Avtor: Nejc Mravlja
21. 4. 2026, 09.30
Kdor je želel razumeti, zakaj je SCF prerasel domačo nogometno krajino, je moral po zadnjem žvižgu uspešne povratne četrtfinalne tekme proti Celti Vigo samo pustiti televizijo prižgano. Slabe pol ure po tem, ko so igralci kluba iz čarobnega Črnega gozda s taktično premišljeno predstavo v Galiciji potrdili premierni evropski polfinale v zgodovini kluba, je njihov prvoligaški soborec FSV Mainz poskušal posnemati njihov dosežek na vzhodu Francije. Resda v konferenčni ligi, torej kakovostno stopnjo nižje, a izhodišče je bilo podobno: gladka zmaga doma na prvi tekmi (2-0), udobna prednost, a nevaren nasprotnik (Strasbourg) z veliko kakovosti in bučno podporo na domačem stadionu, kjer je z vso silo napadel, da nadoknadi zaostanek.
View this post on Instagram
Tekma, ki je v mnogočem spominjala na zrelostni izpit za Mainz: bodo varovanci trenerja Ursa Fischerja uspeli zdržati pritisk in kljubovati za nerednega evropskega udeleženca neobičajnim okoliščinam? Rezultat: uničujoč in tudi po prikazanem zaslužen poraz (0-4) proti nasprotniku, ki je za nameček zapravil še enajstmetrovko in prisilil vratarja rdeče-belih Daniela Batza v več sijajnih obramb. Izpit: neopravljen. Sanje o polfinalu: razblinjene.
To je bila tekma, kakršna bi se še pred nekaj leti lahko pripetila tudi Freiburgu. Oziroma: kakršna se mu je pravzaprav že zgodila. Marca 2023 je nekdanji klub bivših slovenskih reprezentantov Boška Boškovića in Mirana Pavlina na povratni tekmi osmine finala evropske lige v Londonu proti West Hamu zapravil prednost s prve tekme (1-0) že v prvem polčasu. Po 90 minutah je bil izid 0-5. Freiburg je bil povsem nadigran. Tisti večer je jasno pokazal, da na velikem mednarodnem odru zanj (še) ni prostora. Od takrat pa se je marsikaj spremenilo.
V slogu vrhunske ekipe
Že prva letošnja domača četrtfinalna tekma proti šestouvrščeni ekipi španskega prvenstva je pokazala, da Freiburg ni več povprečen nemški klub, ki sme v Evropi le sodelovati, v odločilnih fazah pa podleže pritisku in kakovosti tekmecev. Ekipa ima danes ne le nadarjene posameznike in širino kadra, temveč tudi izkušene profesionalce, ki – ne glede na nasprotnika, zgodovinsko priložnost ali zunanji pomp – ostajajo mirni. Poleg tega ima trenerja, ki ekipo vsakih nekaj dni skoraj popolno pripravi na tekmo in ob tem suvereno kolobari z igralskim kadrom – na ravni, ki jo v Nemčiji praviloma vidimo le pri Bayernu. Rezultat: očarljiva vsebina, ozaljšana s prepričljivo zmago s 3-0.
View this post on Instagram
Na povratni tekmi so varovanci Juliana Schusterja nadaljevali v podobnem slogu: najprej so zatrli vse napadalne poskuse Celte, nato pa neusmiljeno izkoristili svoje priložnosti. Že tik pred odmorom so se na stadionu Balaídos slišali malodane izključno navijači Freiburga. Končni izid: nova suverena zmaga s 3-1. Galicijci so šele v 69. minuti povratnega obračuna prvič konkretneje potrkali na vrata Noaha Atuboluja …
Izpolnili nova pričakovanja
Dosežek odpira navidez preprosto vprašanje: ali SC Freiburg domalaž e ni vrhunska ekipa? Klub je dolgo veljal za simpatičen mali kolektiv, ki z realnostjo in pridnostjo opravlja svoje delo, pozna svoje mesto in ga tudi navijači ne silijo v pretirano ambicioznost. Do pred nekaj leti je bil obstanek v ligi glavni cilj, neuspeh pa ni povzročal panike.
Toda ob koncu obdobja “večnega” trenerja Christiana Streicha in začetku ere njegovega naslednika Schusterja je SCF naredil velik preskok. V zadnjih štirih prvoligaških sezonah je trikrat končal med najboljšo šesterico. V zadnjih petih sezonah domačega pokalnega tekmovanja se je trikrat prebil vsaj v polfinale in v istem času prav tako trikrat napredoval v izločilne boje evropske lige. Že res, da klub še vedno vsako pomlad zapuščajo kakovostni posamezniki (npr. lani Ritsu Doan in Kiliann Sildillia, ki sta okrepila frankfurtski Eintracht in eindhovenski PSV), vendar si je s premeteno in varčno politiko zagotovil dovolj kakovosti v kadru in sredstev v blagajni, da te odhode brez težav nadomesti. V zadnjih dveh letih je Freiburg celo več zapravil za okrepitve, kot je zaslužil s prodajami. To samo po sebi prinaša nova pričakovanja, a jih klub za zdaj izpolnjuje.
»Zelo posebno leto«
V tej sezoni Freiburg še globoko v aprilu nastopa na treh frontah in ohranja realne možnosti, da maja zaigra v kar dveh finalih. Ob tem pa v ligi ne popušča: z nedeljsko zmago nad zadnjim Heidenheimom (2-1) je skočil na sedmo mesto, ki bo ob koncu sezone po vsej verjetnosti nagrajeno z evropsko vstopnico. Obrambni vodja Matthias Ginter igra v reprezentančni formi, Vincenzo Grifo, ki je prejšnji mesec postal strelski rekorder kluba, še vedno redno zadeva, vratar Noah Atubolu bi si zaslužil mesto na svetovnem prvenstvu, Juito Suzuki in Johan Manzambi sodita med najbolj nepredvidljive nogometaše v ligi, orjak Igor Matanović je končno začel strašiti po tekmečevih kazenskih prostorih, Philipp Treu se neutrudno razdaja v obrambi in napadu, kapetan Christian Günter in napadalec Lucas Höler pa brez pritoževanja sprejemata manjše vloge. Vse deluje usklajeno. Zato je športni direktor Jochen Saier po četrtkovi zmagi na severu Španije dodal: »To je lahko zelo posebno leto.«
Novi cilji in nova vprašanja
S tem pa pridemo do naslednjega vprašanja: kakšna pričakovanja prinaša tako uspešna sezona? Prihodki iz evropske lige ter z uspehi povezan večji ugled na trgu odpirajo nove možnosti. Freiburg je na dobri poti, da ne bo več zgolj odskočna deska za igralce. V ZDA bi dodali: klub je prvič v zgodovini preklopil v način “win-now”.
Na tem mestu bi nekdanji k tradiciji in h kategoričnemu nesprejemanju instant novotarij naravnani trener Streich verjetno povprašal: »Win-now modus? Kakšna traparija je že to?« Za zdaj okolje na razvoj gleda s ponosom in previdnostjo. A kako dolgo bo to mogoče? Vse kaže, da bodo vodilni našli prave odgovore tudi na nova vprašanja. A Freiburg ne bi bil prvi klub, ki bi se spotaknil ob lastne ambicije.
Kmalu Carigrad?
Med navijači se že čuti rahla zadržanost glede nove “normalnosti”. Predvsem zaradi natrpanega tekmovalnega urnika. Freiburg je zaradi številnih tednov z dvema obračunoma v prvoligaški sezoni tako le 13-krat igral v elitnem sobotnem popoldanskem terminu (ob 15.30), od tega sedemkrat na domačem Europa-Park Stadionu. Ritem, ki je za navijače Bayerna ali dortmundske Borussie običajen, lahko druge sčasoma izčrpa. Tekme proti Mainzu ali Wolfsburgu so že same po sebi manj privlačne kot npr. evropsko gostovanje v Galiciji, če pa potekajo še v nedeljo zvečer, je navijaška strast na precejšnji preizkušnji. Zato se med privrženci občasno sliši, da sezona brez evropskih tekem sploh ne bi bila tako slaba.
A vse to ne sme zasenčiti izjemnega dela, ki ga trenutno opravljajo vodstvo, trenerji in igralci na eni ter ljubezni, ki jo prejemajo od navijačev na drugi strani. Kdor je hotel to začutiti, je moral le poslušati: gostujoči navijači Freiburga so vsaj 15 minut neprekinjeno peli – brez odgovora domačih – svojo evropsko himno na melodijo uspešnice Toma Odella “Another Love”: »Kjerkoli igraš, nobena pot ni predolga! Glas tribune te nikoli ne pusti samega!«
View this post on Instagram
Kmalu zatem je bilo jasno: naslednja dolga pot jih bo prihodnji četrtek vodila v Brago. In nekaj tednov pozneje morda še v Carigrad. Tam bo 20. maja finale evropske lige. S Freiburgom ali brez: nogometašem z obrobja Črnega gozda je uspelo ponovno očarati Evropo.
Foto: AP Photo/Lalo R. Villar
