Avtor: Nejc Mravlja
30. 10. 2024, 16.48
Po meri ukrojena obleka priznanega modnega oblikovalca, tradicionalno odpet zgornji gumb vešče zlikane srajce, za katero se boči debela lesketajoča se zlata verižica, sveže urejena pričeska in prirojen mrk pogled, ki pritiče videzu nedostopnosti. Tetovaže, kot je podoba Russla Crowa v vlogi Maximusa Decimusa iz prvega dela epskega celovečerca Gladiator na bicepsu, je moč opaziti le na bolj neformalnih srečanjih in sprejemih. Enako velja za upodobljen grb argentinske nogometne zveze, ki skupaj z datumom 29. marec 2017 krasi prsni koš Claudia Fabiána Tapie, ki je na omenjen dan prevzel najpomembnejšo funkcijo v domačem nogometu … Videz 57-letnika nikakor ni tipičen za predsednika krovne federacije v najpomembnejši športni panogi. »Chiqui« na pogled prej spominja na filmskega zlikovca ali mafijskega šefa. Neobičajna zunanja podoba je v primerjavi z metodami, s katerimi si je prvi mož nogometnega sveta dežele branilke svetovnega naslova zgradil obširen imperij moči, s katero redno presega svoja pooblastila, še najmanj škodljiva.
View this post on Instagram
Medtem ko se reprezentanca nahaja sredi enega najuspešnejših obdobij v svoji bogati zgodovini (zaporedna naslova na Copi América in svetovna krona 2022 v Katarju), je klubski nogomet Tapii, ki je enako odgovoren za obe področji, pobegnil izpod nadzora.
Brez izpadlih … brez težav
Sredi oktobra se je po petmesečni prestavitvi vendarle zgodila izredna skupščina lige, kjer so predstavniki zveze in 28 prvoligašev sprejeli dve pomembni odločitvi za prihodnost argentinskega nogometa. Chiquiju Tapii je bil praktično enoglasno potrjen nov štiriletni mandat (do 2028). Zgolj poldrugi mesec pred zaključkom prvenstvene sezone pa so odgovorni sprejeli še sklep, da iz prvoligaške konkurence sredi decembra ne bo izpadel nihče in sklenili, da se število sodelujočih ekip že v naslednjem letu poveča za dve (skupaj 30). Obe odločitvi sta med seboj kakopak povezani: s sprejetjem druge si je Tapia zagotovil naklonjenost predsednikov klubov, ki so poskrbeli za njegovo vnovično izvolitev. Klubi, ki jim je grozil izpad, so v zameno vsaj še za eno leto prejeli neke vrste brezplačno vstopnico za sodelovanje med domačo ligaško elito in se aktualnemu predsedniku zahvalili z glasom podpore. Manus manum lavat. Roka roko umije.
View this post on Instagram
Odločitev ustreza tudi srednje uspešnim in največjim klubom. Oboji bi tudi v primeru prihodnje sila skromne sezone – v Argentini o obstanku in izpadu odloča triletno povprečje točk – morali za sabo pustiti vsaj enega od 29 konkurentov. Tudi katastrofalno leto še ne bi nujno pomenilo sestopa na nižjo raven tekmovanja. Sistem je namreč vzpostavljen tako, da ščiti večje klube, ki si tako lahko privoščijo nihajočo sezono. Ena od redkih odmevnih izjem je zgodovinski izpad River Plata ob koncu leta 2011.
Tapia je klubom ponovno zagotovil varnost. Klubi so mu vrnili z glasovi. Simbioza na papirju, a v resnici gre za strukturno katastrofo, ki ima za posledico razširjeno prvo ligo s kar 30 člani, ter vase zagledanega in z aplavzi predsednikov klubov podprtega predsednika zveze.
View this post on Instagram
Zunaj nogometne zveze kritik na račun Tapie, ki za ohranitev moči in privilegijev žrtvuje domačo Primero División, ne manjka. Večina navijačev, medijev in celo politikov se vse bolj glasno opredeljuje proti nekdanjemu četrtoligaškemu napadalcu. Polemike okrog Tapievega nekdanjega kluba Barracas Central, katerega predsednik je bil po končani aktivni nogometni karieri skoraj dve desetletji (med 2001 in 2020), ga vse glasneje in tesneje povezujejo s sumi koruptivnega delovanja. Zlasti vprašljive sodniške odločitve pri Barracasovem čudežnem napredovanju leta 2021 so vse od tedaj kamen spotike in predmet številnih pogovorov. Malokdo dvomi v Tapievo nedolžnost, da s položajem predsednika zveze ni vplival na sodnike, nanje izvajal pritisk in ljubljenemu klubu omogočil napredovanje. Povrh vsega ima Barracas, ki je na dnu letošnje sezonske lestvice, od pred dnevi sprejetega neizpadanja iz lige velikansko korist. Kljub vsemu: nič (še) ni neizpodbitno dokazano. Predsednikova domnevna zloraba pooblastil je del pravne sive cone, kar najbolj boleče doživljajo prav goreči Tapievi nasprotniki.
»Drobni tisk le ko nam ustreza«
Edini glasni predsednikov notranji oponent je Andrés Fassi, prvi mož prvoligaša Talleres iz Córdobe. 62-letni podjetnik je v začetku septembra po napovedi predčasnih volitev prvega moža zveze, načrtovani razširitvi lige in vprašljivem sojenju na tekmi osmine finala domačega pokala proti Boci Juniors (»La T« je izpadel po izvajanju enajstmetrovk) izbruhnil na novinarski konferenci: »Liga s 30 ekipami ne more obstajati. Tega ni nikjer na svetu. Drobnemu tisku se posvečamo samo, ko nam ta ustreza. Če nam ne paše, naj grejo skupščina in njeni sklepi k vragu!« Fassi je okrcal tudi domnevno nespoštljivo obnašanje Tapie, ki že poldrugo leto zavrača njegova povabila na srečanje, na katerem bi mu predstavil lasten pogled na razvoj lige.
Na odziv zveze pričakovano ni bilo potrebno dolgo čakati. V 38-stranskem poročilu se je znašel dvoletni suspenz Fassija, ker naj bi po pokalnem dvoboju z Boco celo grozil sodniku s strelnim orožjem. Dokazov kakopak ni. Drakonsko kazen gre tako razumeti kot demonstracijo moči imperatorja Tapie, ki je nakazal, kako bo tudi znotraj zveze zatrl potencialne nasprotnike.
Dejanski tekmec predsednika zveze pa ni Fassi, marveč nihče drug kot predsednik države. Samooklicani norec Javier Milei in njegova vlada sta že sprejela zakon, ki, preprosto povedano, omogoča potencialnim vlagateljem kupovanje večinskih deležev v argentinskih klubih. Tapia in nogometna zveza temu odločno nasprotujeta. Vlada sama v sprejete odločitve na skupščinah nogometne zveze ne sme posegati, v nasprotnem primeru bi se z ostrimi sankcijami oglasila svetovna nogometna federacija Fifa.
Fassi podpira anarhičnega kapitalista Mileija in se z njim rad fotografira. Predsednik Talleresa je z odmevnim septembrskim medijskim nastopom pravzaprav deloval kot vladni glasnik znotraj nogometne zveze. Ne gre pozabiti, da je Fassi odkrit zagovornik vključevanja bogatih vlagateljev v argentinski nogomet. Za nameček je pri vladi želel doseči razveljavitev rezultata predčasnih oktobrskih volitev prvega moža zveze … Brez uspeha. Tapiev ponoven mandat je pravno zaščiten. Prevzem zveze s strani vlade, kot je še pred končno odločitvijo zatrdil predsednik posebne vladne preiskovalne komisije Daniel Vitolo, bi očitno pomenil nedovoljeno vmešavanje politike. Fifina kazen bi bila neizogibna. Vlada za zdaj previdno miruje.
Grozi velika razprodaja?
Tapievi mehanizmi moči, ki jo je zgradil s številnimi strateško premišljenimi in daljnovidnimi odločitvami, je hkrati blagoslov in prekletstvo za argentinski nogomet. Po eni strani je liga postala zanj nujno potrebna deviza za obstanek na oblasti, po drugi strani pa lahko 57-letnik svoj imperij na nogometni zvezi uporabi za bitko proti vladi v luči ohranitve argentinske nogometne kulture brez drastičnih posegov tujih interesov in se tako znebi notranjih kapric tipa Fassi. Imperator se torej ne bori sam proti vsem in je očitno proti vstopu vlagateljev.
Klubski nogomet v Argentini ostaja eden zadnjih predstavnikov na tuje vplive imune kulture. Člani klubov izbirajo svoje predsednike in so zadnja varovalka – če bo zveza v bitki za vstop investitorjev nekoč popustila – pred prodajo lastnega kluba. Nogomet potemtakem še vedno pripada navijačem, kar spozna sleherni turist ob vstopu na argentinske stadione. Pred tekmo se ekipi ogrejeta, uradni napovedovalec vzneseno prebere obe postavi in oglasi se sodnikova piščalka za začetni udarec. Oglaševalci ne omadežujejo izvedb kotov, prostih strelov, enajstmetrovk in menjav. Potencialni vstop vlagateljev bi korenito posegel v ustaljeni red. Gledano objektivno je argentinski nogomet prostrano območje neizkoriščenega finančnega potenciala, a bi po drugi strani bila cena, ki bi jo ob spremembi morali plačati navijači in klubi, zelo visoka. Na kocki je edinstvenost državne nogometne kulture. Še posebej v kontekstu družbene vrednosti nogometa za državo, ki je s tem športom tako prepredena in obsedena, hitro postane jasno: noben peso, dolar ali evro ne bi mogel nadomestiti izgube nogometne kulture, kar ne nazadnje dobro vé tudi Chiqui Tapia, ki igra svojo vlogo pri obrambi statusa quo, pa tudi pri obrambi naslova svetovnega reprezentančnega prvaka.
View this post on Instagram
Tapia ima močne prijatelje – še posebej La Pulgo
Ob nastopu funkcije prvega moža argentinskega nogometa je Tapia zarisal tedaj skoraj prezrto desetletno reprezentančno vizijo 2018-2028, ki jo v zadnjem času vselej izpostavlja kot referenco za svoj in kolektivni uspeh. V prvi vrsti gre za imenovanje Lionela Scalonija za članskega reprezentančnega selektorja, na kar je še posebej ponosen. Tapia je ob tem pridno usmerjal strukturne novosti, kot je prenovljeno reprezentančno vadbeno središče na severu Buenos Airesa v Ezeizi ali ustanovitev razširjene mreže oglednikov, ki zlasti v Evropi temeljito spremljajo in za reprezentančne potrebe novačijo talente z dvojnim državljanstvom. Najvidnejša pridobitev mednarodnega oddelka je krilni igralec Manchester Uniteda Alejandro Garnacho, ki pred dvema letoma še ni bil del zlate katarske odisejade, a je po velikem uspehu postal nespregledljiv del slovite Albiceleste.
View this post on Instagram
Tapii ne gre oporekati niti spretnosti pridobivanja pravih prijateljev. Vadbeni center je karseda hitro poimenoval po Lionelu Messiju, s katerim ima odlične odnose. Brez Pulgine podpore se v Argentini stvari hitro sfižijo. Vsaj tako kot na Messija je 57-letnik navezan na pokal za naslov svetovnega prvaka. Javna skrivnost je, da je Tapia predsednik reprezentance in ne argentinskega nogometa.
Nedavni reprezentančni uspehi so pričakovano zasenčili vse ostalo v argentinskem nogometu. Porušene in majave strukture klubske ravni z vsemogočnim Chiquijem na vrhu in liga, ki vse bolj izgublja mednarodno noto, bodo neizogibno dolgoročno kvarno vplivale na reprezentanco. Klubi za izkoriščanje celostnega potenciala domačega nogometa – v prvi vrsti za izjemno uspešno delo z mladimi – nujno potrebujejo urejene strukture, a slednje že leta ne obstajajo več. Zaostanek za sosednjim brazilskim klubskim nogometom, ki ga vse bolj vztrajno krepijo bogati vlagatelji, je iz leta v leto večji. Brez ustrezne in konkurenčne lige ter razdelanih struktur na zvezi, ki bi s tem spodbudila raven uspešnosti in usposabljanja mladih strokovnjakov, vlada in predsednik Milei ne bosta zmogla pridobiti dodatnih glasov za podporo vlagateljem. Če bi se ob tem obrnila še reprezentančna rezultatska krivulja, se bodo začele težave tudi za Tapio. Tako pa bo argentinski klubski nogomet očitno še vsaj štiri leta prosto tekel v negotovo prihodnost v senci reprezentance. Pri tem se zdi, da razvpiti imperator sploh ni največji problem.
Foto: AP Photo/Daniel Jayo, File via Guliver Images
