Avtor: Nejc Mravlja
5. 11. 2024, 14.16
Sobotna bitka na nabito polnem Waldstadionu je bila končana najpozneje v 73. minuti. Eintrachtov tekmec VfL iz Bochuma je bil primoran pomahati z belo zastavo: tukaj nimamo več kaj iskati, niti tolažilnih objemov niti spodbud, da bo prihodnjič bolje. Trener orlov in sin nekoč velikega napadalca in trenerja Klausa Toppmöllerja je pravkar opravil tri menjave naenkrat, imuna ni ostala niti zadnja vrsta, ki jo je zapustil nemški reprezentant in vse prepričljivejši Robin Koch, na igrišču pa ga je nadomestila poosebljena Eintrachtova zvestoba Timmy Chandler. 34-letnik je v dobrem letu ere Toppmöllerja mlajšega zbral le pičle štiri epizodne vloge in še te v minuli sezoni. Če bi bilo v vročici sobotnega popoldneva v igri več tekmovalnosti, bi najbrž zopet zaman upal na nov nastop, tako pa je zaigral, ko so domači navijači že vehementno slavili sleherni dotik žoge svojih ljubljencev. Trener je še enkrat dokazal, da ima odličen občutek za moštveno dinamiko.
View this post on Instagram
Tudi ohranjanje dobre volje v slačilnici vsekakor sodi v portfelj dolžnosti sposobnega strokovnega vodje. O nedavnih odnosih znotraj kluba bi največ lahko povedal prav rojeni Frankfurtčan Chandler, ki se je v matičnem klubu kalil od 11. leta in mu je z izjemo štiriletnega poglavja v Nürnbergu ostal zvest do danes. Četudi je redno mesto v udarni enajsterici zanj – zavoljo nekaterih podobnih fizičnih atributov z najbogatejšo Latinoameričanko ga ljubkovalno imenujejo celo »J.Lo« – le še oddaljen spomin, se čustvena zvestoba v okolju, kot je nogometno prepojeno finančno središče stare celine, še kako ceni in spoštuje. Navsezadnje to uresničuje tudi Toppmöller, ki se je pravočasno zavedel moči klubske ikone: ko je nekdanjega prvega sodelavca zdajšnjega nemškega selektorja Juliana Nagelsmanna pri Leipzigu in Bayernu uprava Eintrachta pred začetkom lanskega poletja izbrala za novega trenerja prve ekipe, je lepo število navijačev zasanjano zrlo v po prikazani vsebini zlato obdobje orlov generacije 1993/94 (pod taktirko Dinovega očeta Klausa so vodili po polovici prvenstva, potem pa spomladi padli in končali na petem mestu). Toppmöller mlajši naj bi klubu, ki je pred dobrima dvema letoma odmevno slavil lovoriko v evropski ligi, v domačem prvenstvu pa sramežljivo stopical za vodilno ubežno skupino, pomagal k preboju v ospredje.
Že v prvem letu pa je malodane sledil trpek padec na realna tla. Lokalno okolje v zvezni deželi Hessen se v nobenem trenutku ni zdelo povsem zadovoljeno, kar je vplivalo tudi na trenerjevo razpoloženje. »Porazi in vse glasnejše kritike so se me resnično dotaknili in seveda sem to obremenjujočo prtljago dnevno odnašal domov,« je priznal v nedavnem intervjuju za vplivno ameriško športno revijo. Tudi po koncu posebne sezone, v kateri so orli z zgolj 47 točkami predvsem po zaslugi še skromnejših konkurentov osvojili zavidljivo šesto mesto, športni šef Markus Krösche svojemu trenerju ni želel na prvo žogo podaljšati mandata. Šele po podrobni analizi sezone mu je poveril zaupanje. Sobotna gala predstava proti Bochumu (7-2) je dokazala, da se ni zmotil. Z orli bo potrebno računati v boju za najvišja mesta.
»V tej službi preprosto ne gre brez pozitivne norosti,« je v prej omenjenem intervjuju dodal Toppmöller. Na enak način bi lahko opisali dosedanji potek Eintrachtove sezone. Sobotna predstava, v kateri je dotolkel skromno zadnjeuvrščeno ekipo na prvoligaški lestvici, je bila že druga v razmiku nekaj dni. Orli so sredi prejšnjega tedna doma iz pokalnega tekmovanja izločili Borussio Mönchengladbach, ki je po zgodnji izključitvi branilca orlov Arthurja Theata skoraj 80 minut zaletavo in neuspešno skušala izkoristiti višek nogometaša v polju. Dokaz ravno prave mere pragmatizma in neomajnega značaja. Proti Bochumu pa je SGE ponovno dokazal, da zna pripraviti ognjemet. Z napadalno sunkovito predstavo je osrečil nekoliko čemerne navijače, ki so na zahtevnem in bojevito razpoloženem predhodnem ligaškem gostovanju v prestolnici pri Unionu (1-1) ostali prikrajšani za orkanski napadalni val. Pa vendar je tudi sobotna vsebina razkrila manjšo težavo: najbrž nobena druga ekipa iz zgornje polovice prvoligaške konkurence ni tako zelo odvisna od posamičnega navdiha kot prav Eintracht.
Četudi njunih imen v nadaljevanju ne bi navedli, bi redni gledalci tekem orlov nedvomno vedeli, o kom teče beseda. Seveda ne gre prezreti v primerjavi s pomladjo bistveno boljše obrambne igre Eintrachta. Pri tem izstopata vsestransko aktivni Brazilec Tuta in Koch, namesto katerega je v soboto vstopil Chandler. Dejstvo, da nadarjeni vratar Tutin rojak Kauâ Santos ni le dostojno zamenjal poškodovanega kapetana Kevina Trappa, temveč mu je z imenitnimi predstavami vrgel rokavico v bitki za mesto vratarske številke ena, je na trenutke celo preveč spominjalo na sladka hessenška sedma nebesa. Nihče od naštetih pa ni uspel odvzeti pozornosti v preteklosti prevečkrat zapostavljenima Hugu Ékitikéju in zlasti Omarju Marmoushu. Napadalna stroja v zadnjih dneh proizvajata gole tako hladnokrvno in hitro, kot bi prihajali s tekočega traka največjega svetovnega spletnega trgovca. Goli … naročeni in dostavljeni na dan tekme. Tako trenutno poteka frankfurtski sejem uresničenih navijaških želja.
Proti Bochumu sta bila dolgonogi Francoz in nepredvidljivi Egipčan zopet med strelci: Marmoush je z elegantnim obratom in pretanjeno podajo Ékitikeju poustvaril vodstvo z 1-0, kmalu zatem pa z natančnim prostim strelom podvojil prednost in uspešno podal še nadarjenemu najstniku Canu Uzunu za njegov debitantski prvoligaški zadetek za 6-2. Tudi Ékitiké se ni zadovoljil le z enim golom. Bivši član Reimsa in Paris Saint-Germaina je še enkrat opravil z Bochumovim vratarjem Patrickom Drewesom in z dopolnjenim premiernim dvojcem v nemški prvi ligi oplemenitil končnico vznemirljivega večera pred 58.000 gledalci.
View this post on Instagram
Podatek, da so se ob duetu čarovnikov med strelci znašli še Uzun, kljub vse hladnejši jeseni vse bolj poletni Ansgar Knauff, povratnik v Nemčijo Mo Dahoud ter dvojec bočnih branilcev Nnamdi Collins in Nathaniel Brown, le delno zakriva dejstvo, da sleherna Eintrachtova akcija prej ali slej le ne more uspeti brez bliskovite prodornosti Omarja Marmousha ali tehnično prefinjenega ljubkovanja žoge Huga Ékitikeja. Proti razglašenemu in ob koncu sesutemu Bochumu je bilo ostalim soigralcem lažje priti do svoje napadalne pozornosti, a bi se le stežka znebili občutka, da bi SGE tudi brez prisotnosti čarobnega para dosegel napadalni sijaj. Na to je prejšnji teden z do potankosti popolno opravljeno cameo vlogo opozoril Marmoush, ki je v le nekaj minutah po vstopu proti žrebičkom iz Mönchengladbacha podvojil ekipno število priložnosti. Z večplastnim francoskim sotrpinom sta še nekaj tednov prej suvereno držala ritem z napadalno nadmočnim Bayernom (3-3). Malo manj sta blestela v neodločeni predstavi proti Unionu, ki je s temeljitim obrambnim blokom okrog osrednje figure in poveljnika Kevina Vogta uspešno omejeval dostavo uporabnih globinskih podaj za Ékitikéja in Marmousha. Ni manjkalo veliko, da bi železarji z minuciozno pripravljeno taktiko na papirju favoriziranim orlom celo odvzeli vse tri točke. Jasno … Dino Toppmöller v primerjavi z Bayernovim trenerjem Vincentom Kompanyjem le nima na voljo XXL rezervistov tipa Kingsley Coman, Leroy Sané ali Thomas Müller. Tudi Can Uzun, ki velja za enega največjih draguljev svoje generacije, je polnoleten komaj dobro leto.
View this post on Instagram
Tovrstne tekme, kot je bila gostujoča z Unionom, uspešno blažijo preveč vzneseno navijaško evforijo. Izvrstna jesenska forma Marmousha in Ékitikéja ni plod boga, na katerega se je v zadnjem javnem nastopu po porazu z Olimpijo jadikujoče skliceval trener Celja Albert Riera, marveč jasno zastavljene vizije odgovornih pri SGE. Markus Krösche vse od nastopa funkcije športnega odločevalca spomladi 2021 ob reko Majno redno novači smetano domačega in tujega napadalnega talenta. Še več: za vsak v Eintrachtu obrušen diamant mu je – pri nekaterih z malo zamude – uspelo najti kakovostno zamenjavo in to ne glede na dragocenost. Tudi zato navijači orlov danes redko pomislijo na Randala Koloja Muanija, ki ga je Krösche ob koncu lanskega poletja neuspešno hotel zamenjati za Ékitikéja, a se je slednji pozimi le preselil v srce Evrope. In Toppmöller? Za prvega napadalnega vodjo je postavil dotlej domnevno povprečnega prvoligaškega strelca, kot je Omar Marmoush, in tako ekipi karseda hitro vcepil potrebne avtomatizme. Kar naenkrat je povprečen napadalec Wolfsburga postal prvopostavljeni naslednik Mohameda Salaha v Liverpoolu. Orli si z vse verjetnejšo bogato prodajo upravičeno obetajo zajetno odškodnino in bi z okrepljenim stanjem na računu še lažje našli novega hitronogega vzhajajočega upa. Kdo ve, morda pa bo »pozitivno nori« Toppmöller v ogenj poslal Cana Uzuna. Če verjameš v čarovnijo, je ne nazadnje mogoče vse.
Foto: AP Photo/Michael Probst via Guliver Image
