Avtor: Nejc Mravlja
21. 6. 2026, 09.26
“Imam samo en cilj: postati prvi vratar reprezentance in z njo nastopiti na svetovnem prvenstvu.” Izjava, ki jo je podal jeseni leta 2017, ko je star komaj 15 let pravkar prejel vpoklic v japonsko izbrano vrsto U17 za nastop na mundialu v Indiji. Če se komu zdijo zgornje besede običajne za mladega talenta, v resnici razkrivajo nekaj drugega: neomajno odločnost golobradega vratarja, ki nikoli ni podvomil vase.
Devet let pozneje je Suzuki svoje sanje uresničil: na svetovnem prvenstvu nastopa za Japonsko kot prvi vratar. Njegov ognjeni krst z Nizozemsko je bil spodoben, medtem ko se je na jubilejni tisoči tekmi v zgodovini mundialov proti Tuniziji komaj kdaj dotaknil žoge. Podobno kot priznana tenisačica Naomi Osaka in košarkar Rui Hačimura – ne glede na to, ali si to želi ali ne – predstavlja nov obraz Japonske. Je “hafu” – izraz, ki na Japonskem označuje ljudi mešanega porekla –, ki svojih ambicij ne skriva.
Simbol vztrajnosti
Vprašanje za milijon evrov: kako prepoznati, da je nek otrok resnično nadarjen in da lahko pride daleč in si ustvari kariero? Talent sam po sebi seveda ni dovolj, kar je Suzuki še pravočasno spoznal. Vratar italijanske Parme bi lahko počival na lovorikah, saj je zaradi svoje zgodnje zrelosti postal ena največjih zanimivosti akademije Urawe Reds.
Pri desetih letih se je valilnici talentov pridružil nekoliko prej, kot je običajno, a je že pri rosni starosti skakal iz povprečja: bil je profesionalec, še preden je to postal, otrok, ki ničesar ne prepusti naključju, imel je odlične vratarske predispozicije (smisel za postavljanje, odzivnost, eksplozivnost, spodobno tehniko z žogo). Njegov talent med vratnicama je bil nesporen, že tedaj pa ga je krasilo nekaj več.
Na treninge je vedno prihajal v čisti, sveže oprani opremi in v akademiji kluba iz Saitame je hitro postal fenomen. Njegove predstave niso ostale neopažene, pritegnile pa so tudi pozornost 40-letne še vedno aktivne članske klubske ikone Šusakuja Nišikave. Vratar z več kot 400 nastopi za klub, pri katerem je nekoč blestel Zlatan Ljubijankić, si je želel le eno: da bi se Zion čim prej pridružil članom in da bi lahko skupaj trenirala.
Da bi izboljšal gibljivost, mu je izkušeni mentor svetoval, naj po vsakem treningu vsak dan opravi vsaj polurno raztezanje. Ko ti to pove profesionalni vratar, ga seveda poslušaš, a pri teh letih se takšni nasveti hitro pozabijo, kar se pri Zionu ni zgodilo. Dokaz: še danes redno – vsaj 30 minut po koncu treninga – izvaja raztezne vaje.
Suzukiju se je obetala svetla prihodnost, vendar je deček razumel, da zgolj laskave besede in trepljanje po ramenih ne bosta dovolj. Želel je biti prvi na treningu in zadnji, ki odide domov, zato si je hotel kupiti zložljivo kolo, da bi hitreje prihajal v vadbeni center in se izognil težavam s prevozom. Trenerji mu tega niso dovolil zaradi strahu pred padcem, toda že izražena želja veliko pove o fantovi odločnosti.
Vzpon skoraj zaustavilo telo
Pri dvanajstih letih je že meril 185 centimetrov, raztezne vaje, ki jih je priporočil mojster Šusaku, pa niso več zadostovale. Košarkarska telesna višina je pustila toge posledice. Ni se mogel dotakniti prstov na nogah. Da bi postal bolj gibčen in da bi njegovo telo postalo njegov zaveznik, je bilo potrebno spremeniti kondicijski načrt.
Kot je priznal v enem prvih intervjujev po začasni izposoji v belgijski Sint-Truiden jeseni 2023, je bilo to zanj težavno obdobje: “Bil sem tako odločen, da nisem razmišljal o svojem zdravju, kar bi lahko postalo kvarno za moje telo. Takrat sem moral sprejeti, da je počitek prav tako pomemben kot delo.”
Iz teh težav se je izvlekel. Pri komaj šestnajstih je postal najmlajši igralec v zgodovini Urawe s podpisano profesionalno pogodbo. Od tedaj je razvojna krivulja šla le še navzgor. Elitni nemški proizvajalec športne opreme mu je ponudil izjemno donosno oglaševalsko pogodbo, a jo je Zion kratkomalo zavrnil.
Marca 2021 je odigral svojo prvo člansko tekmo in se zopet srečal z mentorjem Nišikavo. Ob njem se je mladi Zion učil, njegov talent pa je kmalu prerasel japonske okvire. Prišel je čas za veliki odhod v tujino.
Rasizem doživlja že od otroštva
Prišlo je poletje 2023. Suzuki je sprejel klic slovitega Manchester Uniteda. Novopečeni japonski reprezentant si je vzel čas za temeljit razmislek in na ponudbo angleškega velikana odgovoril: »Ne, hvala!«.
Kar seveda ni pomenilo konca sanj o igranju v Premier ligi, kjer si že vedno želi zaigrati. Kot je pozneje priznal Nišikava, bi lahko ponudbo sprejel brez razmišljanja, vendar je pokazal zrelost: “O tem sva veliko govorila. Dolgo je tuhtal in se odločil, da je bolje oditi v klub, kjer bo redno igral, kot pa v prestižen klub, kjer mu minutaža ne bi bila zagotovljena.”
Premišljena odločitev ga je odpeljala v Belgijo, v Sint-Truiden, pravo izpostavo japonskega nogometa v Evropi. V nasprotju s plejado rojakov, ki po zgodnjem slovesu od domovine zapadejo v boleče domotožje, je Suzuki izziv videl kot veliko priložnost.
V Flandriji je Japoncu steklo. V hipu je postal nesporni član začetne enajsterice in nizal vrhunske predstave. “Zelo rad igram z njim, ker moštvu vliva mirnost. Kot osrednji branilec to še posebej močno občutiš. Tudi, ko si v težavah, veš, da imaš za seboj Ziona, in to ekipi vliva neverjetno samozavest,” je na eni od novinarskih konferenc izpostavil bivši soigralec pri kanarčkih Matte Smets.
View this post on Instagram
Toda januarja 2024, ko se je zdelo, da gre vse po načrtih, se je Suzuki znašel na robu pekla. Japonski selektor Hadžime Morijasu ga je vpoklical na azijski pokal, kjer je na tekmi proti Iraku storil (pre)več napak. Ti zdrsi so mnoge nestrpneže spomnili na barvo njegove kože, nekaj podobnega, kot se je že dogajalo Kylianu Mbappéju v Franciji ali Bukayu Saki na Otoku. Ko je Zion dober, je naš zlati Japonec. Ko mu ne gre, je pritepenec iz Afrike.
Valovi rasističnih napadov, predvsem na družbenih omrežjih, so postajali vse silovitejši in so v veliki meri odraz japonske družbe, v kateri marsikoga moti, da je temnopolti igralec prvi vratar reprezentance.
Takšen rasizem je vratar doživljal že kot otrok. Nekoč mu je neki vrstnik izrekel omalovažujočo opazko, kar je vznemirilo trenerje, ki so želeli posredovati, a je Zion odgovoril z modro mirnostjo. Kot se spominja Nišikava, sta o stigmatizaciji pogosto govorila. “Rasizem doživlja že od otroštva in prepričan sem, da je prav to naravno oblikovalo njegov značaj in odločnost. Če te ne ustavi niti rasizem, kaj te sploh lahko ustavi? Zion je pač takšen.”
Po vrnitvi v Belgijo je Suzuki drugi del sezone oddelal enako bleščeče. Ohranil je svojo disciplino in v vadbeni vsakdan za izboljšanje gibljivosti vključil še pilates. Sledili sta dve potrditveni leti v Parmi, s katero se je dvakrat rešil pred izpadom v drugo ligo. V prvi sezoni v prestolnici trdega sira in pršuta je izpustil le eno, v pred kratkim končani pa zaradi poškodbe prsta in zapestja med novembrom in marcem kar 18 prvenstvenih tekem.
Njegov nenehen napredek še vedno navdušuje prvega članskega trenerja Cujošija Ocukija. “Redno se pogovarjava o njegovih predstavah, vendar bi bilo predrzno, če bi mu zdaj delil nasvete. Menim, da je izjemno napredoval pri predvidevanju situacij, kar je za vratarja zelo zahtevno. Trudi se bolje razumeti in brati posamezne igralne sekvence.”
Zunaj igrišč se vratar z zlatimi rokavicami ni spremenil. Po vsaki tekmi še vedno pospravi in očisti garderobo, tako kot je to počel, ko je bil še otrok.
Foto: Guliver Image/IMAGENSHOP
