Avtor: Nejc Mravlja
23. 11. 2020, 13.04
V drugi sezoni pri Portu: prvenstveni naslov, zmagovalec v pokalu domače nogometne zveze in lovorika v rajnkem Pokalu Uefa. Druga sezona pri Chelseaju: angleško prvenstvo. Druga sezona na klopi Interja: zgodovinska tripletta (scudetto, pokalni naslov in Liga Prvakov). Drugo leto v madridskem Realu: špansko prvenstvo. Druga sezona druge Portugalčeve ere pri Chelseaju: Premier League in Ligaški pokal. Druga tekmovalna zgodba pri Manchester Unitedu: … nič. Izjema, ki potrjuje pravilo?
Omenjena Mourinhova zbirka obsega klube, ki jih je vodil vsaj dve leti. Obdobje, v katerem je imel dovolj časa, da (so)oblikuje moštvo in ga z namenom doseganja vrhunskih rezultatov strokovno pregnete. Po dobrem letu upravljanja z Ostrogami (prevzel jih je novembra lani) nič ne kaže, da bi prelomil z ustaljeno tradicijo. Tottenham je v družbi branilca naslova Liverpoola po nepopolnih devetih krogih na vrhu premierligaške lestvice in si je v začetku ene najbolj pestrih nogometnih jeseni s prepoznavnim pragmatizmom med strokovnimi sladokusci pridobil nemalo simpatij. The Special One je češnjo na vrhu torte dodal z vzorno zmago nad Manchester Cityjem in s prestižnim skalpom (sploh prvič v managerski karieri je na dveh zaporednih obračunih porazil ekipo Pepa Guardiole) spomnil na zlate trenerske čase, za katere se je zdelo, da ne morejo miniti.
Je Tottenham dokončno vložil legitimno kandidaturo za prvenstveni naslov, ki se klubu z londonskega severa vztrajno izmika že polnih 60 let? Nova pandemonična sezona 2020/21 za zdaj potrjuje smele ambicije: 20 točk, zgolj poraz po slabi četrtini tekmovanja, najboljša obramba, z 21 zadetki za Chelseajem drugi napad lige in za nameček sobotni uspeh nad nebesno-modrimi, ki so na svoji koži spoznali vse odlike Lilywhites: peklenska učinkovitost v napadu (dva gola iz dveh strelov v okvir), trpežen obrambni blok (tekmec je od skupno 22 strelov le petkrat sprožil v okvir) in taktična prebrisanost, s katero so vsako najmanjšo nasprotnikovo napako spretno izkoristili (66% posest gostov, ki so izvedli praktično dvakrat toliko podaj kot Tottenham: 599-318). Ne gre pozabiti niti na »širino groma«, kot so otoški novinarski kolegi poimenovali disciplinirano kljubovanje (na trenutke je celo spominjalo na uživanje v trpljenju), in na bravure posameznikov, s katerimi so nadgradili uspešno ekipno delo.
V prvi vrsti ciljam na Harryja Kana in Heunga-mina Sona, z že pregovornim šopkom čudežnih obramb se jima je pridružil še vratar Hugo Lloris. Napadalna sodelavca tvorita močno os, ki uničuje tekmečeve obrambe. Kane, ki ga je nekdanji bolgarski ostrostrelec Dimitar Berbatov v nedavnem pogovoru za uveljavljeno stavniško platformo postavil na četrto mesto med najboljšimi nogometaši ta hip na svetu (za težko ponovljivim parom Messi-Ronaldo in neustavljivo Bayernovo havbico Robertom Lewandowskim), kot ustvarjalec napadov (čeprav ga grafični prikazi začetnih enajsteric v klasični Mourinhovi shemi 1-4-2-3-1 vztrajno vračajo na delovno mesto klasične devetke) z vrhunskimi podajami spretno hrani tehnično izvrstnega Južnega Korejca. Ne lažejo niti številke: Son, ki enako dobro obvlada žogo tako z desnico kot z levico, zaostaja le še pičlih pet golov za svojim osebnim strelskim rekordom v Premier League (14 v sezoni 2016/17), postaven Britanec je svojega asistenčnega že izboljšal (9 na 9. tekmah proti 7. v 2016/17). Ko k temu dodamo še premeteno poletno trgovanje, Tottenhamovo vsebino pridno in pomembno plemenitijo nedavne okrepitve Sergio Reguilón, Matt Doherty in Pierre-Emile Højbjerg, svoj razkošen talent pa polagoma obuja še ob koncu poletja po managerjevih besedah neprilagojeni Tanguy Ndombélé, se sestavine počasi pričenjajo mešati v mamljivo celoto. Navijaška vojska čaka le še na novo pomlad Garetha Bala …
Ob zavidljivem moštvenem potencialu in neprecenljivih izkušnjah vodje stroke v podobnih izzivih se Ostroge lahko upravičeno potegujejo za angleško nogometno krono še iz vsaj dveh razlogov. Glavna favorita na uvodu nove pustolovščine delujeta upehano. Neizprosen tekmovalni urnik, poškodbe in slabša forma nekaterih nosilcev so vplivale na manj bleščečo vsebino Liverpoola in Manchester Cityja. Če se prvemu na osvojenih točkah to (še) ne pozna, pa to še ne pomeni, da se to ne bo spremenilo. Vpogled v trenutno rezultatsko dinamiko potrjuje, da bo trio kandidatov moral računati še na Chelsea in Leicester, ki bi z rednim zbiranjem točk prav tako ohranila konkurenčnost.
Morda je ugodna okoliščina za Tottenham tudi ta, da za razliko od Rdečih, Meščanov in varovancev Franka Lamparda ne nastopa v elitnem evropskem žogobrcarskem plesu. Sodelovanje v Ligi prvakov igralcem v nasprotju z Evropsko ligo, kjer je s spretnim kadrovskim kolobarjenjem (spomladi 2019 je to potrdil Chelsea s prvim strelcem tekmovanja Olivierjem Giroudom, čeprav je ta v prvenstvu deloval povsem neopazno) možno pograbiti sveti gral, pobira nemalo energije. Množica argumentov pušča dovolj izhodišč za upanje, živeti brez upanja pa po besedah slovitega ruskega romanopisca Dostojevskega pomeni krmariti brez kompasa. Mourinho ga še zdaleč ni izgubil. Čeprav tokrat o visokih uvrstitvah in lovorikah javno še ne razpreda, velemojster retorike vanje nedvomno verjame. Če kdo, prav trenerski posebnež nedvomno dobro ve, da obstaja razlika med videti pot in to pot dejansko (s)poznati.
Foto: Šport TV
