Avtor: Nejc Mravlja
20. 11. 2018, 09.18
Skupek nezadržnega poželenja po šelestenju bankovcev najrazličnejših uveljavljenih valut in globalizacija v smislu svetovne promocije subjekta, ki navzlic v zadnjih letih bolestnemu zaostanku za planetarnim reprezentančnim vrhom še vedno premore neizmeren oglaševalski potencial. Sliši se preprosto. Cilj opravičuje sredstvo. Pa vendar, je iz športnega zornega kota to prava strategija za z nogometom obsedeno in prepredeno državo?
Petek, 16. novembra 2018. Večer, ki je združil brezidejnost in medlost »Canarinha«. Titejeva Brazilija je z minimalno zmago (1-0) na Arsenalovem stadionu Emirates strla odpor žilavega in pogumnega Urugvaja. Redkokdo si bo zapomnil Neymarjevo groteskno hlinjenje prekrška za sumljivo dosojeno enajstmetrovko, ki jo je igralec PSG nekaj sekund zatem uspešno izvedel. Precej bolj bo v spominu ostala njegova nadgradnja bleščečega strelskega učinka v reprezentanci: 60 golov na 95 tekmah. Bržčas bo kmalu presegel 62 zadetkov »fenomena« Ronalda in nato napadel absolutni rekord slovitega Peléja, ki je tekmečeve obrambe v domači članski izbrani vrsti uročil 77-krat. Da bo Neymar v slednjem prekosil »kralja«, danes dvomi le malokdo, povsem obratno velja za ekipo, katere vodja je (oziroma bolje: naj bi bil) najdražji nogometaš sveta.
Leto 2018: pot okrog sveta
Vse od bolečega četrtfinala zadnjega mundiala proti Belgiji (1-2) si brazilska reprezentanca prizadeva znova zgraditi samozavest. Kljub neuspehu v Rusiji je službo obdržal selektor Tite, ki je z igralci rezultatsko uspešno pričel novo poglavje in nanizal pet prijateljskih tekem brez prejetega zadetka (ZDA, El Salvador, Savdska Arabija, Argentina, Urugvaj). Travna ruša Arsenalovega nogometnega hrama postaja brazilska »sveta zemlja«. Tu so zlato rumeno-zeleni zmagali osemkrat (proti Italiji, Švedski, Irski, Portugalski, Škotski, Argentini, Čilu in Urugvaju). Izrazito pozitivna dinamika, ki pa ob strani pušča nezanemarljiv dejavnik: številčno brazilsko občinstvo.
Kdaj so petkratni svetovni prvaki zadnjič igrali doma? V poslednjem krogu kvalifikacij za zadnje svetovno prvenstvo, ko so na stadionu Allianz Parque v São Paulu gostili Čile (3-0) … 11. oktobra lani. Brazilija bo leto 2018 sklenila brez ene same poklonjene tekme domačim pristašem. Vse pripravljalne tekme na elitni zbor svetovnih reprezentanc so se odvile v Evropi: v Moskvi proti Rusiji, v Liverpoolu proti Hrvaški, na Dunaju z Avstrijo. In po mundialu? Dva marketinško bogato podprta obiska ZDA, še dve srečanji v Savdski Arabiji in novi dve (petkova z Urugvajem in nocojšnja s Kamerunom) na angleških tleh. Daleč od rodne grude.
Anglija – Brazilija: 3-0. Denar pred moralo?
Tri tekme na Otoku, niti ena v največji južnoameriški državi. Kako si pravzaprav razložiti tako absurden položaj? Največji naivneži bi takoj izpostavili, da je bila priprava na letošnje svetovno prvenstvo idealna in najbolj optimalna le na stari celini, kar v osnovi drži, ampak zakaj je neuspešnem zavojevanju šeste zvezdice sledila turneja po najrazličnejših delih sveta? Osnovni vzrok odmika od domovine je nesporno povezan z zgodbo o zavidljivih finančnih prihodkih. Cene vstopnic za tekme Neymarja in soigralcev v Angliji in ZDA poskočijo v nebo. Uradniki na krovni nogometni zvezi si ob štetju novcev še pred intoniranjem nacionalniih himen manejo roke, misel na potencialno polne domače stadione, po tradiciji prepojene z bučnim vzdušjem, hitro postane drugotnega pomena.
Podobno velja za polprazna savdijska prizorišča nogometnih vragolij Seleçãa. Vrhuška arabskega sveta je za kruha in iger (očitno nekoliko manj) željnega občinstva vselej znala dodobra napolniti »kovček z denarjem« in z njim privabiti žogobrcarske idole množic. Vselej iskriv sogovornik in goreč privrženec odkritosrčnosti, nekdanji francoski reprezentant in legenda rdeče-črne polovice Manchestra, Éric Cantona, se je sredi prejšnjega meseca na priljubljenem socialnem omrežju cinično pridušal brazilskemu gostovanju v Savdski Arabiji: »Ko sem videl, da so Brazilci v zameno za lepo denarno vsoto sprejeli savdsko povabilo na prijateljsko tekmo, sem dojel, zakaj je del prebivalstva na volitvah pripravljen podpreti Bolsonara.« Tedaj izrazito polemična in cenena izjava, ki pa je tri tedne zatem postala utemeljena. Jaïr Bolsonaro je postal brazilski predsednik. Tudi s pomočjo nekaterih zvestih nogometnih podpornikov, v prvi vrsti Ronaldinha Gaúcha in Tottenhamovega Lucasa Moure.
Drevo, ki zakriva goreč gozd
Analogija med športom in politiko na primeru Brazilije je tako postala še bolj živa. Tamkajšnja elita se že javno ponaša z reprezentanco, ki je spet pričela serijsko uspešno nastopati (ne glede na dejstvo, da bo na šesto svetovno krono morala čakati vsaj 16 let), nihče pa ne izpostavlja osnovne težave: vsebina izbrane vrste izgublja bistvo in stalno teži k evropeizaciji. Na to je prejšnji teden v pogovoru za največji brazilski časnik, O Globo, zelo nazorno opozoril tudi nekdanji igralec mdr. Lilla, Lyona, Schalkeja in Rome, zdaj posojen član Palmeirasa pri Sportu iz Recifeja, Michel Bastos: »Včasih so naši reprezentanti delali razliko z razširjenim in nadpovprečnim tehničnim znanjem. Danes se je ta lastnost povsem izgubila. Nekatere reprezentance topogledno z naskokom zaostajajo za našo, a so po drugi strani odlično kondicijsko in taktično pripravljene. Vse to se vidi tudi na klubski ravni. Lep primer je Corinthians iz minule sezone. V moštvu skoraj ni bilo tehnično navdahnjenega posameznika, a je z vrhunsko kondicijsko pripravo in izpiljeno disciplino v igri prekosilo vse in osvojilo naslov prvaka. Danes za osvajanje lovorik ni dovolj zgolj tehnika.« Brez finalista v južnoameriški različici klubske Lige prvakov, v pokalu Libertadores, Brazilija hlepi po novih presežkih. Reprezentančnih že dolgo ni uzrla. Daleč od oči, daleč od srca.
Foto: Šport TV
