BLOG: “Vsako nedeljo je revanš” ali simbol upanja na lepši jutri

Zapustil nas je verjetno najboljši nogometaš v zgodovini nogometa, vsekakor pa najbolj markantna osebnost, ki jo je na površje postavila najlepša igra na svetu. No, kot da nas lahko Nesmrtni kadarkoli zapusti. Še naprej bo živel v očeh športnih navdušencev, zgodbe o njem se bodo širile na potomce, legenda pa bo ostala sinonim za nogomet, ki ga verjetno več ne bo.

In to pišem kot nekdo, ki je morda, ampak res samo morda, z očmi ošvrknil kakšno tekmo na televiziji, ki jo je igral Diego Maradona. Zagotovo pa sem premlad, da bi se ga kakorkoli spomnil iz igralskih časov. In pogosto se ujamem pri razmišljanju, da me to pravzaprav muči. Želel bi si, da bi še ujel moment “prejšnjega” nogometa, igre prežete z romantiko, ki jo je v vseh možnih zaznamoval prav mali Veliki.

No, stvari so takšne kot so, imamo pa danes tehnologijo, ki omogoča marsikaj in tudi po tej plati je moč vsaj na videz dobiti občutek, da govorimo o ogromni veličini. O nedosegljivi nogometni kakovosti, karizmatično osebnosti, ki zaradi odlik in napak na božanstven način predstavlja človeka v najbolj goli, ranljivi in krhki luči. “Argentinci na Messija ne bodo nikoli gledali tako, kot gledajo na Maradono,” mi je napisal na Argentino, argentinski nogomet in argentinske nogometaše “usekan” prijatelj.

Za prikaz vsebin z družabnih omrežij morate omogočiti piškotke družabnih omrežij (Twitter, Facebook, Youtube, …). S potrditvijo se strinjate z uporabo piškotkov za družabna omrežja.
Potrdi Več o nastavitvah piškotkov.

Da je Maradona poosebljeni kult, ni dvoma. Zakaj bi sicer v otroških letih zelo pogosto na ves glas zavpili “Maradonaaaa”, ko si dosegel gol na “betoncu” pred šolo? Zakaj bi sicer Slovanovci za enega od vrstnikov iz Olimpije rekli “poglej ga, igra kot Maradona”? Nihče od nas Maradone prav zares ni videl igrati, pa smo vseeno čutili, da z njegovim priimkom poimenujemo nekaj več, nekaj ekstra, t.i. faktor X.

Bi si želel, da ima moj otrok takšno življenje, kot ga je imel Diego? Verjetno ne. So pa prebivalci Buenos Airesa, Neaplja, Barcelone in ostalih mest, kjer je čaral, še danes dokaz, da je največji. Ker predstavlja ljudstvo, plebs. Predstavlja pot od blata do nebes. In nazaj. Nekajkrat. Takšno je pač (lahko) življenje. In ljudje cenijo iskrenost, poštenost in trdo delo, napake pa v takšnem primeru znajo odpuščati.

Za prikaz vsebin z družabnih omrežij morate omogočiti piškotke družabnih omrežij (Twitter, Facebook, Youtube, …). S potrditvijo se strinjate z uporabo piškotkov za družabna omrežja.
Potrdi Več o nastavitvah piškotkov.

“Vsaka nedelja je revanša,” je Maradona dejal po enem od težjih porazov njegovega Napolija proti bogatemu, vzvišenemu in aristokratskemu Juventusu. Mantra in pot sloja, ki je primoran graditi z lastnimi rokami in nogami. Stavek, iz katerega izluščimo, da je nogomet Argentincu pomenil več kot samo ogromno, skorajda vse, vseeno pa je bil na koncu dneva le del nečesa večjega. Življenja, življenjske poti, znojenja na poti proti vrhu in pasti, ki jih končna destinacija prinaša.

Vsaka nedelja je revanša. Vsak dan in vsak teden sta lahko začetek nove zgodbe ali nadaljevanje že prehojene poti. Kakor komu pride prav na določeni točki. Diego nas je naučil, da nihče ni imun na zunanje dejavnike, na notranje boje s samim seboj in na različne pasti. Ni sramotno, če padeš, pomembno je, da znova vstaneš. Ta spoznanja ne bodo odšla z njegovo smrtjo. Kako bi, če je Diego Nesmrten?

Foto: Šport TV