Matej Mavrič Rožič: Na Taja smo zelo ponosni, a ga čaka še ogromno dela

Matej Mavrič Rožič je v svoji karieri igral za številne klube. Poklicno igralsko kariero je začel v Primorju, pred tem je prve nogometne korake naredil pri Piranu. Nato je leta 2004 in 2005 z Gorico osvojil naslov državnega prvaka in se za tem podal v tujino. Uspešno je branil barve klubov v prvi avstrijski in drugi nemški ligi ter na Norveškem. Za slovensko izbrano vrsto je nabral 37 nastopov ter dosegel 1 zadetek, leta 2010 pa je bil tudi član zasedbe, ki je kot druga v zgodovini nastopila na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki.

Že v lanski sezoni je za moštvo Gorice, kjer je svoj največji pečat v prvi slovenski nogometni ligi pustil Mavrič Rožič, s 16 leti debitiral sin slednjega. Taj Rožič Šuligoj je s svojim matičnim klubom podpisal prvo profesionalno pogodbo.

Za prikaz vsebin z družabnih omrežij morate omogočiti piškotke družabnih omrežij (Twitter, Facebook, Youtube, …). S potrditvijo se strinjate z uporabo piškotkov za družabna omrežja.
Potrdi Več o nastavitvah piškotkov.

Z bivšim slovenskim reprezentantom smo spregovorili o tem, kako sam vidi nogometni razvoj svojega sina in na kakšen način mu lahko s svojimi izkušnjami svetuje. ”Sina sem vedno skušal učiti, da se bo za uspeh moral potruditi sam. In lahko rečem, da mu to do sedaj uspeva. Z ženo sva nanj zelo ponosna. Vse si je namreč priigral sam. Bila so obdobja, ko stvari niso šle po planu. Ko je bil še mlajši, marsikdo v njem ni videl perspektive, ” je za uvod dejal naš strokovni sodelavec. Poudaril je tudi, kako pomembno je za mladega nogometaša treniranje v prostem času: ”Za vsakega mladega nogometaša je pomembno, da poleg treniranja v klubu za svoj razvoj poskrbi tudi sam. Taj je v času, ko ni veljal za največjega talenta v svoji starostni skupini, začel veliko trenirati sam in plod dela je bil viden že kmalu.”

”Podpis pogodbe z Gorico je definitivno posledica trdega dela, ” nadaljuje Mavrič Rožič. ”Igralec pa se ne sme zadovoljit na tej točki. Zavedati se mora, da je prostora za napredek še ogromno. Če bo želel doseči višje cilje, bo moral za to še veliko delati.”

Mladi član Gorice se zagotovo ne bo uspel izogniti primerjavam s svojim očetom, ki je svoja najboljša leta v slovenski ligi preživel prav pri goriškem prvoligašu: ”Ne želim, da bi Taja primerjali z menoj. Nočem da s seboj nosi to breme. Roko na srce, tudi sam nisem igral na tako visokem nivoju, da bi moral moj sin sedaj prenašati pritisk, ki ga prinese priimek na hrbtni strani dresa. Vsekakor ne želimo, da bi bilo to zanj breme. Tudi zato ga poskušamo naučiti, da si bo moral svojo kariero zgraditi sam. Če želi uspeti, bo moral za to delati. ”

Mavrič Rožič je omenil, da je v preteklosti že imel priložnost, da bi treniral selekcijo, za katero igra njegov sin, a se je temu rajši izognil: ”Ne bi želel, da bi najino družinsko razmerje vplivalo na najini karieri in obratno. V preteklosti sem sinovo selekcijo vodil dvakrat, a sem ugotovil, da to ni dobro za njegov razvoj. Opazil sem, da sem bil do Taja bolj strog, kot bi bil sicer. To sem počel, ker nisem želel, da bi imel moj sin v mojem moštvu zaradi najine krvne povezave privilegij. Kot primer lahko navedem izvajanje prostih strelov. Tudi v primeru, da bi bil moj sin najboljši izvajalec prostih strelov v moštvu, bi ga težko imenoval za strelca, saj bi to hitro lahko privedlo do nezadovoljstva pri ostalih igralcev. Marsikdo bi mislil, da mu ta vloga pripada zaradi očeta. Želim, da si moj sin sam izbori uspeh in na ta način ga tudi vzgajamo.”

Mavrič je spregovoril tudi, kako vidi razvoj mladih nogometašev v Sloveniji v primerjavi s svojimi časi: ”Razlika je ogromna. Obdobji sta zame skoraj neprimerljivi. Lahko rečem, da kljub majhnemu številu prebivalcev in posledično nogometašev odlično pariramo večjim nogometnim silam. Ob tem bi želel pohvaliti delo strokovnega vodstva slovenskih reprezentanc in trenerjev v mlajših klubskih kategorijah. Še vedno pa bi si upal trditi, da ne dosegamo nivoja, ki smo ga zmožni doseči. Razlogov za to je zagotovo več, eden pa je vsekakor ta, da mladi nogometaši v prostem času na igrišču preživijo premalo časa. To sem skušal dopovedati tudi sinu, ki je na področju tehnike in obvladovanja žoge največ napredoval ravno z individualnim delom izven terminov vadb v klubu.” Naš sogovornik se je spomnil časov, ko je odraščal sam. Kot je dejal, so takrat otroci precej več časa preživeli na igriščih: ”Svojo generacijo bi označil za ‘uličarje’, saj smo na javnih igriščih kot otroci preživeli ogromno časa in to nam je prišlo prav pri nadaljnjemu razvoju. Precej več smo bili v kontaktu z žogo. Pred časom sem bral o raziskavi, ki so jo opravili v Nemčiji in ugotovili, da naj bi otroci, ki so odraščali v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, imeli z žogo milijon dotikov več kot otroci, ki odraščajo v trenutnem obdobju. To je ogromna razlika in ne vem, kako so prišli do teh podatkov, a zagotovo se to pozna pri mladih igralcih. Tudi moj sin ni bil najboljši v tehničnem znanju. To mu je to uspelo nadgraditi z individualnim delom doma. Prav to primanjkuje večini mladih igralcev pri nas.”

Taj Rožič Šuligoj je v dresu Gorice v drugi slovenski ligi skupno zbral 7 nastopov. Za Vrtnice je v tem tekmovanju debitiral v drugem krogu letošnje sezone, ko je proti moštvu Bilja v igro vstopil v 72. minuti. Na svojem drugem nastopu za člansko moštvo se je že vpisal med strelce. Zanesljiv je bil ob zmagi proti Dravinji, ko je 8 minut po vstopu v igro povišal vodstvo Gorice na 2:0. V mladinski #EONNextGen ligi je Rožič Šuligoj na 13 nastopih dosegel 5 zadetkov. V letošnjih kvalifikacijah za popolnitev prve mladinske lige je na uvodni tekmi proti Dobu dosegel vse tri zadetke in s tem prispeval levji delež k obstanku mladinskega moštva Gorice v prvi ligi.

Foto: Šport TV; Guliver Images