Avtor: Nejc Mravlja
12. 2. 2019, 10.04
Lani dvakrat Roma, predlani Monaco, pred tremi leti madridski Atlético, spomladi 2015 in 2014 PSG … vse to so klubi, ki so si v prejšnjih štirih sezonah Lige prvakov zaradi večjega števila golov v gosteh priigrali nastop v naslednji fazi tekmovanja.
Zgodilo se je v torek, 8. aprila 2014. 87. minuta tekme na londonskem stadionu Stamford Bridge. Z vratarjem Sirigujem se je iz neposredne bližine spretno soočil in zablestel Demba Ba. Chelsea je povedel z 2-0 (prva tekma v francoski prestolnici je s 3-1 pripadla Parižanom). PSG je izpadel, tedanji klub Joséja Mourinha pa se je veselil uvrstitve v polfinale.
Podobno se je primerilo 10. aprila lani v večnem mestu. Barcelona je v Rim pripotovala z všečno popotnico v obliki domače zmage s 4-1. Potem pa je v 82. minuti Volkuljin Tezej, Kostas Manolas, po kotu Ünderja z glavo dovolj strastno poljubil žogo in postavil izid 3-0, ki je pomenil padec katalonskega Minotavra in Di Francescovi varovanci so se veselili prvega nastopa v polfinalu elitnega evropskega nogometnega plesa po sezoni 1983/84.
In kako bo leta 2022? Nihče ne more trditi, da bodo Modri in Rimljani napredovali po podobnem scenariju. Odprava pravila, ki so ga pristojni uvedli leta 1965, je zgolj del postopne prenove, ki je odgovorni na Uefi ne oznanjajo javno, ampak jo pripravljajo za zaprtimi vrati sedeža v Nyonu. V sredo se je izvršni komite evropskega nogometnega hegemona prvič uradno opredelil o postopni ukinitvi določila, ki je v posameznem izenačenem dvoboju na izločanje po 180 ali 210 minutah igre favoririzalo in nagradilo ekipo z več doseženimi zadetki v gosteh.
Od prve uvedbe v tedanjem Pokalu prvakov pa vse do postopne razširitve na ostala tekmovanja že več kot pol stoletja deli najboljše evropske ekipe ob torkovih, sredinih in četrtkovih večerih. Ste se kdaj vprašali: koliko povratnih dvobojev je zaznamovalo omenjeno pravilo, ki zadetka na tujem povsem zares ne priznava dvojno, a je dejansko vrednost višja od enojne? Nogometni zanesenjaki vam bodo hitro zatrdili, da določilo povzroča enako število glavobolov kot srečnih trenutkov. Je potemtakem še merodajno in zveličavno?
Kaj pravilo pravzaprav določa?
V 20. členu Uefinega tekmovalnega pravilnika je zapisano:
» …če sta obe ekipi dosegli enako število zadetkov po dveh odigranih tekmah dvoboja na izločanje, se tista, ki jih je dosegla več v gosteh, uvrsti v naslednji krog.«
In v nadaljevanju:
»… če sta obe ekipi dosegli enako število zadetkov v gosteh, o napredovanju odloča podaljšek (dvakrat po 15 minut). Če ekipi še v podaljšku dosežeta enako število zadetkov, goli v gosteh štejejo dvojno (povedano drugače: napreduje gostujoče moštvo).«
Vse bolj univerzalna panoga briše meje
54 let ločuje stvarjenje pravila in današnji dvom o njegovi upravičenosti. Toda pozor. Na tem mestu velja izpostaviti pomembno spremenljivko. Ne gre več za isti nogomet. Določilo je bilo uvedeno iz povsem praktičnih razlogov: za lažje usklajevanje tekmovalnega urnika, v izogib ponovitvam tekem in manj ustreznim, za mnoge nepravičnim metodam (žreb/met kovanca, ki je denimo Liverpoolu spomladi 1965 omogočil preboj v polfinale Pokala prvakov). Nogometni svet je bil tedaj med seboj bistveno bolj oddaljen kot danes. Tedanja gostovanja ekip z zahoda na beograjski »Marakani« ali kijevskem stadionu Dinama imajo z današnjimi pogostimi »sprehodi« do suverenih zmag malo ali nič skupnega …
Tisti čas je po stari celini pustošil Inter pod taktirko utemeljitelja »catenaccia«, Argentinca Helenia Herrere. Z nepopustljivim branjenjem »z zobmi in nohti« je bil milanski klub sposoben preživeti vse. Z namenom, da se ne bi vsi ostali zgledovali po modelu črno-modrih, sta postali izbira in uvedba pravila legitimni za razvoj novega trenda. Vendar, ali je dandanes določilo še aktualno in pertinentno? Ob vsesplošni internacionalizaciji igralcev, uniformizaciji igrišč in žog tehtnega argumenta ni težko najti. Za Diega El Chola Simeoneja in somišljenike je rok trajanja pravila potekel in potrebno bo najti novo primernejšo rešitev. V tej bitki so torej prvo potezo povlekli trenerji.
»Ko igram doma, si vedno govorim: ”Stori vse, da ne prejmeš gola.”«
Eden najbolj gorečih protagonistov obravnave pereče tematike ni nihče drug kot José Mourinho. Marca 2014 je tik pred izločitvijo PSG zavzel odločno držo proti pravilu, češ da je bila enakopravnost izničena z uvedbo podaljška. »Povratna tekma je vselej prednost za gostujoče moštvo in ne za domačina. Zakaj? V primeru podaljška imajo gostje na voljo dodatnih 30 minut za dosego zadetka, ki šteje dvojno! Torej je precej ugodneje na povratni tekmi gostovati.« Prav podaljšek je septembra na rednem letnem zasedanju vplivnih vodij stroke evropske klubske vrhuške postal kamen spotike in povod za spremembo/odpravo pravila.
Sir Alex Ferguson in Arsène Wenger, vira bogatih izkušenj iz Lige prvakov in stratega, ki sta v elitnih evropskih pokalih izkusila največ tovrstnih bitk, sta šla še korak naprej in izpostavila naslednji argument: odsotnost spektakla na prvem dejanju izločilnega dvoboja. Dolgoletni manager Arsenala je navrgel, da »je ključ do uspeha čvrsta domača obramba«, čemur je najuspešnejši trener v zgodovini Manchester Uniteda in eden največjih Wengerjevih tekmecev pritrdil že leta 2014: »Če se vrnemo 30 let v preteklost, je protinapade vodil en igralec ali največ dva. Danes jih v njih sodeluje vsaj 5-6. Ko smo igrali doma, sem si vselej govoril: ”Ne prejmi gola.”«
Kaj nam pove statistika?
Po izračunih se je od sezone 2003/04 v Ligi prvakov slabih 10% prvih tekem izločilnih dvobojev končalo z izidom 0-0. Enak delež tekem brez zadetka sta v tem obdobju med seboj odigrali prvi dve ekipi na lestvici skupinskega dela tekmovanja. Povedano drugače: čar in grožnja zadetka v gosteh na razplet nimata bistvenega vpliva.
Iz povsem statističnega gledišča je delež dvobojev, ki jih je odločilo pravilo zadetka v gosteh, relativno majhen. V zadnjem desetletju se je to zgodilo na 13 od 150 dvodejanjk od osmine finala dalje. V minuli sezoni je tako Roma za nastop v četrtfinalu preskočila Šahtjor iz Donjecka (v gosteh poraz 1-2, doma zmaga 1-0), za uvrstitev v polfinale pa Barcelono (v gosteh poraz 1-4, doma zmaga 3-0). Klub z mešanimi izkušnjami je PSG: izpadel 2013 v četrtfinalu z Barcelono (doma 2-2, v gosteh 1-1) in 2014 v četrtfinalu s Chelseajem (doma 3-1, v gosteh 0-2), a se je naslednje leto v osmini finala Londončanom uspešno maščeval (doma 1-1, v gosteh 2-2 po podaljšku).
Skupna lastnost dobitnikov je, da so zmogli doseči zadetke v etabliranih evropskih nogometnih svetiščih in bili za podvige pravično nagrajeni. Zadeti na stadionih, kot so Camp Nou, Allianz Stadium, Santiago Bernabéu, Old Trafford, Parc des Princes, Wanda Metropolitano, Allianz Arena idr. vsekakor ni enako, kot doseči gol na katerem od manj odmevnih prizorišč. Vendar vsi odločevalci (še) ne trobijo v isti rog. Bo ena osnovnih začimb, ki že več kot pol stoletja raz(d)vaja žogobrcarske sladokuske in gurmane, kmalu postala preteklost?
Foto: Šport TV
