Avtor: Nejc Mravlja
14. 12. 2022, 12.22
V srcu argentinske dvobojnice prevladuje sonce. Tisti, ki so prešpricali ure spoznavanja družbe in geografije, so vključno z množico gledalcev sinočnje gala predstave dodobra spoznali, da prav zvezda osvetljuje pot do vsega, kar objemata bela in modra barva. Bolj izkušeni Argentinci in Argentinke so znamenit in najbolj cenjen nogometni utrinek podoživeli dvakrat (v letih 1978 in 1986), o čemer nazorno pričata dokaza nad reprezentančnim grbom. V nedeljo bodo dobili novo priložnost za ogled osvetljenega neba. Njihovi ljubljenci bodo (po 1930, 1978, 1986, 1990 in 2014) zaigrali v šestem finalu svetovnega prvenstva. Če bi bučno in zvesto navijaško vojsko po uvodnem trku ob čvrst savdijski zid prepričevali, da bo Argentina nekaj tednov pozneje postala prva finalistka, bi nam verjeli le tisti najbolj vzneseni, ki jih ne nazadnje sploh ni malo. Ko so Renardovi sokoli z belo-modrih dresov strgali gumbe, so katarske ulice in sredstva javnega prevoza preželi razočaranje, mrki pogledi in trpljenje podpornic in privržencev lanske osvajalke Cope América. V tistem trenutku, po znamenitem nizu 36 tekem brez praske, nihče ni niti pomislil na veselo norenje in afektirano kakofonijo, ki sta natanko tri tedne zatem bobnela s stadiona v Lusailu, ki bo gostil tudi nedeljski finale.
View this post on Instagram
Zgodovinska nota
Tistega popoldneva, 22. novembra, so Lionel Messi in druščina kljub vodstvu nepričakovano popustili in Savdski Arabiji omogočili bogat odmerek samozavesti. Od te prelomnice se je argentinska zgodba obrnila v povsem drugo smer: stisnjena ob steno je Albiceleste našla moč in adute, s katerimi je lani na sosednjih brazilskih tleh pometla s celinskimi tekmeci. »Dobro se zavedamo, da je za nami trnova pot. Po uvodni ničli smo odigrali pet finalov, čaka nas še zadnji,« je po torkovi tekmi, na kateri je ponovno blestel, izpostavila reprezentančna lokomotiva in član Paris Saint-Germaina. Mehika, Poljska, Avstralija, Nizozemska in Hrvaška so se vse po vrsti spotaknile ob četo lakotnikov pod poveljstvom Lionela Messija, ki je nekje med potjo pobral amulet nalezljive karizme, svoje pa je dodal nepogrešljiv dvanajsti igralec, nešteti navijači. Po pričanju očividcev s prizorišča so povsem zasenčili ostale in prevladujejo na vseh štirih straneh Dohe.
Argentine na letošnjem mundialu ni – po vsej verjetnosti je ne bo niti v finalu – zaznamovala sproščena in izrazito napadalno usmerjena vsebina. Prej obratno. Selektorju Lionelu Scaloniju je z igralci uspelo maksimalno izkoristiti sleherno igralno minuto. In to na kakšen način! »Piri« je ob strani pustil ugledna imena, kot so Ángel Di María, Paulo Dybala in Lautaro Martínez, dirigentsko palico in polno svobodo omogočil kralju Messiju, okrog katerega je oblikoval ekipo neustrašnih bojevnikov (Dibu Martínez, Nico Otamendi, Cuti Romero in Leandro Paredes), zvestih vodonoscev Rodriga de Paula, Nahuela Moline in Hueva Acuñe (ki ga je ustrezno nadomestil Nico Tagliafico), neusahljivih ustvarjalnih moči Enza Fernándeza, Alexisa Mac Allisterja na sredini igrišča in prestolonaslednika v napadu Juliána Álvareza. »To moštvo je odlična zmes inteligence in hrabrosti. Zahvaljujoč marljivemu strokovnemu štabu smo sposobni hitro brati tipologijo tekem: znamo trpeti, čakati na pravi trenutek za pritisk ali za posest,« je navrgel kapetan in dodal: »V vsakem trenutku natančno vemo, kaj početi.« Če povzamemo: zvesto sledenje novemu zvezdnemu utrinku je možno le s popolnim nadzorom dogajanja na igrišču.
Iz te sinergije se rodijo naravno gibanje, avtomatizmi, uigran in strnjen pritisk, darilo avstralskega vratarja, zdrav zanos, s katerim je argentinska igra zaslovela pod nazivom Scaloneta in v Katarju uspela skočiti v finale celo brez prejetega rdečega kartona, zametki obetavnih protinapadov – lep primer je drugi torkov gol – in, prav tako pogosta ugodnost, enajstmetrovke. La Pulga je izvajal že štiri, enkrat je – proti Poljski – pomeril v prazno. Konkurenca na sodniško »darežljivost« Argentini ni ostala imuna. Četudi se z belo-modrimi v Katarju sploh ni pomeril, se je Portugalec Bruno Fernandes po izpadu proti Maroku – na usodni tekmi je sodil, uganili ste, Messijev rojak – javno spraševal o zaroti, po kateri bi »pokal kar brez boja podelili Argentini«. Tudi ko niso imeli vpliva na dogajanje, so se Južnoameričani oprli na ostale, da jim »olajšajo« delo. V tem pogledu se je izkazala Hrvaška, ki je polfinalna vrata zaprla Braziliji, a je po dveh mukotrpnih bitkah, ki sta se končali z izvajanjem enajstmetrovk, ostala brez prepotrebnega soka za nov presežek.
Pred Argentino je torej še zadnji izziv, ki se ga bo v nedeljo lotila z željo omogočiti svojemu 35-letnemu nogometnemu božanstvu še zadnjo trofejo, ki mu v bogati karieri manjka. Če bo nasprotnik Albiceleste branilka naslova Francija, se ji bo po robu postavila še ena zasedba, ki se zna še kako dobro spogledovati s srečo.
Foto: AP Photo/Natacha Pisarenko via Guliver Images
