Avtor: Nejc Mravlja
27. 10. 2026, 08.44
José Mourinho se je zopet znašel na kolenih … Tokrat prostovoljno. Pri 63 letih je njegovo drsenje po zelenici resda potrebovalo droben tehnični popravek, toda sporočilo ni zahtevalo prevoda. Barcelona je izgubila, Real se ji je znova nevarno približal, trener, okrog katerega so se še pred kratkim nabirale govorice o odhodu, pa je dobil večer, s kakršnim se nujno hranijo tudi največji samozavestneži.
V dneh pred derbijem je bilo v Madridu veliko govora o notranjih trenjih in Mourinhovih metodah. V španskih medijih se je kot možni naslednik že pojavljal Didier Deschamps. Govorice seveda niso trenerska pogodba, vendar dovolj jasno povedo, kako hitro se v Realu stopnjuje pritisk. Zmaga z 2-1 je odprla okno. Po razburkanem začetku sezone se je končno pokazala ekipa z razpoznavnim skupnim načrtom.
Ta načrt se je začel pri delu, ki se sila redko znajde na naslovnici. Marc Cucurella je Laminu Yamalu vneto dihal za ovratnik in mu omejeval prostor za ustvarjanje. Dean Huijsen in Ibrahima Konaté sta bila v srcu obrambe dovolj pozorna, da je morala Barcelona številne zaključke domala izsiliti. Real je znal pritisniti na tekmeca in je imel dovolj poguma, da je po osvojeni žogi poskušal zgraditi napad. Mourinho je dobil precej več od enajstih igralcev, pripravljenih potrpeti.
Tudi vratarja, brez katerega bi danes o Mourinhovem načrtu morda govorili precej drugače. Andrej Lunin je zaradi bolezni Thibauta Courtoisa vskočil tik pred tekmo in zbral pet dragocenih obramb. Najpomembnejša je prišla v 66. minuti, ko je mojstrsko zaustavil strel Gerarda Martína z glavo. Pri izidu 1-1 bi tak zadetek znal obrniti večer. V taktičnih razpravah radi občudujemo načrte, vratarjeva roka pa včasih odloči, kateri izmed njih bo naslednje jutro veljal za mojstrovino.
Potrebno mirnost je odmerjeno dodajal Aurélien Tchouaméni. Od 46 podaj je zgrešil le dve. Ta številka sama po sebi še ne dokazuje nadzora nad sredino, pove pa, da je imel Real igralca, ki žog tekmecu povečini ni podarjal. Njegov precej divji start nad Cubarsíjem obenem opozarja, da predstava ni bila brezhibna. Toda posamezno pretiravanje tokrat ni preraslo v kolektivno izgubo glav. Madridčani so ostali zbrani.
Prav zato je bila ta zmaga za Mourinha tako dragocena. V ekipi, ki so jo spremljale zgodbe o razklanosti, je bilo mogoče prepoznati pripravljenost za skupno delo. Ena tekma notranjih sporov seveda ne izbriše, omogoči pa, da imajo nogometaši za naslednji trening v rokah oprijemljiv dokaz: dogovorjene naloge so delovale tudi proti najzahtevnejšemu nasprotniku.
Za trenerja, ki je po trinajstih letih ponovno vodil Real na klasiki, je to pomenljiv opomnik na njegove najmočnejše večere. Kot gospodar bele hiše je proti Barceloni zdaj neporažen na šestih zaporednih obračunih, v nizu, ki povezuje obe njegovi madridski obdobji. Pred njim je to nazadnje uspelo Vicenteju del Bosqueju med letoma 2001 in 2003. Izkušnje pri pripravi takšnega obračuna očitno še imajo težo. Njihovo vrednost za celotno sezono pa bo treba potrjevati sproti.
Barcelona je v tekmo prinesla niz devetih zaporednih prvenstvenih zmag in je pričakovala še deseto. Z njo bi odličnemu sezonskemu uvodu dodala zgodovinsko oznako. Namesto tega je pred svojim občinstvom zopet odkrila preglavico, ki je napadalni sijaj očitno še ni odpravil. Dve tekmi brez prejetega zadetka v enajstih nastopih sta za moštvo s takšnimi ambicijami preskromen izkupiček. Kadar tekmeci dovolj pogosto najdejo pot do gola, se prej ali slej pojavi večer, ko jih sam ne dosežeš dovolj.
Moštvo Hansija Flicka je prevladovalo v strelih (razmerje 18:10). Pedri je s prebliski iskal izhode iz madridskega pritiska, Raphinha je v 61. minuti izenačil. Barcelona je torej znala ogroziti Real in se vrniti v tekmo. Trditev, da jo je Real taktično povozil, bi bila udobna predvsem za tiste, ki vsebino obračuna najraje razložijo s končnim rezultatom. Toda tudi količina strelov sama ne more odgovoriti na vprašanje, zakaj so domači dvakrat dovolili prav tisto, na kar je Real računal.
Flick bo moral poiskati način, kako ohraniti napadalno moč in bolje zavarovati prostor po izgubi žoge. Sama kakovost Pedrija, Raphinhe in Yamala tega ne bo uredila. Ko se branilci umikajo proti lastnim vratom, je pomoč vezistov in napadalcev nujna. V nedeljo je prepogosto umanjkala. Barcelona se je skušala reševati z nazivno močjo svojega napada, a na njeno žalost ji je tokrat nasproti stala ekipa, ki je dobro vedela, kaj išče.
Prostor za obrambno vrsto. Pravočasen tek. Podaja, ki ujame branilce med umikanjem in obračanjem. Pri prvem zadetku sta akcijo pripravila Cucurella in Yan Diomandé, Mbappé pa je v 41. minuti opravil svoje. Pri drugem je bila zgodba še zgovornejša. Barcelonina obramba je ponovno lovila igralce in žogo, medtem ko je Real dovolj hitro povezoval odločitve, da se ni mogla pravočasno strniti.
Judu Bellinghamu se je žoga nemalokrat izmuznila, potem pa je z dvojnim dotikom in obratom iz igre spravil Gabriela Jesúsa ter našel Ardo Gülerja. Turek je prepoznal tek Eduarda Camavinge za hrbet Alejandra Baldeja. Camavinga je pobegnil in postregel Mbappéju. V 87. minuti je bila tekma odločena. Če iščemo prizor, ki bi pojasnil Realovo novo povezanost, ga imamo: več igralcev, vsak s svojo nalogo, vsi v isti akciji.
Mbappéjeva 99. in 100. zadetek za kraljévi klub sta seveda dobila največ prostora v javnosti. Povsem upravičeno. Štirinajst golov na trinajstih klubskih tekmah sezone govori o napadalcu, ki zna tudi manj prepričljivo predstavo moštva spremeniti v tri točke. Vendar je bila vrednost odločilnega napada prav v tem, kako je priložnost nastala. Mbappéjeva učinkovitost je dobila izvrstno pripravljeno izhodišče.
Diomandé medtem vse težje ostaja zgolj priročna menjava za Viníciusa Júniorja. Pri prvem golu je zopet sodeloval s pomembno podajo in pokazal, da njegova vloga raste z razlogom. Za Mourinha je to dodana vrednost, dobrodošla možnost in hkrati nova naloga. Real bo za daljši lov potreboval tudi prepričljivejšega Viníciusa, ki še ne sme postati zgodba o odpisanem zvezdniku. Za začetek bo Mourinhu zadostoval uporaben odgovor na vprašanje, kako iz več nadarjenih posameznikov redno dobivati najbolj koristno ekipo.
Peta zaporedna zmaga daje večeru dodatno težo. Pred Barcelono sta s po 4-1 padla RB Leipzig in Sevilla, zato lahko govorimo o nizu, ki presega posamezen navdihnjen derbi. Vseeno Real še ne obvladuje tekem s suverenostjo moštva, ki bi že našlo vse odgovore. Razlika je, da jih lahko zdaj išče med zmagovanjem. Takšno okolje je za trenerja precej prijaznejše od tistega, v katerem se vsaka neuspela podaja spremeni v glasovanje o njegovi prihodnosti.
Tudi lestvica zahteva nekaj treznosti. Barcelona ima 27 točk, Atlético 25, Real 24. Med dvema kluboma, ki sta si vzela večino pozornosti, torej stoji še tretji. Barcelona ostaja vodilna in en poraz ne izniči devetih zmag, a Real je pokazal, da jo je mogoče premagati z dovolj natančno izvedenim taktičnim načrtom. S tem je boju za naslov vrnil negotovost, sebi pa razlog za precej bolj ambiciozen pogled naprej.
Mourinho je po tekmi sam ponudil merilo, po katerem bo treba presojati nadaljevanje: “Če danes zmagamo, nato pa izgubimo na El Sardineru, to ne šteje, saj Real Madrid ne igra za zmago na Camp Nouu, ampak za osvojitev prvenstva.” Opozorilo iz ust človeka, ki je nekaj minut prej drsel po kolenih, ima prikupno dvojnost. Čustva naj opravijo svoje ob igrišču, ob naslednjem sodnikovem žvižgu pa morajo znova delovati premagane razdalje, število natančnih podaj in medsebojna pomoč.
Na obisku Barcelone je vsekakor lažje najti velik motiv. Precej zahtevneje ga je spremeniti v navado na gostovanju, kjer ni prestiža klasike in kjer nasprotnik z veseljem počaka, da se favorit naveliča svojega dela. Tam se bo pokazalo, kako trdna je ta prenova. Real je v Barceloni dobil pomemben dokaz, da lahko tekmuje z najboljšimi. Za naslov bo moral podobno odgovornost ponavljati tudi v manj bleščečih okoliščinah. Mourinho si lahko očisti hlače, njegova ekipa pa ima pred seboj še veliko dela.
Foto: AP Photo/Joan Monfort via Guliver Image
