Avtor: Nejc Mravlja
16. 7. 2026, 07.57
V kino praviloma ne hodimo brez pričakovanj. Če že ne utegnemo vsaj za kratko pokukati v spored, se vsaj bežno spoznati z vsebino filma ali si ogledati video napovednika, nas morda pritegne njegov naslov. Nekaj podobnega velja za obisk muzeja. Vanj le redko zaidemo brez predstave o tem, kaj bomo videli. Niti knjige praviloma ne odpiramo brez kančka radovednosti, kaj se skriva za bolj ali manj umetelno oblikovano naslovnico. Zakaj bi bilo v čemerkoli drugače v dresu svoje reprezentance stopiti na zelenico na odločilni bitki za vstop v veliki finale mundiala pred več kot 68.000 gledalci? Še posebej, če stotine resnic in mnenj o tej tekmi poslušaš že od rosnega otroštva …
Starši in stari starši so jo pripovedovali vsak po svoje. Zgodbo o vojni, bolečini in sovraštvu, pa tudi o tekmi, ki je zaradi prepleta “nožev med zobmi”, prebrisanosti, prevarantstva in genialnosti postala del nogometne mitologije. Ob angleških kaminih se je govorilo predvsem o nezaslišani goljufiji. V argentinskih domovih izključno o zasvojljivi, desetletja odmevajoči čarovniji. No, skoraj izključno …
Štirideset let pozneje nihče od akterjev polfinala svetovnega prvenstva ni mogel ubežati sencam iz v večni spomin vtisnjenega 22. junija 1986. Bo Lionel Messi kos zapuščini nepozabnega Diega Maradone? Bo Judu Bellinghamu z druščino uspelo poravnati predolgo odprte račune? Bo ameriški sodnik Ismail Elfath zdržal pritisk? Vpleteni so se vsekakor zavedali, da so pod lupo vsega sveta. Kot da bi njihov nastop odločal še o tem, kako se bo govorilo o tej tekmi leta 2066. Za novo mojstrovino nogometne dramatičnosti pa so poskrbeli Argentinci, a pojdimo lepo po vrsti.
Uvod nikakor ni bil običajno nogometno tipanje, ampak uličarsko merjenje moči. Igralci so se najprej preteče opazovali, nato pa je Argentina hitro zanetila iskro. Vlečenje za drese, ostrina komolcev, ščipanje, nenehne provokacije, vse bolj grobi prekrški … Enzo Fernández in druščina so namenoma dvigovali temperaturo in Angleže uspešno vabili v past Scalonete, skupka igre, jeklene volje in vseh “žavb”, s katerimi so varovanci Lionela Scalonija osvojili minulo prvenstvo, dve Copi América in dospeli v končnico letošnjega reprezentančnega planetarnega vrha. Do odmora je sodnik naštel dvanajst argentinskih in sedem angleških prekrškov, obe reprezentanci pa sta prejeli le po en rumeni karton.
Dogajanje na sredini igrišča je spominjalo na množičen spopad razbojniških tolp, vratarja Jordan Pickford in Emiliano Martínez pa sta večino časa le nemo opazovala dogajanje. Prvič po letu 1966 – ko je Anglija na domačih tleh premagala Argentino in osvojila svoj edini naslov svetovnega prvaka – se v prvih tridesetih minutah tekme svetovnega prvenstva ni zgodil niti en samcat strel.
Kot da bi ta neslaven podatek Angleže zbodel, je John Stones po prostem strelu Declana Rica poskusil z glavo, a v 33. minuti zgrešil vrata. Na drugi strani je Lionel Messi z značilnim slalomom skozi sredino igrišča položil na travo Harryja Kana in izsilil rumeni karton Elliota Andersona (37.). Občinstvo, ki je na tekmo prišlo zavoljo nogometa in ne zaradi vložkov, nad katerimi se običajno navdušujejo privrženci poklicne rokoborbe, poleg Fernándezovega nevarnega strela z razdalje, ki je švignil tik nad prečko (38.), ter nekaj natančnih argentinskih uspešnih sprehodov na napadalno polovico pod silnim pritiskom treh levov, ni videlo prav veliko.
Po odmoru je Julián Álvarez očitno sklenil, da takšna tekma ne sme ostati brez prave nogometne patine. Najprej je iz ostrega kota namučil Pickforda, nato pa žogo poslal v zunanji del mreže (47.). To je prebudilo tudi Anglijo. Presenetljivemu članu začetne enajsterice Morganu Rogersu je uspel popoln predložek, Anthony Gordon pa je sredi zaspane argentinske obrambe – Nahuel Molina, kam si se izgubil? – ostal povsem sam in brez težav zadel za angleško vodstvo (55.).
Argentina je odgovorila v hipu. Djed Spence je z izjemnim drsečim startom preprečil izenačenje Giulianu Simeoneju (57.), nato pa je Pickford z vrhunskim posredovanjem zaustavil predirljiv strel z glavo Nicolása Gonzáleza (68.). Pri obeh akcijah je zadnjo podajo prispeval Messi.
Branilka naslova je v nadaljevanju iz minute v minuto močneje pletla obroč okrog angleškega kazenskega prostora. Tako kot na prejšnjih treh izločilnih tekmah se je Scalonijeva zasedba znašla stisnjena ob zid, bila prisiljena pozabiti na fizični boj ter vse karte staviti na napad. Alexis Mac Allister je po močnem strelu z glavo najprej zatresel vratnico (76.), nato pa še enkrat naciljal Pickforda.
Da bi čim bolj vešče mašil vse bolj izrazite razpoke na svoji polovici, je Thomas Tuchel v igro namesto Rica in Gordona poslal obrambni okrepitvi Ezrija Konso in Dana Burna, toda argentinski valovi so postajali vse bolj zastrašujoči in, kot se je kmalu izkazalo, usodni za nasprotnika.
Po Gordonovem golu je angleški delež posesti padel na pičlih 12%. Pickford je lovil vse mogoče in nemogoče, vse dokler ni Enzo Fernández z novim natančno odmerjenim strelom z razdalje le zadel v polno (85.). Marsikdo je opazil, da je tudi tokrat – četudi zgolj s kratkim odlaganjem žoge – zadnjo podajo prispeval Messi.
Argentina se z izenačenjem ni zadovoljila. Po novi zadeti vratnici nesrečnega Mac Allisterja se je osemkratni dobitnik zlate žoge – tako kot v končnici mukotrpne tekme osmine finala proti Egiptu – preselil na desno stran in z milimetrsko natančnim predložkom našel glavo jokerja Lautara Martíneza, ki je v sodnikovem dodatku dopolnil preobrat (90.+2) in Argentino poslal na zaključni nedeljski obračun s Španijo.
Scaloneti se je še enkrat uspelo rešiti z roba prepada in se je drugič zapored uvrstila v finale svetovnega prvenstva. Selektor je znova zadel z menjavami. Vsak belo-modri rezervist je opravil svoje in upravičil zaupanje stroke. Dobili smo še eno potrditev, da izjemna enotnost in povezanost ob neomajni volji za vsako ceno dobiti vsak dvoboj in se stepsti za sleherno ped igrišča težko ostaneta nenagrajeni.
48-letnik kot ponosen oče ni skoparil s pohvalami za svoj podmladek. »Ta ekipa me ne neha presenečati. V finalu bomo zopet šli na glavo, a po takšni tekmi, kot je bila današnja, si bo najprej treba sčistiti misli in se osvežiti. To, kar kažejo igralci, je zame nogometna vrhunskost. Smo edinstveni, pa tega ne govorim iz arogance, ampak iz srca. Hvala navijačem, ker so nas ponesli do nove velike zmage.«
Kaj pa Anglija? Tuchel je poskusil ponoviti recept s tekem proti Vzhodnemu Kongu in Mehiki in v tem spominjal na ravnanje francoskega selektorja Didierja Deschampsa dan prej proti Španiji. Trpljenje … že, že, a je po nekaj minutah postalo jasno, da kopičenje branilcev na igrišču, kampiranje v svojem kazenskem prostoru in nestrpno čakanje na zadnji sodnikov pisk vodijo v najbolj boleč razplet.
Trije levi se bodo – kot že ničkolikokrat doslej – z velikega turnirja vrnili brez glavne nagrade in bodo po končani sobotni tekmi za tretje mesto proti Franciji svojo nikoli dokončano nogometno tragedijo razširili z novim dejanjem. Leto 2030 bo morda le njihovo leto …
Foto: AP Photo/Erik S. Lesser via Guliver Image
