Avtor: Nejc Mravlja
19. 5. 2026, 10.39
Najprej kratko pojasnilo: tudi v nemško govorečem okolju le malokdo ve, da se LASK ne izgovarja »el-a-es-ka«, temveč preprosto v enem zamahu kot »lask«, torej podobno kot v slovenščini FURS, DARS ali AJPES. Za kratico LASK seveda stoji Linzer Athletik-Sport-Klub, ustanovljen leta 1899. Črno-bela institucija se je skozi zgodovino večkrat preimenovala in ima za sabo sila burno preteklost. A o tem malce kasneje.
View this post on Instagram
Za začetek raje ostanimo pri nogometni aktualnosti: dva tedna po odmevni finalni pokalni zmagi v Celovcu proti Altachu (4-2 po podaljšku) so Linčani uresničili 61-letne sanje in z zmago na gostovanju pri četrto uvrščeni dunajski Austrii (3-0) potrdili še drugi naslov državnega prvaka z dvema točkama naskoka pred prvim zasledovalcem Sturmom iz Gradca. Prelomen dosežek je tudi slovensko obarvan: vlogo video analitika v strokovnem štabu spretno opravlja Mario Milanič, ki je v enaki vlogi že deloval v Mariboru in Celju.
Niz vzponov in padcev
»Če smo že tako blizu – in pri tem bodimo iskreni –, potem zdaj hočemo vse,« je po predzadnji malodane odločilni domači zmagi nad »tovarno pločevink« iz Salzburga (2-1) dejal trener črno-belih Dietmar Kühbauer. RB v zadnjem času namreč proizvaja bolj »odpadke« kot uspehe. Povsem drugače pa je pri LASK-u: »Čudovito in nepopisno,« je navdušeno navrgel 55-letnik. »Spravili smo se v odličen položaj. Kar so fantje naredili v zadnjih mesecih, je neverjetna zgodba.« Manjkal je le še srečen konec.
V nedeljo je na Dunaju vse potekalo po načrtih, linški “atleti” so z brezhibno predstavo ponovili svojo doslej edino šampionsko sezono: leta 1964/65 so prav tako senzacionalno osvojili tako pokal kot prvenstvo. Takrat je več deset tisoč prebivalcev Linza slavilo junake, kot so bili Paul Kozlicek, Helmut Köglberger, “Dolfi” Blutsch, “Cäsar” Sabetzer in “Manni” Pichler.
V naslednjih dobrih šestih desetletjih pa se je LASK znašel sredi neusmiljenega vrtinca, ki se niti v Avstriji ne zgodi vsak dan. Sestop v drugo ligo spomladi 1978 so “Lasklerji” sicer hitro popravili, po novem katastrofalnem padcu poleti 1989 pa so za vrnitev med elito potrebovali debelih pet let.
Trpek uvod osupljivega preporoda
Toda težko pričakovana vrnitev med prvoligaše in sestava konkurenčne ekipe sta bili dragi … predragi. Spomladi 1995 je LASK postal plačilno nesposoben, razglasil stečaj in preživel le zaradi odpisa dela dolgov … a le za kratek čas. Maja 1997 je bil klub v novi, še hujši finančni stiski prisiljen v združitev z lokalnim sopotnikom FC Linzem. Bizarno pri tem je bilo, da sta morala nekdanja mestna rivala le deset dni po združitvi še zadnjič igrati drug proti drugemu v prvenstvu. LASK je ponižujoče izgubil z 0-3.
Uradno ime po združitvi – “LASK Linz” – je med navijači še danes osovraženo in ga pravzaprav uporabljajo le tuji televizijski komentatorji. Ti radi spomnijo tudi, da je klub leta 2001 in 2011 zopet izpadel v drugo ligo, leta 2012 pa je bil zaradi prisilnega izpada potisnjen celo v tretjeligaško regionalno ligo. Sol na rane navijačev – vajenih sunkovite vožnje z vlakom smrti –, ki so vsaj v mislih že jadikovali nad uresničitvijo najbolj zastrašujočega scenarija, a je bil navidezni začetek bridkega konca v resnici uvod senzacionalnega preporoda.
Malo denarja, a veliko zdrave pameti
Po vrnitvi v drugo ligo leta 2014 in napredovanju med elito tri leta pozneje je šla razvojna krivulja praktično le še navzgor. V tem obdobju je klub usmerjal dolgoletni nogometni agent Jürgen Werner, ki si je postopoma ustvaril nekakšno dvojno vlogo kvazi športnega direktorja. Pot, ki ni bila povsem transparentna, a na srečo črno-belih hkrati tudi ne povsem prepovedana.
Werner je klub, ki so ga nekoč ustanovili dvigovalci uteži pod imenom “Athletiksportklub Siegfried”, preoblikoval v donosno razvojno okolje za evropske in afriške talente. »Malo denarja, veliko pameti,« radi govorijo ljudje iz kluba in v isti sapi hudomušno dodajajo, da gre za obratno formulo vizije RB Salzburga. A Jürgen Werner je danes že preteklost. Ko je disciplinski senat avstrijske Bundeslige leta 2021 sprožil postopek zaradi njegove dvojne vloge, je zapustil svojo funkcijo v klubu in kot investitor vstopil v dunajsko Austrio. Kljub temu je njegova strateška dediščina v Linzu ostala, kar potrjuje skupna bilanca prestopov LASK-a v zadnjih treh letih: slabih 17 milijonov evrov plusa.
Prispevek pozabljenega orjaka
LASK ves presežek vlaga v odplačevanje posojil za leta 2023 odprt klubski stadion z 19.000 sedeži ter v nova mlada nadarjena imena. Hkrati člansko ekipo od lanskega oktobra vodi nekdanji reprezentant in lanski osvajalec pokalne lovorike z Wolfsbergerjem “Didi” Kühbauer, morda zadnji predstavnik stare avstrijske trenerske šole, ki sega vse do ikoničnega Ernsta Happla.
Za odlično potezo se je izkazal tudi prihod za mnoge pozabljenega 28-letnega orjaškega napadalca Saše Kalajdžića, ki je poleti prišel na posojo iz angleškega Wolverhamptona. Avstrijski reprezentant je sprva še lovil optimalno telesno pripravljenost, v zaključku sezone pa je dvometraš nanizal vrsto imenitnih predstav: na zadnjih osmih prvenstvenih tekmah (šest zmag, dva remija) je zbral po pet golov in asistenc. Marca se je prvič po jeseni 2023 in že tretji težki poškodbi kolena – po zadnji je bil z zelenic odsoten več kot 14 mesecev – vrnil v izbrano vrsto in zaigral na pripravljalnih tekmah z Gano in Južno Korejo. Kalajdžićev nedavni vpoklic na prihajajoče svetovno prvenstvo posledično ni presenetljiv.
Ko Kalajdžiću ni uspelo zadeti – kot na zadnjih dveh tekmah – se je LASK uspešno oprl še na eno odliko svojega napadalnega potenciala: smrtonosne prekinitve. Proti Salzburgu sta oba gola padla po dolgih metih iz avta najboljšega strelca črno-belih Mosesa Usorja (trinajst golov in šest asistenc v tej sezoni), v nedeljo pa je Nigerijčevi vaji ponovil in zmago v prestolnici z odličnim metom žoge prek glave v 38. minuti ukrojil Danec Kasper Molgaard Jorgensen, ki je spretno zaposlil Kalajdžića, ta pa asistiral Xaviju Mbuyambi za vodilni zadetek, ki ga je po prekršku nad Kalajdžićem za enajstmetrovko v 49. minuti z natančnim strelom z bele pike nadgradil Sam Adeniran, slavje je – tokrat z golom iz igre – po asistenci Kalajdžića potrdil Melayro Bogarde.
View this post on Instagram
Kljub veliki smoli sredi največje evforije – LASK je gostovanje na Dunaju moral odigrati brez poškodovanega Usorja –, so soigralci na čelu s kapetanom Sascho Horvathom držali obljubo in na odločilni tekmi: »… tekli in garali tudi zanj, da bomo potem lahko skupaj slavili.« Za uspešen zaključek trpeče vožnje z vlakcem smrti, ki so ji Linčani z velikim metom zgledno ubežali in postali zasluženo nagrajeni za trud. Vse od začetka aprila so s popolnim zaključnim sprintom – osem tekem brez poraza v prvenstvu plus pokalna lovorika – konkurenci dali vedeti, da v bitki za dvojno krono mislijo resno in da ne bodo nikomur dopustili, da se polasti to pomlad še posebej slastne marmelade v linški nogometni torti.
Foto: Sportida.com
