Avtor: Nejc Mravlja
23. 6. 2026, 10.03
Čeprav bi bilo že njegovo izenačenje na mundialu 2026 izjemno presenečenje, se zdi, da so se prvič po dolgih desetletjih pojavili pogoji, zaradi katerih ta rekord ni več povsem zunaj dosega. Nova oblika tekmovanja, večje število tekem, izrazitejše razlike med reprezentancami in vse bolj napadalna usmeritev sodobnega nogometa ustvarjajo okolje, kakršnega nismo videli vse od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Rekord, ki kljubuje času
Fontaine je leta 1958 dosegel nekaj skoraj nepredstavljivega. Francija je na turnirju odigrala le šest tekem, njen prvi napadalec pa je zadel na prav vsaki od njih. Hat-trick proti Paragvaju, dva dvojca in na koncu še poker v tekmi za tretje mesto proti Zahodni Nemčiji.
Njegovih 13 zadetkov je postalo simbol strelske popolnosti na največjem nogometnem odru. Skoraj sedem desetletij pozneje ostaja njegov rekord nedotaknjen. Še najbolj se mu je približal Gerd Müller, ki je leta 1970 v Mehiki zadel desetkrat. Od takrat se najboljši topniki svetovnih prvenstev praviloma ustavljajo pri številkah pet, šest ali sedem. Tudi izjemna dosežka osmih golov pravega Ronalda leta 2002 in Kyliana Mbappéja leta 2022 nista vzbudila občutka, da bi se Fontainov mejnik lahko zamajal.
Pravzaprav se je v javnosti oblikovalo nekakšno nepisano pravilo: rekord obstaja zgolj zato, da nas opominja, kako drugačen je bil nekoč nogomet. Podobno kot v tenisu skoraj nihče ne pričakuje, da bo padel časovni rekord ultramaratonskega dvoboja med Johnom Isnerjem in Nicolasom Mahutom iz Wimbledona leta 2010, saj današnja pravila tako neskončnih bitk ne dopuščajo več. Tudi Fontainov rekord se je zdel ujet v takšno kategorijo večnosti, a leto 2026 prinaša nekaj pomembnih sprememb.
Več ekip, več priložnosti
Prvi in najpomembnejši dejavnik je razširitev svetovnega prvenstva z 32 na 48 reprezentanc. Predsedniku FIFA Gianniju Infantinu se je vsaj na papirju uresničila želja po oblikovanju »največjega, najbolj vključujočega in najbolj spektakularnega svetovnega prvenstva vseh časov«.
Takšna širitev ima svoje kritike, saj številni opozarjajo na razvrednotenje tekmovanja in padec kakovosti posameznih tekem. Toda z vidika najboljših strelcev odpira povsem nove možnosti. Več reprezentanc pomeni tudi več držav, ki še nimajo veliko izkušenj z nastopanjem na najvišji ravni. Razlika med nogometnimi velesilami in nekaterimi novinci je lahko precejšnja, v kar smo se prepričali tudi v minulih dvanajstih tekmovalnih dneh, ko je Nemčija s 7-1 premagala Curaçao, Kanada s 6-0 odpihnila Katar, Španija pa Saudovo Arabijo ugnala s 4-0.
Takšni rezultati na mundialih sicer niso novost. Madžarska je Salvador leta 1982 poteptala z 10-1, Jugoslavija je Zairu leta 1974 nasula devet golov, Portugalska pa je leta 2010 s 7-0 preskočila Severno Korejo.
Toda z 48 ekipami in 104 tekmami bi lahko tovrstnih razlik postalo še več. In če se vrhunski napadalec znajde v reprezentanci, ki že v skupinskem delu naleti na dva ali celo tri bistveno slabše pripravljene nasprotnike, se lahko strelska statistika zelo hitro začne kopičiti.
Osem tekem namesto sedmih
Druga velika sprememba je število tekem. Od Francije 1998 do Katarja 2022 so jih polfinalistke odigrale po sedem. Leta 2026 je na voljo ena več. Na prvi pogled dodatna priložnost ne pomeni veliko, toda igralec, ki v povprečju dosega gol na tekmo, lahko v novih 90 ali 120 minutah naredi ogromno razliko.
Če bi imela Ronaldo leta 2002 in Mbappé leta 2022 na voljo še eno tekmo, bi lahko svojim osmim zadetkom dodala še kakšnega in morda celo presegla magično desetico. Pravzaprav bi bil danes verjetno še uspešnejši tudi sam Fontaine. Če je mundial 1958 sklenil s 13 goli na šestih tekmah, bi ob enakem povprečju na osmih obračunih prišel do neverjetnih 17 zadetkov. Seveda je to zgolj matematična igra, vendar nazorno pokaže pomen že ene samcate dodatne priložnosti.
Nogomet je postal bolj odprt
Morda še pomembnejša od samega formata pa je sprememba v načinu igranja nogometa. Pred tridesetimi leti so bile tekme največjih reprezentanc pogosto izjemno previdne. Na svetovnem prvenstvu leta 1990 je bilo doseženih le 2,2 gola na tekmo, kar ostaja najnižja številka v zgodovini mundialov.
Danes je slika povsem drugačna. Klubski nogomet je postal bistveno bolj tvegan, intenziven in napadalen. Spomnimo se le nekaterih izidov iz zadnjih dveh sezon lige prvakov: lani Inter- Barcelona (3-3 in 4-3) ter letos Atlético Madrid-Tottenham (5-2 in 2-3), Bayern-Real (4-3) in PSG-Bayern (5-4).
Nekoč bi takšne številke povezovali predvsem z videoigrami serij Fifa ali PES, danes pa postajajo del športne realnosti, ki ji polagoma sledi tudi reprezentančni nogomet. Finale svetovnega prvenstva leta 2018 med Francijo in Hrvaško se je končal s 4-2. Vsebinsko še bolj spektakularen je bil zaključni obračun med Argentino in Francijo štiri leta pozneje: po podaljšku je bil izid na semaforju 3-3. Zadnja dva finala sta tako skupaj navrgla ducat zadetkov, kar je celo več od skupnega števila golov v prejšnjih sedmih odločilnih bitkah za svetovno krono med letoma 1990 in 2014.
Zanimivo je, da se tega zaveda tudi Mbappé. Francoski kapetan je pred drugo tekmo Francije na mundialu 2026 dejal, da je sedanja reprezentanca »še bolj napadalno usmerjena kot generaciji 2018 in 2022«, pri čemer je posebej pohvalil »imenitno sodelovanje z Ousmanom Dembéléjem, Michaelom Olisejem in Désiréjem Douéjem«. Takšna izjava nosi svojo težo, ker prihaja iz ust igralca, ki pooseblja sodobni reprezentančni nogomet in njegove trende.
Išče se nadčlovek
Vendar vsi ugodni dejavniki še ne pomenijo, da bo rekord padel sam od sebe. Za to bi potrebovali igralca v nadnaravni formi. Morda se najboljši primer za to še ni zgodil na mundialih, ampak na evropskih prvenstvih. Leta 1984 je Michel Platini na petih obračunih dosegel devet zadetkov: povprečje 1,8 gola na tekmo. Če bi nekdo enak tempo prenesel na osem tekem svetovnega prvenstva, bi dosegel štirinajst zadetkov … natanko toliko, kolikor bi potreboval za preskok Fontainovega rekorda.
Kandidatov zagotovo ne manjka. Lionel Messi je na začetku turnirja proti Alžiriji dosegel hat-trick, ki mu je včeraj proti Avstriji na predvečer svojega 39. rojstnega dne dodal še dvojec, s katerim je prehitel Kloseja in z 18 zadetki postal nov rekorder svetovnih prvenstev. Mbappé je s šestnajstico pri komaj 27 letih hlastno za petami Argentincu. Pred dnevi je poudaril, da si želi »zapisati ime v zgodovino svoje države«, vendar je v isti sapi dodal, da osebni dosežki brez ekipnega uspeha zanj nimajo pravega pomena.
Potem sta tu še Harry Kane in Erling Haaland. Anglež ostaja eden najbolj zanesljivih izvajalcev enajstmetrovk in osrednja figura napada treh levov, medtem ko je Haaland s štirimi goli na letošnjem mundialu potrdil, da v reprezentanci Norveške igra v vse bolj ambicioznem projektu, ki ga uspešno dopolnjujeta Martin Ødegaard in mlada generacija tehnično izvrstno podkovanih nogometašev.
Poleg uveljavljenih zvezdnikov se lahko vedno pojavi tudi nepričakovan junak. Na prvenstvu 2026 je še do včeraj na lestvici strelcev vodil nihče drug kot nemški reprezentant kurdskih korenin Deniz Undav, ki je svoje tri gole dosegel v manj kot uri igre.
Malo verjetno, a ne več nepredstavljivo
Vse skupaj seveda še ne pomeni, da bo rekord Justa Fontaina padel. Verjetnost ostaja majhna. Napadalec bi moral biti v življenjski formi. Njegova reprezentanca bi morala priti vsaj do polfinala. Žreb bi ji moral nameniti nekaj precej slabših tekmecev. In novi junak bi moral zadeti praktično na vsaki tekmi, kot je to uspevalo Fontainu pred 68 leti.
Toda prav v tem je bistvo. Prvič po dolgem času se zdi, da Fontainovih 13 zadetkov ni več povsem nedotakljivih. Še vedno gre za enega največjih rekordov v zgodovini športa. A presežek, ki se je desetletja zdel večen, se je zaradi novega formata, drugačnega nogometa in izjemne generacije napadalcev spremenil iz nečesa nemogočega v nekaj, kar lahko vsaj previdno spremljamo.
Ne zadržujte še diha. A če se bo Kane, Messi, Mbappé, Haaland, Undav ali nekdo šesti že po četrtfinalu ponašal z dvomestno številko golov, bo nogometni svet morda prvič po letu 1958 začel resno pogledovati proti pravljični Fontainovi trinajstici.
Foto: AP Photo/Derik Hamilton, left, Ashley Landis, and Pamela Smith via Guliver
