Avtor: Aljaž Pirnat
24. 4. 2024, 08.55
Celjska ekipa je že v devetdesetih letih minulega stoletja mešala štrene najboljšim klubom na stari celini. Pod vodstvom predsednika Toneta Turnška, ki je bil tedaj na čelu pivovarskega velikana iz Laškega, se je ekipa v tem obdobju kar štirikrat prebila v polfinale lige prvakov, a je morala kar trikrat priznati premoč tedanjemu absolutnemu kralju rokometnih igrišč iz Barcelone, v sezoni 1997/98 pa ji je mero vzela zasedba iz Zagreba.
Ko so v knežjem mestu – po številnih zapravljenih priložnostih na veliki sceni – že začeli opuščati projekt osvojitve evropskega naslova, se je zgodila sanjska sezona 2003/04. Najprej je za izjemni rokometni dosežek pred 20 leti poskrbela slovenska moška rokometna reprezentanca, ki je na domačem evropskem prvenstvu osvojila srebro, še lepšo zgodbo pa so spisali v mestu ob Savinji.
To velja za eno najbolj razburljivih popotovanj v zgodovini evropskega klubskega rokometa. Celjska ekipa je po razmeroma rutinskem delu v skupinskem delu uprizorila izjemne predstave. V osmini finala je na svoji premierni tekmi v novi dvorani Zlatorog na dvoboju s španskim Ademarjem nadoknadila kar 13 golov primanjkljaja s prve tekme v Leonu, v četrtfinalu je odpihnila nemški Lemgo, v polfinalu je dvakrat premagala tedaj “novega evropskega rokometnega tigra” iz španskega Ciudad Reala. V velikem finalu je nato na kolena spravila še nemški Flensburg-Handewitt.
Solze sreče so po tem zgodovinskem uspehu na severu Nemčije tekle v potokih. Uspeh varovancev Mira Požuna je že v Flensburgu pozdravila armada navijačev, še bolj praznično in prešerno je bilo v domovini, ko je letalo že isti večer po vrnitvi iz Nemčije prekršilo traso načrtovanega leta in zaokrožilo nad Celjem, pred dvorano Zlatorog pa se je zbralo več kot 10.000 privržencev celjskega kluba.
Celjski dres so tedaj nosili kapetan in vratar Dejan Perić. Na golu je bil poleg njega še Gregor Lorger, v polju pa Uroš Zorman, Sergej Rutenka, Renato Vugrinec, Edi Kokšarov, Matjaž Brumen, Jure Natek, Marko Oštir, Žikica Milosavljević, Dino Bajram, Nenad Bilbija, Miladin Kozlina in Miha Gorenšek.
Dogajanja izpred 20 let se je v torek spomnil tudi sedanji slovenski selektor Zorman. “Ob spominih iz tistega časa gredo kocine kar pokonci. Bila je res izjemna sezona, Celje pa je imel na svoji strani fenomenalno publiko, fenomenalno vzdušje v dvorani Zlatorog, o katerem zdaj lahko samo sanjamo. Leto 2004 je res bilo zlato leto: srebrna medalja na evropskem prvenstvu in nato še evropska lovorika Celja.”
Celjska ekipa je bila po tem zgodovinskem uspehu še kratek čas konkurenčna najboljšim zasedbam na stari celini. V zadnjem obdobju je zaradi finančne podhranjenosti – proračun kluba naj bi se po poročanju slovenskih medijev v primerjavi z zlatimi časi zmanjšal tudi za desetkrat – bolj ali manj izgubila stik z najboljšimi. V tej sezoni je v najelitnejšem klubskem tekmovanju klub iz Celja izgubil vseh 14 tekem, v prihodnji sezoni pa ne bo več del evropske klubske elite.
Zorman kljub temu še upa na vrnitev klubskih uspehov na evropski ravni v Celje in Slovenijo. Da je slovenski rokomet na pravi poti, po njegovem potrjujeta uvrstitvi moške in ženske reprezentance na olimpijske igre v Parizu.
A za nove velike klubske uspehe so po njegovem potrebne sistemske spremembe. “Mislim, da bo tukaj predvsem država morala narediti korake, spremeniti zakone, da bo kapital lažje stekel v klube. Kolikor sam poznam stanje, tisti, ki bi radi vlagali, trenutno v tem ne vidijo nič pozitivnega,” je opozoril.
Na domačem prizorišču je sicer v zadnjih letih Celje še vedno korak pred tekmeci. Doslej je 26-krat osvojilo naslov državnih in 22-krat pokalnih zmagovalcev, v tej sezoni pa mu tudi na tem področju grozi, da bo ostal praznih rok. V pokalu je slavil Trimo iz Trebnjega, ki ga vodi prav Zorman. Trebanjci vodijo tudi v državnem prvenstvu, kjer ima možnosti za naslov tudi Gorenje iz Velenja, Celje pa je na tretjem mestu s tremi točkami zaostanka.
Vir: STA
Foto: Guliver Image
