BLOG po Večnem derbiju: Fantje, nekoč bo treba dati jaj*a na mizo!

Imeli ste vse! Popolne vremenske pogoje, popolno zelenico, nadstandardno polne tribune največjega stadiona v državi, močne razloge za juriš na zmago … Temperatura se je dvigovala, naelektrenost se je vse močneje dalo čutiti, ko ste se približevali prvemu sodniškemu pisku. Nato pa? No, takrat se še nismo zavedali, da smo vrhunec pravzaprav že doživeli.

“Večni derbi je največja športna tekma v Sloveniji!” “Kocine mi gredo pokonci!” “V zraku se čuti napetost tik pred začetkom tekme!”

Vse to smo v studijskem delu pred začetkom Večnega derbija med Olimpijo in Mariborom spontano slišali in izgovorili tudi s strani strokovnih sodelavcev Mustafe Nukića in Muamerja Vugdalića. Več kot očitno je bilo, da naše mnenje in občutke delijo tudi preostali člani televizijske in produkcijske ekipe. Kar pa je najbolj pomembno, enaki občutki so se podili tudi po telesih in glavah vseh navijačev, zelenih in vijoličastih, ki so idealno nedeljsko popoldne prepustili obisku stadiona Stožice. A izkazalo se je, da je bilo to popoldne brez klimaksa, brez težko pričakovanega vrhunca, na katerega so nas akterji sicer zelo uspešno pripravljali v dneh pred srečanjem.

Kdo je krivec? Gremo po sistemu izločevanja. Vremenske razmere nikakor ne, imeli smo idealno vreme. Igrišče? Še manj, po zadnji obnovi je zelenica v Stožicah brezhibna, vzdrževalci so nam ponudili podatek, da gre za enako travo, kot jo imajo trenutno na kultnem milanskem San Siru! Prazen stadion? Ne, navijačev obeh klubov je bilo nad pričakovanji in jih treba močno pohvaliti (dobro, kakšno dejanje za obsojanje se še vedno najde). Potemtakem pridemo do tega, da je treba krivno porazporediti med igralce, še bolj med strokovna štaba največjih slovenskih klubov.

Nogometaši Olimpije in Maribora so na terenu izgledali medlo, počasno, nezainteresirano in nekonkretno. Vse to je v nasprotju s pričakovanji, saj sta imela rivala vsak svoje močne razloge, da napadeta zmago. Olimpija je po bolečem pokalnem porazu v Grosuplju sveto obljubila, da se bo navijačem oddolžila z atomsko predstavo na derbiju, vse to pa je začinil tudi trener Fede Bessone, ki je v javnost vrgel kost, da kdor bo zmagal na derbiju, bo na koncu državni prvak. Na drugi strani smo imeli Štajerce, ki so grenko tableto pokalnega izpada v Grosupljem že zdavnaj predelali, tokratni motiv pa je bil oddolžiti se za remi v Ljudskem vrtu proti Radomljam in točke nadoknaditi z zmago, s katero bi dokončno pritisnili na neprepričljivo Celje, ki vodi na tabeli Prve lige Telemach.

Kaj pa smo dobili? Bore malo ali celo nič! Sicer energični Bessone je z roba terena vodil anemično Olimpijo, moštvo, ki še vedno nima dovolj raznolikosti in konkretnosti v napadu. Do zadnje tretjine igrišča še nekako gre, tam pa zmanjka lucidnosti, manjka igralec z idejo, manjka strel proti vratom ali uspešno preigravanje. Situacije so že bile, a v oči je bodel predvsem Motika, za katerega se je dalo slišati duhovito pripombo, da bi s težavo preigral in pretekel celo stožec za trening.

V taboru Maribora pa ni dosti drugače. Po izjemnih predstavah in golih na zadnjih dveh tekmah smo vsi upravičeno pričakovali nastop Nejca Vihra na največji tekmi v Sloveniji. A Feđa Dudić je imel drugačen načrt. Visokooktanskega potentnega slovenskega vezista je posadil na klop, namesto njega pa v igro poslal sicer izkušenega in starejšega Jeana Michaela Serija, ki pa je s svojim boleče ozkim delokrogom na centru igrišča ter s počasnim joggingom po zelenici utrujal in zaviral tako svojo ekipo kot vse nas, ki smo tekmo spremljali s tribune. Komu na čast? Lahko razumem, da je Dudić prepoznal pomembnost tekme in skušal zaupati starejšemu od omenjenih vezistov. Morda je kaj pri tej odločitvi imel tudi obisk lastnika Acuna Ilicalija, ki ga lahko opišemo tudi kot Serijevega nogometnega očima, v Stožicah. Niti ni pomembno.

Razumem, da sta trenerja obeh rivalov tujca, ki jima je malo mar za užitke slovenskih ljubiteljev nogometa, še manj za napredek slovenskega žogobrca kot takšnega. Oba sta profesionalca, ambiciozna trenerja, ki gledata v prvi vrsti nase, na svoj štab in svoji karieri. A tokrat sta imela tako Bessone kot Dudić najlepšo možno priložnost in poligon, da svoje besede dokažeta tudi v praksi. Pa jima je spodletelo. In vprašanje, če bosta znova imela takšno priložnost. Zato, v razmislek in kot nasvet, nekoč bo treba končno dati jaj*a na mizo!

Blog odraža razmišljanje avtorja in ne nujno tudi stališče uredništva.

Foto: Sportida.com