poker Jules Kounde-Dayot Upamecano-William Saliba-Théo Hernández, je nekoliko popustila in – za Peléjem, Manuelom Rosasom in Gavijem – četrtemu najmlajšemu strelcu v zgodovini mundialov Ibrahimi Mbayu dopustila znižanje na 1-2 (90.+5). Zadetek, ki je Deschampsu koristil kot opomin, da se vsak trenutek nezbranosti na tej ravni drago plača.
Zaključek tekme je bil prava poslastica za nevtralnega gledalca. Medtem ko so na stadionu še vrteli počasni posnetek senegalskega zadetka, je Mbappé še enkrat silovito udaril in postavil končnih 3-1 (90.+6), čeprav je Mike Maignan v zadnji akciji na tekmi za las preprečil kozmetični popravek izida.
Naslov najkoristnejšega igralca obračuna je zasluženo pripadel Michaelu Olisu, Mbappé pa je z gala predstavo velikega lovca na zadetke olajšal tako sebe kot slehernega francoskega navijača.
Haaland odprl svoj strelski račun
Na ta trenutek so čakali 40 oziroma 28 let: Iračani od vročega mehiškega poletja leta 1986, čeprav so imeli odtlej precej pomembnejših – v prvi vrsti geopolitičnih – skrbi, medtem ko se Norvežani na svetovnem prvenstvu niso dokazovali vse od leta 1998 v času staršev nekaterih današnjih reprezentantov, kot so Patrick Berg, Alexander Sørloth, Kristian Thorstvedt in “kiborg” Haaland.
Ståle Solbakken je bil tedaj še nogometaš. Danes je selektor, z nekaj manj lasmi, a z nič manj ambicioznosti. Njegovi Vikingi so prepričljivo premagali Irak (4-1) in dali jasno vedeti, da želijo na tem prvenstvu doseči vsaj toliko kot generacija, s katero se je v Franciji ’98 prebil v osmino finala.
Opozorilo velja tudi za prvo favoritko skupine I. Tisti, ki so po sijajni končnici Mbappéja & co. proti Senegalu ugasnili televizor, naj vedo: prva medsebojna tekma Iraka in Norveške je bila precej bolj izenačena, kot kaže končni rezultat.
Podjetni Iračani so naleteli na igralca po imenu Erling, ki je svoj prvi večji karierni mundial – U20 leta 2019 na Poljskem – ovenčal z osupljivimi devetimi goli. Sedem let pozneje ga pozna ves svet in je – kot vedno – počakal na svoj zlati trenutek za poseg v izid (29.). Po norveškem vodstvu se mezopotamski levi niso predali. Njihov kapetan Aymen Hussein je poskrbel za šele drugi iraški zadetek na svetovnih prvenstvih (39.).
Po maratonskih enaindvajsetih kvalifikacijskih tekmah in uspešno prestanem marčevskem dodatnem medcelinskem obračunu v nabito polnem avditoriju stadiona v Guadalupeju proti Boliviji je zadnja reprezentanca, ki si je zagotovila vozovnico za mundial v “novem svetu”, svoje poletje že lahko štela za uspešno.
Norveški je v nadaljevanju pomežiknila še velika napaka vratarja Akana Hashima. Haaland je darilo sprejel in tik pred odmorom dosegel še svoj drugi zadetek (43.). V drugem polčasu so vikingi nadzorovali dogajanje. Bojeviti branilec Genoe Leo Østigård je z glavo povišal vodstvo (76.), končni rezultat pa je v sodnikovem dodatku z avtogolom postavil nesrečni Hussein (90.+6).
Norveška je tako zopet pokazala, zakaj je kvalifikacije zapečatila s 100-odstotnim izkupičkom zmag in povprečjem kar 4,6 doseženega gola na tekmo, Francijo pa so opomnili tudi tokratni poraženci: Iračani na mundial niso prišli zgolj sodelovati.
Messijeva simultanka ugasnila Alžirijo
Dva zadetka za Mbappéja in Haalanda? Lionel Messi jima je odgovoril s hat-trickom! Ob svojem šestem nastopu na svetovnem prvenstvu je argentinski kapetan blestel v vseh pogledih in s tremi zadetki popeljal branilko lovorike do prepričljive zmage nad Alžirijo (3-0), prehitel Mbappéja in Cristiana Ronalda ter se izenačil z Mirom Klosejem.
Evropejci, ki od daleč spremljamo “čezlužno” Major League Soccer, smo se v zadnjem letu privadili zbujanja ob novicah o Messijevih podvigih v ZDA: gol tu, asistenca tam, vmes kakšna manjša poškodba, ki nato navijaško in strokovno pozornost povleče kam drugam …
V noči s torka na sredo pa so tisti, ki po Mbappéjevem nastopu še niso odšli spat, dobili natanko to, za kar so ostali pokonci. V Kansas Cityju se Argentincem ni ponovil scenarij iz leta 2022, ko jih je na uvodu presenetila Saudova Arabija. Za ljubitelje vraževerja morda ne ne najboljše znamenje … Prav takšen razplet bi si želela Alžirija: presenetiti favorita, premagati aktualne svetovne prvake, ki so v tekmo vstopili z nizom kar sedmih zaporednih zmag.
Poljski sodnik Szymon Marciniak je imel že na začetku – skupaj z VAR oddelkom – nemalo dela. Messi je na predvečer svojega 39. rojstnega dne želel predstavo odpreti zelo zgodaj, vendar mu je veselje preprečil prepovedan položaj (5.). Nekaj minut pozneje je enaka usoda doletela še Farèsa Chaïbija (8.). Puščavske lisice so za nekaj trenutkov okusile navdušenje. Potem pa je Messi znova prevzel glavno vlogo.
Skoraj štiridesetletnega argentinskega kapetana nikakor ni pametno pustiti samega v bližini kazenskega prostora. Alžirci so na to pozabili po podaji Rodriga De Paula. Messi si je namestil žogo na levico in prelisičil Luco Zidana, ki ga je s tribun stadiona v Kansas Cityju spremljal njegov oče, bodoči francoski selektor Zizou (17.).
Alžirija v zelenih dresih preprosto ni bila na ravni, ki bi omogočala enakovreden boj. Za Messija, Lautara Martíneza in druščino se je pot do zmage zdela vse preveč enostavna. Scalonijevi varovanci so kombinirali skoraj na pamet: kot moštvo, ki se pozna do potankosti. Messi je bil za malenkost preambiciozen pri prostem strelu z velike razdalje (37.), medtem ko je na drugi strani praktično edini nevaren ob neopaznih Aminu Gouiriju in Anisu Hadju Moussi ostal le Chaïbi (40., 44.). Ob polčasu je marsikomu že začela padati zbranost, toda nekaj dodatnih minut budnosti je bilo bogato poplačanih.
Messi je najprej dovolil Zidanu mlajšemu, da se izkaže ob poskusu Lautara Martíneza (54.), Aïssa Mandi pa je hvaležno preusmeril nevaren predložek De Paula. Le nekaj minut zatem je “La Pulga” po strelu Alexisa Mac Allisterja izkoristila neposrečen odbitek alžirskega vratarja in iz neposredne bližine podvojila prednost (60.).
Navdušeni južnoameriški komentatorji si še niso opomogli od neskončnega »goooooooooooooola«, ko je Messi udaril še tretjič. Po kombinaciji z Nicom Gonzálezom se mu je žoga vrnila v kazenski prostor, argentinski genij pa jo je z nežnim dotikom z levico poslal v gol za 3-0 (76.).
Za Messija prvi hat-trick na svetovnih prvenstvih. Že takoj na premieri zanj poslednjega mundiala. Za izenačenje s Klosejem v zgodovinskih knjigah, za vodstvo na še mladi lestvici strelcev tega prvenstva in za dovolj udobno prednost, da je lahko nekaj minut pred koncem odšel na zaslužen počitek. Messi je bil krvnik, Alžirija žrtev, največja zmagovalka pa je bila nogometna noč …
Jordanci ujezili kraljeviča Marka
… ki sta jo po srednjeevropskem času globoko v sredinem jutru sklenili preostali udeleženki skupine J. Avstrija, ki jo je dolgo časa pošteno mučila neobremenjena in pogumna Jordanija, je na koncu vendarle dobila glavno nagrado na svojem uvodu prvenstva (3-1). Trem točkam se ne gleda v zobe, vendar podobna vsebina proti Alžiriji in predvsem Argentini najbrž ne bo dovolj.
Naši severni sosedje si na svojem prvem svetovnem prvenstvu po letu 1998 niso pokvarili vrnitve na največji nogometni oder, a se je morala ekipa Ralfa Rangnicka proti debitantki pošteno potruditi za dragoceno zmago. Odločitev je padla šele v zadnji četrtini tekme, z avtogolom in zadetkom z bele pike.
Drzno, a brez prave prevlade
Čeprav so bili Avstrijci favoriti, so prvi zapretili Jordanci. Kapetan Ihsan Haddad je že v drugi minuti mrežo oplazil z napačne strani. Toda Avstrijci so postopoma le prevzeli pobudo in – čeprav brez posebej nevarnih zaključkov – začeli oblegati kazenski prostor nasprotnika, pri katerem je Rennesov Musa Al-Taamari nabiral kilometre po vsem igrišču in bil pogonska moč številnih protinapadov.
Težava Jordanije je bila predvsem nepovezanost v zaključkih akcij, kar je Avstrija znala izkoristiti. Po hitrem prehodu v napad nihče ni zaustavil Romana Schmida, ki si je vzel čas za natančen strel z razdalje (20.). Všečen zadetek je “Das Team” celo nekoliko uspaval. Za nameček jo je z zadeto prečko po kotu pošteno prestrašil še Ali Olwan.
Priložnosti so se nato vrstile na obeh straneh. Posch je grozil z avstrijske, Olwan in Al-Tamari z jordanske strani. Kljub avstrijski premoči se je ob polčasu zdelo, da morda najbolj senzacionalni udeleženki prvenstva do izenačenja ne manjka prav veliko.
Rangnickov zlati joker
Za ikoničnim Hugom Meislom rezultatsko najuspešnejši selektor Avstrije je po odmoru v igro poslal aduta, ki si ga skoraj nihče ne želi videti v nasprotni ekipi: Marka Arnautovića.
Napadalec Crvene zvezde je po vstopu sprva nemočno opazoval, kako njegovi soigralci izgubljajo nadzor nad tekmo in vitezom polagoma prepuščajo pobudo. Posledica: izenačujoči zadetek Alija Olwana, ki je z izvrstnim zavitim strelom – takšnim, kakršnega se ne bi branili niti velemojstri tipa Cristiano Ronaldo, Messi, Ibrahimović, Mbappé, Bergkamp ali Henry – začaral vratarja Alexandra Schlagerja (50.).
Jordanija je v nadaljevanju zaigrala na vse ali nič, a na koncu je razliko naredila kakovostna širina avstrijskega kadra. Po kotu je Arnautović sicer zadel v polno, vendar je bil gol razveljavljen zaradi igranja z roko soigralca pri pripravi akcije …
A šlo je le za odlog neizogibnega. Kraljevič Marko je najprej po novem kotu prisilil Yazana Al-Araba v avtogol za novo avstrijsko vodstvo (76.), nato pa globoko v sodnikovem dodatku še sam postavil piko na i z uspešno izvedeno enajstmetrovko (90.+12).
Zaključek tekme je minil mirno brez večjih pretresov. Avstrija se je rešila, čeprav je dolgo stopicala po robu prepada in odpirala vrata jordanskemu presenečenju, za katerega si bo v noči s srede na četrtek na svojih uvodnih preizkušnjah prizadevalo še zadnjih osem udeleženk turnirja: Portugalska-Vzhodni Kongo (19.00, Houston), Anglija-Hrvaška (22.00, Arlington), Gana-Panama (1.00, Toronto) in Uzbekistan-Kolumbija (4.00, Ciudad de México).
Foto: Alejandro PAGNI via Guliver
