Avtor: Nejc Mravlja
19. 3. 2024, 12.27
A nad 58-letnikom se ne lesketa svetniški sij, na kar je nazadnje opozoril s pikro pripombo čez sodnika nedeljske preizkušnje s prvenstveno lokomotivo iz Leverkusna (2-3). »Ježeš Marija, kakšen človek! Da bi v drugem polčasu enkrat samkrat zapiskal v našo korist … Nadčlovek! (nem. Übermensch) Le kje ste ga našli?!«
View this post on Instagram
Nič manj iskriv ni niti zunaj igrišč. Pred leti je v lokalnem supermarketu stopil za dolgo vrsto pred blagajno. Čakajoči ostali so se bolj ali manj prikrito muzali, nihče od njih si namreč ni drznil predolgo časa buljiti v trenerja, kaj šele z njim pokramljati. Na lepem je Streich, razpoložen za pogovor, s police vzel kozarec zelenjavne paste, potrepljal ramo gospe pred seboj in jo pobaral, kaj pomeni napis ‘iz predelane zelenjave’. Ženska, šokirana nad nepričakovanim nagovorom, je zamrmrala par nerazumljivih besed, zato je karizmatični sivolasec izbral novo »žrtev«. »Mi lahko poveš, kakšna naj bi bila ta zelenjava?« Ker je naletel na enak odziv, je pasto odnesel k prodajalki, ki mu je potrpežljivo pojasnila, da vsa zrela zelenjava ni za na police in – ker ne ustreza lepotnim standardom – konča predelana v izdelkih, kot je dotična pasta. Ker Streich ni mogel skriti dvomov, je mrmrajoče ponovil trgovkine besede: »Zelenjava … ni v skladu s priporočili …,« in nekaj sekund zatem vihravo navrgel: »In zakaj naj bi ta zelenjava ne dosegala meril?! So potemtakem krivi paprika, korenje in čebula? … Veste, kaj je to? Globalizacija in poneumljanje ljudi! Čisti marketing!« Prodajalko in občinstvo je v nadaljevanju osupnil z nasmehom, pasto odnesel na polico, plačal pred tem skrbno izbran gel za tuširanje in odšel s prijaznim pozdravom.
View this post on Instagram
Če že ni niti blizu svetniku, je toliko bolj učitelj. Ne povsem dobronamerni sogovorniki bi celo dejali: višji učitelj ali profesor. Sleherna Streichova konferenca za medije je (bila) za udeležence vredna obiska in spomina. Najsibo s svetopisemskimi referencami, z obsojanjem rasizma, z grajo sodobnega nogometa in njegovih stranpoti … Poslušalstvo je vedno imelo kaj slišati in se je iz njegovih stališč in pogledov lahko marsikaj naučilo. Tudi prisotni so skozi čas preprosto morali izmojstriti slog izpraševanja. Če se kateremu od novinarjev ni posrečilo dregniti v bistvo, je Streich slabo formulirano vprašanje ali pobudo znal še kako spretno obrniti na svojo stran in sogovorniku s šegavo besedno igro vešče nastavil ogledalo.
Zaradi alternativnega vedenja so mu nasprotovali celo lastni navijači. Privrženke in pristaše drugih klubov pa je znalo zmotiti še kaj drugega. Streich ob robu igrišča pogosto spominja na norca na poživilih. Svoje strokovne sodelavce med proslavljanjem zadetkov zna krepko lopniti. Kriči kot utrgan, ko enega od njegovih igralcev ostreje napadejo. Vneto maha z rokami in po tekmah ne zna skriti užaljenosti, ko sodnik zapiska proti njegovi ekipi. Ni bilo vselej tako, a Streich je pogosto potreboval trenutek ali dva, da se je zbral in znova prevzel nadzor nad svojim vedenjem. Če ste ga ujeli v hipu čustvene zamaknjenosti, v njegovi družbi ni bilo vedno prijetno.
K temu neizogibno sodi še zanj vsekakor tipično plavanje proti toku, zaradi katerega celo goreči tifozi Freiburga sem ter tja zavijajo z očmi. Ko SC v zadnji minuti izenači, Streich rad stoično obsedi na klopi. Ko pa moštvo po drugi strani doseže relativno nepomemben gol npr. poviša prednost na 4-0, se zna ustrašiti, skakati gor in dol ob stranski črti, celo objeti nesrečnega rezervista, ki ga še ni poslal v igro, čeprav pri tem objem bolj spominja na prijateljsko davljenje.
Streich torej ni svetnik in je učitelj. Klubu je posvetil debelih 29 let življenja. V tem času je mladinsko ekipo oblikoval v eno najboljših v državi, proti svoji volji in zaradi klica po dolžnosti sprejel upravljanje članske zasedbe, ko je bila ta na najnižji točki, jo okrepil, ji vrnil vero, kljub sestopu v pekel druge lige ostal za njenim krmilom, se z njo ekspresno vrnil med elito, kjer je moštvo, kljub smešno nizkemu proračunu, po katerem sodi med spodnjo tretjino prvoligašev, trajno umestil med najboljšo šesterico, po dolgem času podoživel pokalni finale, obenem pa prvič v klubski zgodovini dvakrat zapored uresničil mednarodne sanje in dvakrat v nizu nastopil v osmini finala evropske lige, v dvanajstih letih delovanja kot glavni trener med člane promoviral na desetine igralcev iz mlajših kategorij in mladeničem navzlic porodnim krčem in postopnemu prilagajanju na okruten svet profesionalizma marsikdaj čezmerno zaupal in brezpogojno verjel vanje. Po sezoni bo nasledniku zapustil prvoligaša, katerega bodoči jedrni obrambni trikotnik (vratar Noah Atubolu – osrednja branilca Matze Ginter in Kenneth Schmidt) ne izhaja zgolj iz klubske akademije, marveč je celo rojen v domačem mestu. Dediščina stežka primerljive vrednosti, ki je niti par domnevnih človeških slabosti ali pikrih anekdot ne zmore okrniti.
Streich si nikdar ni prizadeval olepševati dejanskosti. Sebe nikoli ni slikal v superlativih. Zelo dobro se zaveda svoje čezmejne čustvenosti, kar zavzeto kroti s pomočjo rednih obiskov pri psihologu. V izjavah že dolgo časa ni opozoril na pregovorno majhnost SC Freiburga, ki ga sodniki pogosto prikrajšajo za avt ali prosti strel. Pozna svoje pomanjkljivosti in hibe. Obenem se zaveda, da ni zmožen politične kariere, četudi po tem kliče marsikateri novinarski zapis po njegovih javnih nastopih. Ni nekdo, ki bi zavestno podpihoval lasten ego, čeprav se navzven občasno tako zdi. Ne deluje namenoma proti toku, čeprav javnost pogosto dobiva tak vtis. Preprosto tako intenzivno živi za trenutek, ne da bi sploh opazil odziv okolice. Najpopularnejšo panogo obožuje kot malokdo. Nogomet živi predano kot nihče drug na širšem območju Črnega gozda. Da je po skoraj polnih treh desetletjih polne srčno-žilne obremenitve že vedno kreposten in živahen, je pravzaprav pravi čudež.
Njegov prispevek mestu in klubu je preprosto velikanski. Bil je in je še vedno ta klub. SC je bil in je njegovo življenje, kot je obelodanil v ponedeljkovi poslovilni poslanici. Kaj bo Freiburg brez Streicha? Odgovor je povsem nejasen. Javnost si je enotna, da si zasluži kip in poimenovanje domačega stadiona, na kar bi sam najverjetneje odvrnil z zanikanjem in z lakonično izjavo v slogu: »Držal sem se dogovora z nadrejenimi in sem tukaj po najboljših močeh opravljal svoje delo.« Leporečenje? Spogledovanje? Prava skromnost? Mešanica vsega.
View this post on Instagram
58-letniku bo namesto nakladanja o spomenikih bistveno več pomenilo, če se bo 34.700 duš, kolikor se jih praviloma zbere na domači tekmi ljubljenega kluba, še kdaj poklonilo velikanu. Več kot 30.000 se jih je iz Breisgaua pred dvema letoma odpravilo na berlinski pokalni finale s Kamplovim Leipzigom, ki je nogometni čudež iz Črnega gozda ugnal šele po izvajanju enajstmetrovk. Navijači Freiburga so tedaj po koncu dvoboja le za nekaj sekund skrušeno obsedeli na tribunah olimpijskega stadiona, potem pa se nenadoma spomnili, kdo so, kaj je njihov klub in kdo je oseba, ki ga pooseblja. Drug za drugim so s solzami v očeh vstali in se ozrli v človeka, ki je pod njimi nepremično stal in prav tako jokal. Nato so mu zapeli: »Christian Streich, Christian Streich, ti si naš junak!«
Christian Streich najverjetneje res ni svetnik, na kar je znova spomnil v začetku meseca po remiju z Bayernom (2-2) z izjavo: »Mora res ves svet vedeti, da sem trenutno hkrati presrečen in ekstremno jezen. Presneti drek!« A je res tudi, da se je redkokateremu nogometnemu trenerju uspelo tako približati kroni svetlobnih žarkov.
Foto: Alexander Scheuber/Bundesliga/Bundesliga Collection via Getty Images
