Avtor: Nejc Mravlja
20. 6. 2026, 07.46
Mojstrski “sombrero” Lucasa Paquetája ob koncu prvega polčasa proti Maroku je bila edina zares navdihnjena poteza poljubnega brazilskega igralca na prvih dveh tekmah turnirja na ameriških tleh. Če pomislimo na vse igralce Seleçãa, ki so približno pol stoletja umetelno »plesali« z žogo in z nekaj koraki smešili branilce na način, ki so ga obvladali samo oni, gre za izrazito skromen izkupiček. Peléja, Ronaldinha, pravega Ronalda in mnoge druge je krasil drugod redko viden dar za igro z žogo, s katero so očarali ves svet: neustavljiva “o jogo bonito”, pri nas bolj znana kot “joga bonito”. Šlo je za slog – diametralno nasproten od evropskega –, ki je svoje korenine črpal iz brazilske ljudske kulture.
Za razumevanje izvora tega nogometnega koncepta se moramo ozreti k drugemu nacionalnemu športu Brazilije – capoeiri, natančneje k enemu njenih temeljnih gibov, imenovanemu ginga.
Capoeira je v 16. stoletju prišla v Brazilijo skupaj s sužnji iz Afrike, povečini iz Angole. Ker jim je bilo ukvarjanje z borilnimi veščinami prepovedano, so jo Afro-Brazilci dolgo vadili na skrivaj. Kasneje je postala vir navdiha za številne nogometaše, tudi za kralja Peléja, ki jo je prakticiral v otroštvu.
Tu nastopi ginga. Izraz, ki simbolično pomeni »svobodo«. Z gibanjem lahko premagaš in odmisliš življenjske tegobe. V času suženjstva je obvladovanje ginge predstavljalo način, da te je gospodar pustil pri miru. V ospredju je »igra nog«, kar v mislih nemudoma sproži povezavo z nogometom. Veščina, ki se je mnogi Brazilci naučijo že zelo zgodaj, se neposredno odraža na igrišču. S pomočjo »umetnosti fintiranja« so številne generacije Brazilcev zavajale nasprotnike in se ob popolnem delu nog tako zatopile v dribling, da brez njega niso več zmogle.
Tako prepoznaven slog se je dokončno uveljavil leta 1958 na Švedskem, ko so Garrincha, Pelé in Vavá s pestro paleto trikov in zvijač, kakršnih nogomet dotlej ni poznal, razbijali obrambe tekmecev. Navidezni strel, preigravanje, “sombrero”, “ruleta”, “tunel” … Brazilci so počeli stvari, ki jih je marsikdo videl prvič, turnir končali na najvišji stopnički in domovino sambe osrečili s prvim naslovom svetovnega prvaka.
Rodil se je “nogomet ginga”. Slog, ki ni zaznamoval le reprezentance, ampak ves narod. To, kar bo pozneje postalo poimenovano kot “joga bonito”, se je prelevilo v religijo. Vzbujalo je strah, nepredvidljivost, ki jo je malodane nemogoče zaustaviti. Med letoma 1962 in 2002 so brazilski nogometaši pridno dedovali in s še štirimi mundialskimi zvezdicami bogato oplemenitili vse bolj prepoznavno DNK.
Od takrat pa nič več. No, skoraj nič … Leta 2014 so doma doživeli boleč Mineiraço proti Nemčiji (1-7). Če bi morali določiti zadnjo pravo generacijo ginge med zlato-zelenimi, bi bilo leto 2006 verjetno najbolj smiselna ločnica. Ronaldo, Ronaldinho, Robinho, Kaká, Roberto Carlos, Cafú … vsi so v sebi še nosili bistvo brazilskega nogometa. Kot da bi virtuozna predstava Zinédina Zidana v četrtfinalu svetovnega prvenstva v Nemčiji pomenila konec nekega obdobja.
Od takrat je zgodba drugačna. Če bi izpostavili enega igralca, ne moremo mimo Neymarja, ki je zaradi svoje pretirane domišljavosti mestoma prejemal celo rumene kartone. 34-letnik v današnji reprezentanci deluje kot tujec v moštvu, ki veliko bolj uteleša evropski nogomet kot pa igro, utemeljeno na tehničnih spretnostih.
Še pred tremi desetletji mladi talenti niso zapuščali Brazilije že pri osemnajstih letih. Danes zgrabijo priložnost za odhod v Evropo takoj, ko postanejo polnoletni, kar dokazujeta primera Endricka ali Vinícius Júniorja pri madridskem Realu.
Daleč od rodne grude so ti obetavni mladeniči prisiljeni opustiti gingo, ki je med hitrim odraščanjem niso uspeli v celoti ponotranjiti. V Evropi vstopijo v sisteme, kjer so treningi predvsem taktični, kjer so pomembni pojmi, kot so cone, kvadrati in trikotniki, žoga pa ni več glavni protagonist tekme. Ker so pri osemnajstih letih še vedno zelo dovzetni za vplive in jih novi trenerji začnejo oblikovati za evropski slog igre in njegove velike telesne zahteve, hitro pozabijo, kar so se naučili doma … in izgubijo nepredvidljivost ginge.
In kot da izvoz brazilskih talentov ne bi zadostoval za brisanje tega mita, se tudi doma oddaljujejo od tradicionalnega načina igre, saj v Južno Ameriko uvažajo del Evrope. V tej sezoni brazilskega prvenstva je kar osem od dvajsetih trenerjev tujcev, med njimi kar pet Portugalcev. Že dejstvo, da je Italijan Carlo Ancelotti, zagovornik bolj pragmatičnega nogometa, prevzel reprezentanco, pove veliko. Vse več brazilskih trenerjev odhaja na izobraževanja in pripravništva v Evropo.
Nogomet postaja vse bolj organiziran in premišljen, a precej manj domiseln, inovativen in navdihnjen, kot je bil v zlatih časih Peléjevega Santosa ali Garrinchevega Botafoga. Danes je igralcem dopuščeno bistveno manj preigravanj. Izguba jasne nogometne identitete je povezana tudi z družbenimi spremembami v velikih brazilskih mestih.
V evropski predstavi o največji svetovni proizvajalki kave še vedno prevladuje podoba države, kjer otroci na slehernem kotičku tudi najbolj zakotne ulice igrajo nogomet. V resnici ni več tako. Zaradi naraščajoče kriminalitete v zadnjih dvajsetih letih starši otrokom vse manj dovoljujejo igranje na prostem.
Po podatkih Združenih narodov se je število umorov v Braziliji z dobrih 29.000 leta 1990 do danes skoraj potrojilo. Ulica je postala precej nevarnejša in starši morajo danes dvakrat razmisliti, če je pametno pustiti otroka igrati nogomet in se zabavati z žogo do poznih večernih ur.
Nogomet se zato vse bolj igra po evropskem modelu: v klubih in na umetnih igriščih. Konec je soseskinih turnirjev, kakršne vidimo v filmih – kot v tistem o Peléju –, kjer so bili žongliranje in spretnostne vragolije neprimerno bolj občudovani od strelov v zgornji kot gola.
Ostanimo pri dejstvih. Brazilija od leta 2002 ni več segla po svetovnem naslovu. Včerajšnja strelca proti Haitiju Matheus Cunha in Vini Júnior sta bila tedaj še malčka pri treh oziroma dveh letih. Seleção in njegovi navijači so od japonskega zlata prelili več solz, kot doživeli slavij ob vihravih ritmih sambe. Katastrofa proti Nemčiji leta 2014 je bila travmatična za vso generacijo, naslednji dve svetovni prvenstvi pa sta se končali s tihima četrtfinalnima izpadoma: najprej v ruskem Kazanu proti Belgiji, ko je Thibaut Courtois z ikonično predstavo razblinil brazilske sanje, in nato leta 2022 v Katarju po enajstmetrovkah proti Hrvaški.
S prihodom Carla Ancelottija za panameriško izdajo prvenstva je hitro postalo jasno, da Brazilija zagotovo ne bo ponovno našla nekdanjega obraza in svojega fantazijskega nogometa. To sta ne nazadnje potrdili tekmi z Marokom in Haitijem. Brazilija deluje taktično disciplinirano, toda navdiha genialnosti med dvajsetimi igralci, ki so stopili na zelenico stadionov MetLife in Lincoln Financial Field, ni.
Kar je pravzaprav škoda, saj je prav to zgradilo sloves reprezentance. Potem ko se je Brazilija zavestno ali nezavedno obrnila k evropskemu nogometu, zakaj se ne bi vrnila k temeljem svojega ikoničnega sloga? K obilju tehnike in joga bonita, kakršna so kazali Pelé na svetovnih prvenstvih leta 1958, 1962 in 1970, Romário in Bebeto leta 1994 ter Ronaldo in Ronaldinho leta 2002. Slednja sta si včeraj v Philadelphii ogledala svoje oddaljene naslednike. Kljub rezultatsko prepričljivi zmagi nad preskromnim Haitijem (3-0) v dvoboju 6. in 84. izbrane vrste na Fifini lestvici, bi se hitro strinjala, da med današnjimi reprezentanti ni novega idola, ki bi si zaslužil mesto na posterjih.
Četudi miselni in vsebinski zasuk ne bi prinesel novega naslova, bi bilo gotovo prijetneje gledati Viníciusa Júniorja, Raphinho, Matheusa Cunho in njihove soigralce v napadu. Toda za to bi bila potrebna velika sprememba v razmišljanju brazilske nogometne zveze in prenova celotnega vzgojnega sistema, ki danes predvsem gospodarsko koristi domačim klubom. Mladeniči, ki pri osemnajstih odhajajo v tujino, svojim klubom namreč prinašajo ogromne zaslužke. Denar ali joga bonito? Brazilija bo morala izbrati.
Foto: AP Photo/Matt Slocum via Guliver Image
