Avtor: Žiga Ikič
26. 6. 2024, 10.03
Brez dvoma uživamo v sleherni sekundi, ki nam jo, športnim odvisnikom in širše, nudijo člani slovenske nogometne reprezentance. Slovenija je dvignila letvico, s prebojem iz skupinskega dela evropskega prvenstva je prišla do največjega uspeha v zgodovini, a pot je še daleč od zaključene. In zato to besedilo ni “hommage”, temveč merjenje vmesnega časa.
Nogomet je najbolj pomembna postranska stvar na svetu, največji posel v svetu športa, bla bla bla … Vse to drži kot pribito in vse to poznamo že dolgo časa in ker je tako, potem ne čudi, da se je prav na polju nogometa zaredilo ničkoliko klišejev, ki so postali stalnica v populaciji. Nekateri jih uporabljajo tudi v svojem vsakdanu, spet drugi jih imajo za orodje za zasmehovanje “neumnih fuzbalerjev”.
Gledamo le nase. Besedna zveza, ki jo nogometaši in stroka pogosto uporabijo v pogovorih z mediji, kar psoledično zadane široko množico javnosti, ki vse to budno spremlja po TV ali drugih kanalih. Reprezentanca Slovenije je na tej točki dejansko prišla v fazo, kjer mirno lahko uporabi ta izrek, pa bo povsem držal. Varovanci Matjaža Keka so na zadnjih 15 tekmah izgubili le predzadnjo tekmo kvalifikacij proti Danski, kjer so, roko na srce, večinoma že razmišljali o odločilni domači tekmo s Kazahstanom, ki je naposled prinesla uvrstitev na Euro. Od takrat Slovenija igra zverinsko dobro. Kompaktno, uigrano, požrtvovalno in kakovostno, da ne bi preveč zahajal v gole nogometne taktične in tehnične podrobnosti. Slovenija je vstopila v fazo, ko se deležniki med seboj poznajo kot bratje, možnosti za faktorje presenečenja pa so zreducirane na minimum minimuma. Na tej točki je Sloveniji že nekaj časa povsem vseeno kdo stoji na drugi strani igrišča. Se razume, lep del pozornosti in človeških virov je namenjen podrobni analizi in pripravi na vsakega naslednjega nasprotnika, a Slovenija se niti pod razno nikogar ne boji, dodobra pozna svojo rdečo nit in svoje prednosti ter slabosti. To je ena od pomembnejših predpostavk za uspeh v katerem lahko uživamo v teh trenutkih.
Nikogar se ne bojimo. Stavek, ki ga pogosto slišimo iz ust nogometašev in trenerjev ekip, ki so v slabi seriji porazov in ga uporabljajo za lastno hrabrenje bolj kot bi dejansko verjeli v svoje besede. Kaj pa aktualna Slovenija? Pogledi Jake Bijola proti napadalcem najvišjega svetovnega razreda. Breizrazna krvoločnost Vanje Drkušića ob fizično abnormalno uahtevnih dvobojih z višjimi, robustnejšimi golgeterji favoriziranih reprezentanc. Skorajda že uspavajoča mirnost na licu Jana Oblaka ne glede na situacijo, v katero je postavljen na terenu. Je treba podtakniti glavo tja, kamor tekmečevi zvezdniki ihtavo vihtijo svoje noge? Nič lažjega za Andraža Šporarja. In lahko bi nadaljevali. Ne, “nikogar se ne bojimo” ni le fraza, slovenska izbrana vrsta se je brez dvoma znašla v tej fazi mentalnega prepričanja in tega se dodobra zavedajo tudi tisti, ki se bodo še morali pomeriti s Slovenijo.
Dali smo vse od sebe. Tako je bilo v kvalifikacijah za preboj v Nemčijo, tako je bilo na pripravljalnih tekmah in prav nič nas več ne čudi, da je tako tudi na Euru. Generacija, ki v večini šele prihaja na vrhunec svojih karier, nima težav s tem, da se na slehernem obračunu popolnoma razdaja zase, za ekipo in, ja, res se sliši kot kliše, za državo. Potrebujete primer? Benjamin Šeško je najlepši od the. Če nas je superzvezdnik razvajal z goli, podajami in učinkovitosto skozi naporne kvalifikacije, med tem pa si je superstatus zagotovil tudi v klubskem dresu, potem se je na turnirju najboljših na Stari celini znašel v drugačni vlogi. Drugačen format, drugačne tekme, nenazadnje drugačne zadolžitve so neizpodbitno dejstvo, Kot je dejstvo, da v fazi napada par Šeško-Šporar ne deluje tako, kot je med marcem in novembrom 2023. A to ne sme presenečati, sploh pa to ni razlog, da napadalec Leipziga ne bi dal od sebe prav vsega, kar premore v svojem telesu, pljučih, krvi in glavi. Iz vsake situacije skuša izpraskati tisto, kar je najboljše za ekipo, s sprinti, menjavanjem smeri, pokrivanjem branilcev in vratarjev utruja tekmece in skuša dodati svoj košček v zmagoviti mozaik. Proti Srbiji je bil zamenjan zaradi krčev, proti Angliji je spet ponudl popolnoma vse kar ima in ni dvoma, da bo povsme enako že ob prvi naslednji priložnosti, ko si bo zavezal nogometno obutev.
Hvala navijačem. Ta odstavek bi moral biti krajši, ker zadane bistvo. Ljudi težko pretentaš, sploh pa na dolgi rok. Vesoljna Slovenija je stopila za hrbte selektorju Matjažu Keku in nogometašem Slovenije. V zahtevnih časih, ko to ni ravno najbolj enostavno, družine, prijatelji, pari, posamezniki vehamentno hitijo v Nemčijo in brez zadržkov predstavljajo veter v reprezentančna jadra. Dejstvo, ki ima osnovo v kvalifikacijah, je danes prekrasna slika Slovenije, ki jo lahko spremlja vsa Evropa, ves svet. Številke, ki govorijo same zase, so dokaz kako radi imamo nogomet. In vidi se, da to iskreno ogromno pomeni odpravi Slovenije.
Foto: Sportida
