Avtor: Nejc Mravlja
17. 3. 2026, 10.28
Za ljubitelje zunanjega videza je ”The Den” (sl. brlog) prav posebno opazovalno območje: na stadionu FC Millwalla z 20.000 sedeži modno podobo še danes določajo stare huliganske insignije iz osemdesetih let: Aquascutum jakne s karirasto podlogo, Paul & Shark puloverji, Lois kavbojke in ikonični model retro superg priljubljene nemške znamke s tremi črtami: ”L.A. Trainer”. Tudi sicer se zdi, kot da so se ure pri delavskem klubu iz vzhodnega Londona ustavile v daljni sezoni 1989/90. Takrat, dobri dve leti pred ustanovitvijo Premier lige, so Millwall FC in njegovi po vsem Otoku strah vzbujajoči navijači doživeli svojo zadnjo skupno prvoligaško zgodbo.
Pri tem tedaj katastrofalen izpad levov sploh ne bi bil potreben, kot še danes poudarjajo žive priče. Takrat sta za klub iz trdovratnega četrtnega območja Bermondsey južno od Temze med drugim brcala Teddy Sheringham in Tony Cascarino. V obrambi so igrali neustrašni borci tipa Mick McCarthy, na sredini igrišča pa je red delal brezkompromisni Gary Waddock. Toda na koncu sezone 1989/90 je moštvo, sestavljeno izključno iz britanskih in irskih profesionalcev, zasedlo šele 20. mesto … z zgolj petimi zmagami na računu.
Poslednji neukročeni londonski klub
Danes modro-beli veljajo za zadnji neprilagojeni nogometni klub v Londonu. “Millwall je tipična delavska četrt na jugovzhodu prestolnice, zaznamovana s pristaniškimi delavci, in za mnoge je klub malodane sinonim za huliganstvo,” je nekdanji vratar Kasey Keller, ki je leta 1991 iz ZDA prišel k Millwallu, oktobra pojasnil za vodilno otoško stavniško hišo. “Ta sloves se je utrdil v šestdesetih in sedemdesetih letih in se ohranil vse do osemdesetih, ko je bilo nasilje, povezano z nogometom, na vrhuncu. Za klub, kot je Millwall, je bil določen ponos, če je veljal za najtršega.” Na začetku tega tisočletja je ekipa celo nosila drese znamke Lonsdale, tradicionalne blagovne znamke za boks.
Še danes je pri Millwallu marsikaj videti arhaično, čeprav so se levi že leta 1993 iz starega ”Dena” preselili v novega, ki je zrastel pol kilometra severneje. Tudi novi stadion je preprost in prepihan, dostopne poti so ozke in temne, obrazi mnogih navijačev pa še temnejši. Navijaški vzkliki na tribunah so včasih naravnost neokusni … kot v skoraj pozabljeni dobi angleškega nogometa. Toda prav ta čas bi lahko prihodnje poletje znova oživel, če bo Millwall v Championshipu uspešno nadaljeval svoj lov na vrh.
Po sobotnem domačem porazu z Blackburnom (1-2) zaostanek za drugim mestom, ki ga trenutno drži Middlesbrough in neposredno vodi med elito, znaša pičli dve točki. Za Millwallovega stratega Alexa Neila pa je tekmec kljub temu še zelo daleč: “V resnici ne razmišljamo o Middlesbroughu. V mislih nimamo niti pritiska, ki ga čutimo. Mislimo le na to, da imamo pred seboj tekme in da jih moramo poskušati zmagati.”
Ta pristop je morda najboljši način, da bi senzacionalna vrnitev modro-belih upornikov v bleščečo elito angleškega nogometa postala resničnost. Upanje daje spodobna forma (sedem zmag na zadnjih desetih tekmah – serijo štirih zaporednih uspehov je prekinil prav sobotni nesrečen poraz – po vodstvu z 1-0 in nesrečni izključitvi Zaka Sturga – z Blackburnom), ki je v veliki meri plod dokazane napadalne moči 24-letnega krilnega igralca Femija Azeeza (po osem golov in asistenc na 27 tekmah) ter vse boljših predstav 23-letne klasične devetke Joshue Coburna, strelca ob zadnjih dveh zmagah proti Hullu (3-1) in prejšnji torek proti Derbyju (1-0). Toda manager Neil noče izpostavljati posameznikov: “Smo ekipa, zato je vsak uspeh rezultat skupnega dela. To mora biti tukaj vsem vedno jasno.”
View this post on Instagram
Do konca angleškega Championshipa je še osem kol, v katerih poleg vodilnega Coventry Cityja z managerjem Frankom Lampardom na napredovanje preži še osem ali devet drugih klubov. Millwallu se zdi vsaj uvrstitev v končnico (mesta od 3. do 6.) že skoraj zagotovljena. Navijači medtem neomajno pojejo svoj prastari zimzeleni napev, ki doma in na gostovanjih doni že desetletja – ne glede na to, v kateri ligi klub igra – po melodiji uspešnice Roda Stewarta – “(We Are) Sailing”: “We are Millwall … no one likes us, we don’t care …”
Ponovnega izbruha epskih huliganskih spopadov v slogu osemdesetih let po besedah Kaseyja Kellerja sicer ni pričakovati, četudi bi Millwall napredoval v Premier ligo: “Klub je opravil izjemno delo pri boju proti nasilju na stadionu in okoli njega. Družine lahko danes brez skrbi hodijo na tekme, čeprav seveda številne policijske enote skrbijo za mir. Časi roparskih navijaških skupin in pretepov na tribunah so v veliki meri preteklost: razmere so danes bistveno bolj pod nadzorom.”
Vendar pa je notranja strast navijaške scene ostala, kot namiguje Keller: “Del navijačev svoje identitete nikoli ne bo pozabil. Pred nekaj leti, med terorističnim napadom v Londonu (Keller cilja na islamistični napad z nožem leta 2017, v katerem je bilo ubitih osem ljudi in skoraj 50 ranjenih), je bil prav navijač Millwalla tisti, ki je posredoval in reševal življenja. “Zgodba je obšla svet. Moški, ki se je enemu od teroristov pogumno postavil na pot, je zavpil: “Odstrani se, jaz sem Millwall!” Od takrat, pravi Keller, v Londonu kroži rek: “Navijaču Millwalla je bolje ne prekrižati poti … razen če ga res nujno potrebuješ.”
Foto: AP Photo/Ian Walton via Guliver
