Avtor: Nejc Mravlja
16. 12. 2025, 10.51
Leipzig, München, Dortmund, Leverkusen, Frankfurt, Madrid, Barcelona, Manchester, Pariz … seznam, ki zveni kot nabor vznemirljivih nogometnih potovalnih destinacij na stari celini, v resnici pa gre za potencialne bodoče delodajalce dragulja berlinskega drugoligaša. Za karizmatičnega vezista se poteguje praktično sleherni evropski velikan … med drugim klubi iz vseh naštetih mest. Do konca novembra je imel 16-letnik za seboj vsega slabih 11 ur članskega nogometa, brez gola ali asistence, večinoma v drugi ligi proti nasprotnikom tipa Elversberg, Paderborn ali Münster. Zakaj, zaboga, več kot pol Evrope preganja golobradega mladeniča?
Kdor si je v začetku decembra ogledal pokalno preizkušnjo med Hertho in Kaiserslauternom (6-1), je na zgornje vprašanje dobil jasen odgovor. Zato. Eichhorn, ki je poleti kot 15-letnik opravil celotne priprave s člansko ekipo in je proti rdečim vragom povsem samoumevno dobil priložnost v Herthini udarni enajsterici, je pred več kot 50.000 gledalci odigral tekmo življenja. Že res, da njegova nogometna biografija še ni izčrpna, a način, kako je na sredini igrišča dominiral med po starosti bistveno zrelejšimi tekmeci, je bil osupljiv. Odrival je izkušene nasprotnike tipa Marlon Ritter, ki je bil profesionalec, ko je Eichhorn še v vrtcu stopical naokrog v protizdrsnih nogavicah.
Situacije je reševal z enim dotikom in pravočasno predvideval tok igre tam, kjer bi veterani z 200 do 300 prvoligaškimi nastopi s težavo ohranjali korak. Tudi pod pritiskom je izžareval takšno umirjenost z žogo, da bi gledalec najraje preskočil v modro obarvano atletsko stezo ob igrišču samo zato, da bi preveril, ali ima fant sploh povišan srčni utrip. Svojo vrhunsko predstavo je sredi prvega polčasa kronal na veličasten način: s kariernim članskim prvencem za delni izid 3-0. S tem je postal najmlajši strelec v zgodovini tekmovanja in podrl dotedanji rekord Juda Bellinghama.
Po koncu tekme je upravičeno prejel nagrado za najboljšega igralca obračuna. Mnogi so hudomušno namignili, da zgolj zato, ker nagrade z nazivom najmlajšega na igrišču pač ne podeljujejo. V ekipi, ki je Kaiserslautern razbila s teniškim izidom 6-1 in se že drugič v treh letih prebila v četrtfinale pokala, je Eichhorn nedvomno izstopal. Na srečo vseh vpletenih se je tekma začela že ob 18. uri. V njegovih letih sme brez staršev na javnih dogodkih vztrajati le do polnoči …
Kdor želi dobiti občutek, kako suveren je Eichhorn že zdaj in kako prepričljiv še lahko postane, mora prisluhniti njegovim soigralcem. Marten Winkler, star komaj 23 let, a vseeno debelih sedem let starejši Kennetov sotrpin, je nedavno dejal: »Neverjeten fant. Takšnega talenta redko vidiš.« 35-letni ”dedek” Toni Leistner, ki je v karieri videl že marsikaterega opevanega mladeniča, je v isti sapi dodal: »To, kar zna ta fant, je osupljivo. Bister v glavi, a nikakor vzvišen. Prepričan sem, da bo Hertha z njim deležna še veliko veselja.« Soborec v zvezni vrsti stare dame Paul Seguin je že poleti, še pred Eichhornovim 16. rojstnim dnem, po nekaj dneh skupnih treningih izpostavil: »Noro, kaj ta fant zmore že pri 15-ih.« In kapetan Fabian Reese? »Če bo tako nadaljeval, so mu odprta vsa vrata. Pri teh letih tako zrel … Pred njim je velika kariera.« In tako naprej.
Skoraj ni Herthinega igralca, ki ga mediji ne bi že pobarali za izjavo o fenomenu Eichhorn. Tudi trener Stefan Leitl, sicer znan po zadržanih izjavah, je po Eichhornovem debitantskem nastopu v začetni enajsterici septembra v Hannovru kar žarel: »Iskreno: 16 let, več kot 40.000 gledalcev in nasproti nam vsega spoštovanja vreden nasprotnik. Zame je bil daleč najboljši igralec na igrišču.«
Najbolj natančno pa je o Eichhornovi kakovosti v nedavnem pogovoru za priljubljen nemški športni časnik spregovoril njegov nekdanji mladinski trener Ante Čović: »Kenny je zelo dominanten igralec z izjemno igralno inteligenco. Igra samozavestno, je ves čas prisoten, v skoraj vsaki situaciji zahteva žogo in tudi pod pritiskom nasprotnika praviloma najde ustrezno rešitev. Zna pospešiti igro ali jo umiriti, ko je to potrebno. To sposobnost imaš ali pa je nimaš. In Kenny jo ima. Ne glede na to, ali gre za člansko ali za mladinsko tekmo … Noče le sodelovati, ampak si bo prizadeval vtisniti svoj pečat.«
Vse to se vidi in dobi smisel, ko Eichhorna spremljaš na igrišču. Ne deluje nervozno ali naivno, žogo zahteva tudi v gneči, igra natančno in neposredno. Neustrašnost in drznost ga silita naprej v potezo več tudi sredi navideznega kaosa. Prav to ga že danes ločuje od številnih drugih vezistov, ki predvsem pazijo, da ne naredijo napake. Fizično se med vsemi izklesanimi atletskimi čudaki ne zdi prav nič nebogljen: ”omare” odmika lažje kot dostavljavci skandinavskih proizvajalcev pohištva, branilce stresa s sebe bolj energično kot pes smrdljivo vodo po namakanju v lokalnem bajerju.
Gledalci na tribunah ali pred TV zasloni imajo pogosto dober pregled nad prostori in podajalskimi linijami. Na igrišču pa se ob tej hitrosti zlahka izgubiš. Kot gledalec se z varne razdalje zato pogosto sprašuješ: zakaj ne vidi prostega soigralca? Zakaj igra nazaj namesto naprej v globino, saj je pred njim več kot dovolj prostora? Zakaj, hudiča, se mojster ne obrne? Pri Eichhornu pa se najpogosteje vprašaš: kako je to sploh videl? Ali kot pravi Čović: to imaš ali pa nimaš. In Eichhorn ima.
O njegovem talentu se v Berlinu šušlja že leta. Ko je letos poleti zaokrožila novica, da je Eintracht Frankfurt dobil bitko za največji biser akademije, so številni navijači zadrževali dih. Eichhorn namreč ne bi bil prvi berlinsko vzgojeni talent, ki bi drugje naredil kariero. Seznam je dolg: brata Boateng, Sejad Salihović, Ashkan Dejagah, Robert Andrich, Hany Mukhtar, Ransi Königsdörffer, Lazar Samardžić … Nazadnje so akademijo – še preden bi se resneje uveljavili pri članih – zapustili še Bence Dárdai, Mu Damar in Noël Aséko Nkili.
Prav zato je pokojni predsednik Kay Bernstein ob začetku mandata razglasil t.i. ”berlinsko pot” (nem. Der Berliner Weg): malo ali nič pritiska, veliko minut pri članih in s tem še bolj osvetljeno izložbo za talente. S temi argumenti je športni direktor Benjamin Weber spomladi prepričeval Eichhorna, naj ostane. Na svojo srečo uspešno. Eichhorn se je odločil proti Frankfurtu, v zameno pa mu je vodstvo zagotovilo takojšnjo priložnost pri članih. Tako je že kot 15-letnik odpotoval na poletne priprave in debitiral v drugi ligi takoj, ko so to dovoljevali predpisi: natanko dva tedna po 16. rojstnem dnevu. Ostalo je zgodovina.
Kako se bo kljub vsem hvalospevom zgodba nadaljevala, še ni mogoče napovedati. Na poti proti vrhu nanj prežijo številne pasti: napačen trener ob napačnem času, poškodbe, psiha, motnje bleščeče-ponorelega sveta, v katerega šele vstopa. Preveč neznank je, ki odločajo, ali bo nekdo postal del svetovne elite ali ne. Kot je pred dobre pol stoletja na sloviti ZDF-ovi ”hitparadi” pel Chris Roberts: ne moreš ostati za vedno star 17 let. V športnem smislu Eichornu marsikaj govori v prid. O njegovem značaju pa lahko za zdaj le ugibamo. Starši in agent so se s Hertho dogovorili, da najstnik za zdaj ne daje javnih izjav.
View this post on Instagram
Vseeno obstaja nekaj indicev, da Eichhorn v glavi ne posveča veliko časa neumnostim in da stoji na trdnih temeljih, kar je potrdil z odločitvijo za igranje v drugi ligi namesto kratkoročno zadovoljenih potreb in dražljajev lige prvakov, ki bi jih bil deležen v Frankfurtu. Športni razlogi so bili zanj očitno pomembnejši od hitrega zaslužka. Dovolj je primerov izjemno nadarjenih igralcev, ki so se v podobnih situacijah odločili drugače. V nogometni Nemčiji sta dovolj znana dokaza primera Sinana Kurta in Janna-Fieteja Arpa.
Eichhorn že leta prevzema odgovornost, je kapetan nemške reprezentance U17, soigralci ga opisujejo kot skromnega in ambicioznega. Njegov trener Čović pravi: »Zelo je učljiv in zna poslušati.« Bo to na koncu dovolj za veliko kariero? Kdo ve. Za zdaj je najbolj smiselno v živo spremljati njegove predstave in uživati v tem, kar Kennet Eichhorn trenutno ponuja na igrišču: zabavo. Kdo ve, kako dolgo bo berlinsko občinstvo še deležno te edinstvene priložnosti.
Foto: Guliver Image
