Avtor: Nejc Mravlja
2. 4. 2020, 09.03
Ponedeljkova zloglasna objava Lionela Messija na ta hip najbolj priljubljenem družbenem omrežju je potrdila, da vsi členi katalonskega ponosa ne tvorijo več povsem čvrste verige. Njeno zarjavelost in razrahljanost je razgalilo javno nestrinjanje z znižanjem plač, kar so igralci na čelu z argentinskim čarovnikom s polnimi usti oholosti zavrnili in se po kalimerovskem priznanju napake vendarle uklonili kaotični situaciji (prejemke so znižali za 70%), v katero je že dober mesec potisnjen svet. Pri Barçi marsikaj ni tako idilično, kot je bilo še pred kratkim, kar se da razbrati iz vse bolj javnega razkazovanja mišic. V logičen sklep sosledja zadnjih dogodkov ne dvomi nihče več: uprava je ostala brez osnovnega vzvoda delovanja – izgubila je upraviteljsko moč. Naj se popravim: ne v celoti. Predsednik Josep Bartomeu se je s sodelavci oprl še na zadnjo bilko in pričel vse bolj zvesto diktirati poročanje medijev z upogljivo hrbtenico in prisilno ostrimi peresi, s katerimi poslušni novinarji po naročilu netijo ogenj v slačilnici. Na medijsko natakarstvo po volji klubskega vodstva se igralci članskega moštva odzivajo tako, da praktično počnejo, kar želijo. Frondo mož v kopačkah vodi najmočnejši adut in najbolj priznana nogometna blagovna znamka 21. stoletja. Messijeve objave na družbenih omrežjih so postale vse jedkejše. Vodja slačilnice je soborce uspel prepričati v odprt javni boj. Afera Barçagate v vrstah 26-kratnega španskega prvaka sledilcem in spremljevalcem dogajanja ponuja patetičen spektakel, ki je pričel pretresati temelje ene najbolj uglednih institucij evropskega žogobrca.
Vse našteto bi izpuhtelo v prah, če bi ekipa na igriščih blestela z vsebino in z velemojstrskimi potezami navduševala številčno navijaško vojsko. Še pred marčevsko prekinitvijo sezone igra Azulgrane niti malo ni spominjala na šampionski stroj. Tiha ligaška lokomotiva, ki je v peklu neapeljskega San Paola v prvem dejanju osmine finala Lige prvakov s težavo prisopihala do ugodnega remija (1-1), ima za sabo kaotično tekmovalno pustolovščino, v kateri je izrabila eno (Ernesto Valverde) in v neugodnih okoliščinah za krmilo postavila drugo trenersko ime (Quique Setién). Gonilna sila Barcelone je obenem njena poglavitna nemoč: prevelika odvisnost od Lionela Messija. Če pomanjkanje moštvene večplastnosti še zadostuje za spretno vijuganje med prvenstvenimi ovirami, pa ugled in moč kluba na mednarodni sceni polagoma pojemata. Vzrok gre iskati v staranju ne več tako poletno razpoloženih dolgoletnih nosilcev igre in v vse slabše kalibriranem delovanju na nogometni tržnici.
Ponovna vzpostavitev avtoritet(e)
Na srečo Kataloncev se jim rešitev ponuja pred očmi: Xavi Hernández i Creus ali krajše Xavi. V nedeljski izdaji lokalnega dnevnika La Vanguardia je nekdanji Barçin dirigent na sredini igrišča priznal, da se mu » … že nekaj časa v sivih celicah poraja ena misel: ”Hočem se vrniti v Barcelono”«. Aleluja. Xavi na trenerski klopi rdeče-modrih … logično nadaljevanje tradicije in začetek novega poglavja utečenega zgodovinskega toka. Čudežna rešitev, ki bi prekinila večletno klubsko hrepenenje po ustoličenju novega legitimnega dediča in hipoma zarisala nasmeške na neštete obraze podpornic in privržencev.
Xavi so možgani, Xavi je kapetan največje ekipe 21. stoletja in največje Barcelonine generacije v zgodovini. Je figura, okrog katere so se po vrsti zavrteli Španija, Evropa in svet. Z reprezentanco si je nadel planetarno in dve evropski kroni. Na tej podlagi je razširil svoj bogat vpliv na globalno dojemanje najpopularnejše športne panoge v začetku novega tisočletja.
Izkušnja, ki je dodatno osvetlila njegov že tako pridno pološčen pedigre, s katerim se ne more meriti noben drug kandidat. Kredibilna drža, neznanski vpliv, nalezljiva karizma: Xavi združuje vse, kar je manjkalo naslednikom Luisa Enriqueja. Od poletja 2017 je Barçina slačilnica samovoljno usmerjala tok dogodkov v klubu in pretkano jemala avtoriteto tistim, ki bi jo morali izvajati na vsakem koraku.
Na igrišču je klubu manjkala protiutež, o čemer bogato priča mandat Ernesta Valverdeja, ki je igralcem v zameno za brezpogojno podporo lahkomiselno zaupal ključe ekipe, kar je privedlo do krhanja klubske dinamike. Quique Setién, naslednik trenerske mravlje, za zdaj še brez rezultatskih posledic nadaljuje predhodnikovo tradicijo in z gojenjem »dobrih odnosov z igralci« poslušno prepušča taktirko šestkratnemu dobitniku zlate žoge. Če strnemo: ko bi bilo potrebno, nihče od pristojnih ne zna udariti po mizi. Obrniti nekaj zadnjih strani zmedeno napisanega poglavja v knjigi se zanje zdi pretežko. Sestavni del vsakdana je postalo življenje od spominov.
Ne mešati dediščine in stagnacije
Osnova za uspeh modernega FCB se skriva v prepoznavni DNK (vsebina, kadrovska selekcija) in njenemu zvestemu sledenju, ki predstavlja oblikovno silo identitete. Bogata dediščina je Barçina izdatna dodana vrednost. Kontinuiteta pa sama po sebi še ne vodi v stagnacijo. Napočil je čas za ponovno definiranje Barcelone in vrnitev k temeljem – na začetek. Ustoličenje karizmatične avtoritete, ki bi z močno osebnostjo okrog sebe povezala zvest krog somišljenikov se zdi edina smiselna rešitev za nov preporod.
Obstaja boljši mojster od Xavija za ponovno gradnjo katalonskega nogometnega čudesa? Je na voljo kandidat, ki bi mu okolica še pozorneje prisluhnila in ga bolj spoštovala od nekdanjega kapetana, ki je na igrišču krotil in bodril Messija, Iniesto, Busquetsa, Piquéja …? Želi Xavi, absolutni dirigent zadnjega Barceloninega zlatega obdobja, začeti z ničle in oblikovati skupek zamisli na še nepopisanem listu papirja? Odgovori na zgornja vprašanja so jasni kot beli dan. Trenutnemu strategu katarskega Al-Sadda ne bi bilo potrebno izvajati tektonskih premikov, ampak le slediti začrtanemu idejnemu toku kluba. Tako kot je v svojem obdobju počel Pep Guardiola, njegov nekdanji trener in najgloblji vir inspiracije, nekoč pa prav tako emblematičen vezist Cruyffovega sanjskega moštva. Pep je prvotni Nizozemčev miselni okvir že davno presegel, ga nadgradil in pričel pisati svojo zgodbo. Enak izziv čaka Xavija.
Dopolniti katalonsko sveto trojico
Že ob bežnem pogledu na Barcelonino preteklost dobimo vtis o nenehnem vračanju k ponovnemu začetku. Xavi bi na imeniten način dopolnil katalonsko sveto trojico. Da bi se seznanili z njegovo vizijo igre, zadošča že branje nedavnih intervjujev, v katerih nekdanji vezist ne pozablja omenjati Pepa Guardiole. Od Johana Cruyffa do Xavija – napočil je čas, da Blaugranas znova sledijo zgodovinskemu toku. Nihče ne ve, če bo Xavijev orkester navduševal z vsaj tako osupljivo ubranimi nogometnimi simfonijami kot sta Cruyffov in Guardiolov, a na obzorju trenutno ni obetavnejše rešitve in vsaj nominalno nihče ne bi bolje zapolnil mesta naslednika utečene tradicije. Xavijev prihod na mesto odločevalca v športnem delu katalonskega ponosa bi končal notranje boje, ki minirajo ugled in domet uveljavljene institucije. Zveni kot odličen začetek novogradnje.
Prihajajo volitve
Prihodnje leto bo za FC Barcelono leto volitev. Zadnji Bartomeuov mandat je bil utemeljen na triu lovorik spomladi 2015. 57-letnik se poslavlja od vodstvene funkcije in v ozadju že pridno lobira za svojega kandidata Emilija Rousauda, ki bi se zavzemal za status quo – nadaljevanje dela sedanje uprave.
Nasprotniki na čelu s Carlesom Puyolom in Xavijem bodo v ogenj poslali močno orožje – Victorja Fonta. Prav Puyol je v ponedeljkovem odzivu na Messijevo objavo prilil nekaj dodatnega olja na ogenj in z izbranimi laskavimi besedami: »Ponosa vam ne manjka. Dejansko ste največji.«
Messi se o prihajajočih volitvah še ni opredelil. Pritisk pa vse bolj narašča v Bartomeuovem krogu. Argentinski čarovnik z žogo s trenutno upravo ne želi več sodelovati in hoče poravnati račune. Njegova podpora eni ali drugi strani bi dokončno določila zmagovalca, ki ga bo doletela še ena pomembna čast in obenem zahtevna naloga: pripraviti klub na obdobje po Messiju.
Trenutni predsednik je v torkovih izdajah vplivnih katalonskih časnikov znova potrdil, da s kapetanom prvega moštva deluje z roko v roki in se potožil, da obžaluje javno pranje umazanega perila. Po drugi strani se dobro zaveda, da je vojno izgubil. Tako na političnem parketu kot na igriščih je Messija bolje imeti ob sebi kot proti sebi.
Foto: Šport TV
