Avtor: Nejc Mravlja
19. 7. 2026, 09.45
V svetu športa ni večje razpoke kot med tretjim in četrtim mestom. Niti prvi in dvanajsti nista tako oddaljena kot tretji in četrti. Zadnje mesto na zmagovalnem odru ali nič. Zato mali finale celo bolj kot bitka za lovoriko velja za najbolj neizprosno tekmo največjih prvenstev.
Ne eni ne drugi – v sinočnjem primeru Francozi in Angleži – tekme za tolažilno tretje mesto niso hoteli igrati. Kot mnogi poprej. Ne zato, ker jih ne bi zanimala bronasta kolajna, marveč zato, ker bi se lahko znašli na najslabšem možnem mestu … Na četrtem, ki simbolizira poraženca na kvadrat: tistega, ki je pokleknil v polfinalu in je za nameček ostal še brez medalje.
Francija je v Miami Gardensu izgubila s teniških 4-6, toda rezultat je le del zgodbe. V večeru, ki je bil hkrati zadnje dejanje skoraj poldrugo desetletje trajajoče ere Didierja Deschampsa na klopi modrih, smo dobili tekmo, ki je v dobrih 90 minutah združila vse: popoln razpad sistema, nedokončan filmski preobrat, revijo imenitnih zadetkov – skupaj kar deset –, kaos in čustven epilog za človeka, ki je francosko reprezentanco vrnil v ozko skupino nogometnih velesil moderne dobe. Prav v tem se skriva največja ironija sobotnega večera: Deschamps se je poslovil s tekmo, ki ni bila v ničemer podobna nobeni od njegovih predhodnih 186 epizod na klopi dvakratnih svetovnih prvakov.
Po bolečih polfinalnih porazih proti Španiji in Argentini je bil spopad za bron za obe reprezentanci v prvi vrsti neprijetna obveznost. Tretje mesto na svetovnem prvenstvu prinaša vsaj delno uteho ali olajšanje po polfinalnem udarcu, vendar je težko govoriti o pravem zmagoslavju, ko si bil le nekaj dni prej prepričan, da te čaka finale.
Na tribunah Hard Rock Stadiuma je bilo veliko praznih sedežev, tudi novinarska loža še zdaleč ni pokala po šivih. V zraku je bilo čutiti, da se bo svetovno prvenstvo danes sklenilo na drugem koncu ZDA.
Kljub temu je imela tekma za Francoze posebno težo. Ne zavoljo potencialne bronaste kolajne, ampak zaradi slovesa Didierja Deschampsa. Mož, ki je reprezentanco vodil od poletja 2012, je po vnaprej napovedanem odhodu tokrat zadnjič sedel na francoski klopi. V štirinajstih letih je osvojil naslov svetovnega prvaka, modre popeljal še v dva finala velikih tekmovanj in Franciji vrnil prepoznavno identiteto, mir, stabilnost ter zmagovalno miselnost.
Zato je bila sobotna tekma predvsem poslovilna predstava, čeravno se je Franciji v prvem polčasu malodane podrl svet. Če je Deschamps v vseh teh letih slovel po organizirani obrambi, disciplini in tekmovalnosti, je bilo prvih 45 minut popolno nasprotje vsega, kar je skozi čas gradil in dograjeval.
Že v tretji minuti je Declan Rice z natančnim strelom Angležem pričaral vodstvo in nakazal šov treh levov. Bukayo Saka in Marcus Rashford sta francosko obrambo razbijala po obeh zunanjih položajih. Francija je izgubljala duel za duelom, zamujala v pokrivanju in delovala povsem brez kompasa. Ezri Konsa je po kotu podvojil vodstvo, par golov je dodal še Saka, Angleži pa bi lahko do glavnega odmora dosegli še kakšen zadetek, zato se zaostanek 0-4 s francoskega zornega kota niti ni zdel pretiran.
Za Deschampsa in druščino v modrem je bilo še hujše spoznanje to, da so delovali, kot da se je njihov turnir končal že štiri dni prej proti Španiji. Po tekmi je tudi Kylian Mbappé priznal, da je prvi polčas dajal vtis, kot da so igralci pustili selektorja na cedilu.
Če je bil prvi polčas katastrofa, je bil začetek drugega revolucionarno drugačen. Deschamps je že na začetku drugega polčasa iz rokava povlekel nekaj adutov in zanj netipično opravil kar štiri menjave. Z vstopom Dayota Upamecana je popolnoma spremenil dinamiko tekme. Obramba je dobila čvrstost, vezna linija energijo, napad pa prostor. Michael Olise je z novo asistenco našel Mbappéja, ki je dosegel svoj deveti gol na prvenstvu in ostal v boju za naslov najboljšega strelca turnirja. Le nekaj minut pozneje je Bradley Barcola znižal na 2-4 in Francija je nenadoma oživela.
Olise, morda največje odkritije francoske zgodbe na prvenstvu, je tudi na zadnji tekmi dokazal, zakaj ga mnogi vidijo kot enega ključnih igralcev prihodnje reprezentance. S šesto asistenco na turnirju je potrdil status naj podajalca, medtem ko si je Mbappé z desetim golom priigral lepo prednost pred konkurenco v boju na strelsko krono.
Če je Francija pokazala dva obraza, se je Anglija predstavila s skoraj tremi. Ekipa Thomasa Tuchla je po sijajnem prvem polčasu začela razpadati podobno kot v polfinalu proti Argentini, ko je iz praktično dobljenega položaja zapravila finale. Mbappé je z novim zadetkom angleško prednost znižal le na gol in prižgal iskro še pred nekaj minutami neslutenega velikega francoskega preobrata.
Tekma je postala popoln kaos. Obe obrambi sta poniknili. Napadi so si sledili eden za drugim. To nikakor ni bil več Deschampsov nogomet. Še manj Tuchlov. Dvoboj se je razvil v ulično predstavo na največjem svetovnem odru.
Ko je Francija povečevala pritisk in mrzlično lovila izenačenje, jo je doletela nova kazen. Malo Gusto je v kazenskem prostoru s prekrškom podrl prodornega Djeda Spenca, Bukayo Saka pa je z enajstmetrovko dopolnil svoj hat-trick. Čeprav ga skoraj uro praktično nismo videli na igrišču, je napadalec Arsenala udaril v odločilnem trenutku in uprizoril eno najvidnejših predstav svoje reprezentančne kariere.
Francozi se navzlic kočljivemu položaju niso predali. Globoko v sodnikovem dodatku je Ousmane Dembélé zopet znižal zaostanek – tokrat na 4-5 –, a le nekaj sekund zatem je tokrat angleški rezervist Jude Bellingham s hladnokrvnim zaključkom zapečatil vrtoglav scenarij in dokončal norijo. Igra, niz in tekma. 6-4, Anglija. Rezultat, ki je logično zaključil popolnoma nelogičen večer.
Čeprav jih bo polfinalni poraz proti Argentini še dolgo bolel, bodo Angleži domov odpotovali optimistični. Bronasta medalja pomeni njihov najboljši rezultat na svetovnih prvenstvih po šampionskem naslovu leta 1966. Po četrtem mestu leta 2018 jim je uspel korak naprej, Tuchel je z burnim zaključkom turnirja vendarle dobil odgovor svoje ekipe, Saka je s hat-trickom postal junak večera, Bellingham pa je še enkrat dokazal, zakaj velja za enega najpopolnejših vezistov svoje generacije. Na prihajajočem domačem Euru 2028 bodo pričakovanja na Otoku zato še višja … Z razlogom.
View this post on Instagram
Končni rezultat bo sčasoma zbledel. Tudi vihravih deset zadetkov bodo čez leta omenjali predvsem kot zanimivost. Za Francijo veliko pomembnejši je konec Deschampsove ere. Ko je leta 2012 prevzel reprezentanco, so bili modri razdeljeni, nestabilni in brez jasne identitete. V štirinajstih letih so postali ena najbolj cenjenih reprezentanc sveta, z naslovom svetovnega prvaka iz Moskve, še enim finalom mundiala, dvema evropskima finaloma in generacijo mladih igralcev, ki šele prihajajo v najboljša nogometna leta.
Po zadnjem sodnikovem pisku so se vrstili objemi. Nasprotniki, sodelavci, zdajšnji in nekdanji varovanci so drug za drugim prihajali do človeka, ki je več kot desetletje predstavljal obraz francoskega nogometa. Deschamps je po tekmi priznal, da ga boli način poraza, vendar poudaril, da prihodnost reprezentance ostaja svetla. V moštvu vidi kakovost, značaj in dovolj talenta, da bo Francija tudi v prihodnjih letih ostala v samem svetovnem vrhu.
Novo poglavje bo odprl Deschampsov nekdanji klubski in reprezentančni soigralec Zinédine Zidane, ki bo modre prevzel z visokimi pričakovanji, a tudi z dediščino, kakršne v francoskem nogometu ni lahko preseči. Deschamps namreč ni zapustil le lovorik. Za seboj pušča izbrano vrsto, ki je zopet postala sopomenka tekmovalnosti, kontinuitete in prepričanja, da se je na slehernem velikem turnirju sposobna kosati za glavno nagrado.
Deschampsov zadnji večer je morda izpadel celo preveč noro za trenerja, ki je svojo kariero zgradil na diametralno nasprotnih načelih: na redu, nadzoru in pragmatičnosti. Prav zato bo ostal v spominu kot popolno nasprotje vsega, kar je 57-letnik na klopi Francije predstavljal.
Foto: AP Photo/Lynne Sladky via Guliver Images
