Avtor: Nejc Mravlja
23. 2. 2022, 14.47
Uefina premišljena ‘Realpolitik’ počiva na zagovarjanju ustaljenih vrednot, a pojdimo lepo po vrsti. Spomladanski vrhunec mednarodnih klubskih tekmovanj bo – tudi zaradi premika svetovnega reprezentančnega vrha na november – pod posebnim drobnogledom. Po sezoni 2019/20, v kateri se je končnica Lige prvakov zaradi pandem(on)ičnega junaka našega časa zamaknila v konec poletja in pretvorila v sklepni turnir četverice na Portugalskem, ter lanski selitvi zavoljo istega razloga (Britanci so Turčijo uvrstili na rdeči seznam) iz Istanbula v Porto, bi moral biti letošnji finale elitnega nogometnega plesa simbol vrnitve v novo normalnost. Nak. Odpade. Tokrat se je umešala geopolitika nemirnega carja, ki je z jasno izraženo osvajalsko lakoto zamajal naravni red njenega veličanstva – nogometne žoge. V kolikor se bo odnos Rusija-Ukrajina dodatno zastrupil, bognedaj celo prelevil v vojaški konflikt neslutenih časovnih, krajevnih in kadrovskih razsežnosti, bo varnostni kontekst prihajajočega gala športnega dogodka v Putinovem rojstnem mestu ob reki Nevi postavljen pod resen vprašaj.
Uefa si v svojih tekmovanjih že skoraj desetletje na vse kriplje prizadeva preprečevati križanja ruskih z ukrajinskimi ekipami. Na zmožnost, da bi šport lahko pomagal miriti strasti med sovražnima vladama in na vlogo športa kot priložnosti za odpiranje novih panslovanskih bratskih vezi v vodstvu najpomembnejšega nogometnega organa na stari celini ne polagajo nobenih upov. Mir kakopak ne bo čakal na zaključni sodnikov pisk ali na trenutek, ko se bo žoga nehala kotaliti po igrišču. Naj spomnim, jeseni 2018 sta bila dvoboj Evropske lige med ukrajinsko Vorsklo in londonskim Arsenalom ter obračun Šahtjorja iz Donecka in francoskega Lyona zaradi razgretega rusko-ukrajinskega kotla premaknjena v Kijev … Kako je sicer s tekmami v času vojn in okupacij? Daleč od (nogometne) Evrope kratkega spomina so sirijske, palestinske in libijske ekipe domače tekme zaradi zaostrenih in poslabšanih varnostnih razmer gostile na tujem. Na stari celini smo težo konfliktov najbrž prehitro pometli pod preprogo in brezbrižno pozabili, kako je na lastnem ozemlju poslušati grmenje sovražnikovih oklepnikov.
Zgoraj našteto v sebi ne skriva prav nič posebej moralnega. Uefa si z lanskim glasnim lobiranjem madžarskega premierja Orbana za premestitev finala Eura iz Londona v Budimpešto zaradi na papirju prestrogih britanskih zdravstvenih omejitev ni belila glav. Slabo leto pozneje največjo evropsko multinacionalko precej bolj skrbijo reakcije in potencialne sankcije kot posledica ruske invazije. V Nyonu, v varnem zavetju švicarske nevtralnosti, nihče ne dvomi v šelestenje nabojev na severovzhodu, kar bo v deželi natančnih ur in luknjičastih sirov za skrajno posledico imelo splošno zasmehovanje potencialnih protestov peščice humanitarcev in redkih zapisov preostalih trobezljavih dobrih duš v zahodnjaških medijih. Povsem drugače bi se zgodilo, če se bodo v vzhodnoslovanski spor pomešali novi deležniki. Če bo britanski premier Boris Johnson držal obljubo in udejanjil ostre besede, če bo mednarodna skupnost v najkrajšem času zedinjeno vzpostavila omejevalne ukrepe zoper Rusijo in se dokončno distancirala od Kremlja, bo položaj kmalu postal neznosen in bi tudi Uefa posegla po uporabi klavzule ‘force majeure’ …
Najmočnejši nogometni deležniki, v prvi vrsti finančni, ne domujejo nujno na vzhodu, vsaj ne vsi (z izjemo dveh do treh oligarhov, ki pa so zaradi možnih povračilnih ukrepov pod nenehnim drobnogledom velikega vodje). Putina, ki se je pri vzpostavljanju nove, še bolj bleščeče vélike postsovjetske Rusije naslonil tudi na nogomet – dokaz je uspešna organizacija zadnjega mundiala –, bi najverjetnejši umik finala iz severnih Benetk ošvrknil po ušesu, a mu nikakor ne bi povzročil nespečnosti. Območja vojaških konfliktov so že od nekdaj bodla noge nogometašev, ki s pereče-napetim političnim vsakdanom kratko malo nočejo imeti opravka. Enako velja za Uefo. Marsikomu se še danes pred očmi vrti film njenega sramotnega obračanja hrbta pred razpadom Jugoslavije, prelivanjem krvi, zločini nad človeštvom, ki jih je obsodila šele po mednarodni izolaciji od Miloševićevega režima, potem pa Švabovi reprezentanci z Darkom Milaničem in Džonijem Novakom meni nič tebi nič preprečila nastop na evropskem prvenstvu leta 1992 ter nanj naknadno uvrstila poznejše prvake Dance. Tri desetletja pozneje se z ruskimi klubi ali Zbornajo kaj podobnega najbrž ne bo zgodilo. Pragmatizem, makiavelizem ali še bolje ‘Realpolitik’ nekje v zasedi komaj čakajo, da zasedejo središče pozornosti. Saj veste, tudi v diplomaciji – nogometna nikakor ni izvzeta – velikost in moč še kako štejeta.
Foto: AP Photo/Dmitri Lovetsky via Guliver
