Avtor: Nejc Mravlja
5. 3. 2019, 12.01
82, 86 in 91 točk. Napoli bi z omenjenimi izkupički v vsaki od zadnjih treh sezon lahko osvojil tako težko pričakovan tretji »scudetto«, a so mu račune prekrižali nadmočni črno-beli iz Torina. V minulem prvenstvu je pod šarmom ideologije Maurizia Sarrija ekipa igrala najlepši nogomet v državi, a umetniški vtis ni zadostoval.
Klub Aurelia De Laurentiisa ne glede na hiter izpad na mednarodni sceni in posledično osredotočenost zgolj na prvoligaški naslov ni uspel preskočiti ovire z napisom ‘Juve’. Na tem mestu se pojavi vprašanje: je morda zapravil kratko in srednjeročno priložnost ali bo čas za prijetno presenečenje še napočil?
Hvala, Calciopoli, Inter in Milan!
Marsikdaj je neuspeh enih priložnost za druge klube, da najdejo svoje mesto pod soncem. Afera Calciopoli z osnovno posledico (sestop Juventusa v drugo ligo poleti 2006) in v mnogočem iracionalna finančna politika Interja in Milana (zlasti med leti 2012 in 2018) sta pripustili Romo in Napoli na ples domače nogometne vrhuške. Resda sta si slednja elitno vabilo zaslužila predvsem s prepričljivo vsebino, a sta spretno izkoristila ugodne okoliščine. Od poletja 2007 do lani sta Volkulja (5) in nekdanji klub Diega Armanda Maradone (3) osem od 11 sezon sklenila na drugem mestu. Vse prej kot naključje.
Zgodovinsko gledano so italijansko nogometno krajino z naslovi sooblikovali trije velikani s severa. Juventus, Inter in Milan so si razdelili 70 prestižnih trofej. Zadnja, ki je vsaj delno skrhala nadvlado triumvirata, je bila Roma pred 18 leti, od poslednjega Napolijevega »scudetta« pa jih bo kmalu minilo 30. V zadnjih 33 sezonah so trovladje prekinili le štirje izzivalci: Napoli, Sampdoria, Lazio in Roma. Vsi po enkrat. Povedano drugače: drobtinice.
Nedeljski dvoboj na stadionu San Paolo je potrdil neomahljivost vladavine Juventusa, ki se bliža osmi zaporedni zvezdici. Milanska kluba z izdelano blagovno znamko na mednarodni ravni se z vse večjimi finančnimi vložki vračata v središče pozornosti. Kaj to pomeni za Napoli?
Po vplivu na 5. mestu
Z dvema prvoligaškima lovorikama se Modri z Laziem in Fiorentino nahajajo na devetem mestu večne lestvice. Če z nje umaknemo Pro Vercelli, Torino, Genoo in Bologno (vsi so bero prvenstvene srebrnine sklenili pred sredino 20. stoletja), bi Napoli dandanes lahko smatrali za peti najvplivnejši italijanski klub za Milanom, Juventusom, Interjem in Romo. Rezultatska uspešnost zadnjih 15 sezon to tezo potrjuje. Podobno velja za ekonomski vidik. Z bilanco slabih 183 milijonov evrov (po podatkih revizijske hiše Deloitte) zaostaja za prej omenjenim kvartetom. Možnost vzpona v ustaljenem redu se trenutno zdi omejena.
»Partenopei« so magično mejo 200 milijonskega prometa dosegli le enkrat – v sezoni 2016/17, ki so jo zaznamovali rekordna prodaja Gonzala Higuaína Juventusu (90 milijonov evrov), rekordni prihodki iz naslova TV pravic za Ligo prvakov (po starem sistemu) in višji prihodki iz Uefinega »market poola« zaradi šibkejše zastopanosti klubov z Apeninskega polotoka v najelitnejšem evropskem nogometnem tekmovanju (le dva: Napoli in Juventus).
Pomanjkanje ugodnih spremenljivk za hierarhični vzpon in pariranje bogatašem
Kako naprej? Navzlic štirim zagotovljenim mestom italijanskih klubov v skupinskem delu lige vseh lig in višjim premijam za uspešnost je finančni kolač še vedno potrebno razdeliti. Ena od možnosti za okrepitev prihodkov je preboj v izločilno fazo tekmovanja. Napoliju je od jeseni 2012 to uspelo dvakrat. Bogat izplen od dejavnosti na nogometni tržnici se v primeru Modrih ne zdi realen. Edina igralca z visoko tržno vrednostjo v trenutnem moštvu sta Kalidou Koulibaly in Allan, a bi njun odhod bistveno oslabil ekipo in ji otežil uvrstitev na eno od prvih štirih mest v naslednji sezoni.
Tretja možnost je gradnja novega stadiona, tema, ki jo pogosto izpostavlja Aurelio De Laurentis. Lep primer je Juventus, ki je leta 2011 od prodaj vstopnic zaslužil 11,8 milijona evrov, lani pa je vsota poskočila na 60 s tem, da je Allianz Stadium v popolni lasti kluba. Toda takoj, ko je De Laurentis javno oznanil možnost novogradnje, je v isti sapi dodal, da Napolijevih domačih tekem ne vidi drugje kot na kraju zgodovinskih dosežkov in prizorišču letošnje poletne univerzijade, na San Paolu. Pri tem je osnovna težava dotrajanost tretjega največjega italijanskega stadiona, ki že leta obiskovalcem ne nudi več udobja in kot tak (ne glede na nekaj nedavnih lepotnih popravkov) ne lastniku (mestni upravi) ne klubu (upravitelju) ne omogoča rasti prihodkov.
Ko se v dogajanje vmešajo še navijači …
Sive lase vodilnim možem Modrih v tej sezoni povzroča še odsotnost tifozov, ki tekme bojkotirajo iz več razlogov, osnovna sta dva: igra Ancelottijevih izbrancev je znatno manj gledljiva v primerjavi s Sarrijevo (13 točk manj, 13 golov manj, 3 porazi več, pomanjkanje spektakla), vse močnejše pa je nestrinjanje navijačev s predsednikovimi potezami. Nekateri mu zamerijo, da klub uporablja kot orodje za uravnoteženje poslovanja svojega razvejanega finančnega imperija. Spet drugi od njega zahtevajo elitno moštvo, sestavljeno iz zvezdnikov. Vse ostrejši kamen spotike postaja (tudi zaradi vse dražjih vstopnic) strmo padajoč povprečen obisk domačih tekem (v tej sezoni znaša 31.509, kar je 37% manj kot v prejšnji, 43.050).
Novinarski krogi De Laurentiisa pogosto pobarajo o Napolijevi konkurenčnosti, sam pa raje razlaga o svojem preudarno zamišljenem modelu, ki je precej manj zadolžen od Milanovega, Interjevega, Juventusovega in Rominega. Nesporno dejstvo, ki mu ga nihče ne more oporekati. Pa vendar, samovladje Juventusa, postopna rast konkurenčnosti Milana in Interja (zahvaljujoč kredibilnim vlagateljem) in bodoča selitev Rome na nov lasten stadion lahko povzročijo Napolijevo redimenzioniranje. So Modri kozarec svojega ekonomsko-športnega modela napolnili do vrha? To bo dokončno potrdila ali ovrgla prihodnost. Trenutni tok dogodkov pa ne ponuja razlogov za optimizem.
»Z dodatnimi 100 milijoni prihodkov vam zagotavljam scudetto.« Februarska izjava Napolijevega predsednika vsebuje bistven odgovor, a zavisten pogled na sosedove žepe še ne napolni tvojih. Bodoči 70-letnik to zelo dobro ve, s priznanjem nemoči pa je ponudil dovolj pomenljiv pogled na uresničitev njegove velike želje, da bi Modri nekoč ujeli Juventus.
Foto: Šport TV
