Avtor: Nejc Mravlja
17. 3. 2025, 13.08
Prvi marčevski izziv. Nekaj minut pred koncem že na papirju zahtevnega obiska Pamplone. Gostiteljica Osasuna beži Valencii s 3-2. Adut netopirjev Sergi Canós je željno sprejel žogo na nasprotnikovi polovici in se hitro zavedel praznine na levem krilu, pravočasno je opazil soigralca Umarja Sadiqa, ki se je sredi kazenskega prostora uspešno osvobodil svojega čuvaja in počakal na Canósov predložek, s peto je elegantno sprejel žogo in jo hipoma brcnil v daljši vratarjev kot … Buuuum! 3-3. Valencii je tik pred koncem obiska bikoborske meke z veliko olajšanja uspelo zgrabiti dragoceno točko.
Prizor z začetka meseca je poosebil Valenciino obnašanje po prelomu koledarskega leta. Morala je zopet na višku, kar pa še ne pomeni, da ekipa trenerja Carlosa Corberána ni več podvržena nihanjem in padcem – eden od njih se je zgodil na sobotnem obisku v Gironi, kjer netopirji niso zmogli ohraniti vodstva (1-1) in so ostali brez dveh po vsebini zasluženih točk –, a se po njih vsaj vztrajno in junaško pobira.
View this post on Instagram
Po težki zaušnici na januarskem gostovanju v Barceloni (1-7) so se belo-črni odzvali z le enim porazom na zadnjih se sdmih ligaških tekmah, kar je zadostovalo za pomik nad gladino. Edina ničla po začetku februarja se je zgodila proti kandidatu za naslov prvaka Oblakovemu Atléticu Madrid. Trenutno 16. mesto se – glede na jesenske (po)potresne sunke – zdi spodobno izhodišče za odrešujočo uresničitev podaljšanega bivanja med elito.
Na božični večer je uprava netopirjev za novega trenerja ustoličila Carlosa Corberána, ki je z igralci v slabih treh mesecih zbral 16 prvenstvenih točk, od tega 12 na zadnjih sedmih tekmah. Za 41-letnega nekdanjega vratarja je Valencia po bolj ali manj opaznih epizodah na Cipru, Otoku in v Grčiji prva karierna postaja v domovini in simbolna vrnitev v rodni kraj, na obrobju katerega je preživljal otroška leta. Prekinitev še dve leti veljavne pogodbe s prejšnjim delodajalcem West Bromwich Albionom je Valencii omogočila odpustna klavzula.
View this post on Instagram
Decembrska predstavitev je bila jedrnata in jasna. Corberán je v svoji prvi izjavi kot trener šestkratnih španskih prvakov izpostavil, da je prvoligaški obstanek tradicionalnega velikana realno uresničljiv cilj. V tistem trenutku je Valencia klecala na nezavidljivem predzadnjem mestu na lestvici. Med uvodno predstavitvijo je bradati strateg navrgel, da je »seznanjen s trenutnimi težavami, a se hkrati zavedam teže bogate preteklosti, ki jo klub predstavlja«.
Pronicljivi novinarji so ga v nadaljevanju pobarali tudi o njegovi igralski filozofiji in naleteli na igriv odziv. »Zame štejeta dve ravnovesji. V obrambi urejeno razmerje med čvrstostjo in agresivnostjo, v posesti žoge pa ravnotežje med strnjenim napadanjem in nadzorom nad vsebino.« Kako to deluje v praksi? Valencia se po osvojitvi žoge pogosto hitro – z nemalo tveganja – pomika naprej, včasih tako zelo urno, da tekmec nima časa za obrambno postavitev. Corberán svojemu moštvu občasno veli izvajanje visokega pritiska, a hkrati od igralcev zahteva strnjenost in nizko postavitev … z idejo: sporadično – v fazah – pritisniti na nasprotnika, ne da bi se v tem prehitro v celoti upehali.
Že na januarski premieri pod novim strokovnim žezlom je bil jasno opazen trenerjev zasuk k vertikalnemu nogometu. V preloženi tekmi proti madridskemu Realu so netopirji po slabe pol ure igre silovito pritisnili na Rodryga in ga redno silili v izgubo žoge. Po osvojeni posesti se je Valencia hitro pomaknila v napad in za zadetek porabila pičlih 15 sekund. Od vertikalnosti netopirjev povsem presenečena Casa Blanca se je ob koncu vrnila in si s poznima goloma vendarle priigrala poln plen, a je bojevit in nepopustljiv pristop Valencii dal nov zagon.
Krilni igralec in eden najvidnejših posameznikov kluba z mitske Mestalle Luis Rioja je soigralcem že februarja, ko so v prvoligaški kleti še iskali luč, namenil nekaj laskavih besed. V intervjuju po remiju z lokalnim rivalom Villarrealom je izpostavil, da »je ekipa napravila nekaj pomembnih vsebinskih in rezultatskih korakov v lepšo prihodnost«. Rioja se je lani avgusta po petih letih pri Alavésu preselil k netopirjem in takoj postal eden nosilcev njihove igre, medtem ko sta danes ključna »šestica« Enzo Barrenchea in neutrudni desni bočni branilec Dimitri Foulquier šele pod Corberánom postala del Valenciine hrbtenice in sta glavna dobitnika božične menjave na mestu vodje stroke. Barrenchea je nepogrešljiv pri gradnji igre in se izvrstno dopolnjuje z obema osrednjima branilcema, prekaljeni Francoz pe se z bogatimi izkušnjami marljivo in odmerjeno rine v napad, kjer z natančnimi predložki ali prodori ustvarja napetost pred tekmečevimi vrati.
A – kot veleva nedavna tradicija – pri Valencii še zdaleč ne teče vse tako gladko. Prvi vratar Giorgi Mamardašvili je vse pogosteje deležen kritik. Klubski prišepetovalci vse bolj glasno sanjajo o njegovi zamenjavi s poletno okrepitvijo Stoletom Dimitrievskim. Gruzijski reprezentant je še v minuli sezoni kazal vrhunsko formo in pozneje tako blestel na evropskem prvenstvu, da je Liverpool zanj plačal 30-milijonsko odškodnino in ga za eno leto posodil – vrnil med netopirje.
Vendar je prav Mamardašvili na zadnji domači tekmi z Valladolidom žogo po nepotrebnem poklonil tekmecu Juanmiju Latasi, ki je izkoristil vratarjevo nezbranost in hladnokrvno izničil vodilni zadetek Diega Lópeza za 1-1, šele gol Sadiqa v drugem polčasu je netopirjem omogočil zmago. Nerazumljiva napaka na papirju enega najbolj prepričljivih mož je postala glavna tema poznejše novinarske konference. Na vprašanje o morebitni vratarski rošadi je Corberán hlastno zamahnil z roko in v isti sapi pohvalil Gruzijčevo reakcijo. »Cenim, da je po napaki pri prejetem zadetku zmogel tako imenitno odigrati drugi polčas.«
View this post on Instagram
Mirna plovba v pristan obstanka v prvi ligi bi bila pomemben mejnik v trenerjevi karieri in njegov prvi veliki met v enem od velikih evropskih državnih prvenstev. Doslej je navduševal z veščim komuniciranjem in sinhronim delovanjem svoje strokovne ekipe. Del navijaške naklonjenosti je nedvomno posledica lokalnega porekla, nihče pa mu ne more odvzeti dejstva, da je svoji športni otroški ljubezni uspel vliti novo življenje.
V kolikšni meri in do katerih razsežnosti je zagotovo preuranjeno razpredati. Od Valenciine stare slave v zadnjih letih tako ali tako ni ostalo veliko. Nekdanji klub Zlatka Zahovića je še pred dobrima dvema desetletjema gospodoval španski nogometni krajini (zadnji naslov prvaka sega v pomlad 2004), pred tem pa na prelomu tisočletja dvakrat zapored malodane poljubil najdragocenejšo evropsko klubsko trofejo z velikimi ušesi (dva finala lige prvakov spomladi 2000 in 2001). Sredi maja 2014 je večinski lastnik kluba postal singapurski milijarder Peter Lim, pod katerim je Valencia v prvih petih letih (do pomladi 2019, ko je dvignila svojo do danes zadnjo zadnjo veliko lovoriko – španski kraljévi pokal) še ostala del domače žogobrcarske vrhuške, od takrat pa članska zasedba posamezne sezone ni sklenila višje kot na devetem mestu ligaške lestvice. Kaj je torej botrovalo bolečemu in osupljivemu športnemu padcu?
Vsaj delno bi na perečo dilemo odgovorili z neuspelo politiko igralskih prestopov. Moderna nogometna Valencia je postala sopomenka za vzgajanje talentov in njihovo drago prodajo, a uprava vse od nastopa pandem(on)ične zaušnice za pobegle upe ni uspela najti dostojnih nadomestkov. Na neuravnoteženost kaže tudi poslovanje kluba na nogometni tržnici. V štirih od zadnjih petih let so netopirji zabeležili osemmesten pozitiven saldo. Boste rekli, zakaj je to težava? A v primeru Valencie očitno je. S prestopno politiko zadnjih nekaj let je ekipa iz leta v leto polagoma izgubljala na kakovosti. Najbolj vzoren primer je kaotično poletje 2020, ko so bili evropsko priznani igralci Geoffrey Kondogbia, Ferrán Torres in Rodrigo Moreno Machado skupaj (z vsemi dodatki) prodani za slabih 100 milijonov evrov. V obratni smeri je izvršni del uprave v svoje vrste zvabil le nekaj izposojenih igralcev. V viziji klubskih odločevalcev je namesto športnega motiva pričela prevladovati kratkoročna korist. Povedano v praksi: z bogatimi prodajami okrepiti finančno sliko kluba z Mestalle. In posledica? Prišla je v naslednji sezoni z zdrsom na končno 13. mesto in slovesom od trenutno nedosegljivih mednarodnih vrhuncev.
Lim je ob prevzemu oblasti obljubljal več kot samo športne uspehe. Napovedal je tudi nadaljevanje in predčasen zaključek »večno trajajoče« gradnje novega stadiona. Že takrat je gradbišče Nou Mestalle mirovalo pet let. Načrti za ambiciozno zasnovan projekt namreč segajo v zlata leta po prelomu milenija. Prvi stroji so zabrneli leta 2007, a so jih odgovorni že po slabih dveh letih ugasnili. Val planetarne finančne krize je pljusknil tudi prek Valencie CF, ki posledično še danes domače tekme igra na dotrajanem nogometnem spomeniku. Po januarskih napovedih klubskih vlagateljev bodo netopirji čez dobri dve leti pomahali v slovo staremu dobremu Estadiu de Mestalli. Dela na novem svetišču, ki bo eno od prizorišč mundiala 2030, so stekla in bodo predvidoma končana do poletja 2027. Če se gradbinski jari kači le obeta srečen konec, pa ključno vprašanje – ali se bo do takrat v Valencii še igral prvoligaški nogomet – ostaja zavito v tančico skrivnostnosti.
Foto: Siu Wu; Ricardo Larreina via Guliver Image
