Avtor: Nejc Mravlja
15. 4. 2021, 12.22
Tudi nogometno neosveščeno občinstvo je že kdaj slišalo slovito skovanko škrlatnega princa Luce Manzolija, da »Rim ni bil zgrajen v enem dnevu«. Bistveno bolj redki so tisti, ki se zavedajo, v kako kratkem času bi se italijanska prestolnica lahko sesedla v prah. Najbrž se ne bi pretirano oddaljili od bistva, če bi v odgovor ponudili kardinalovih 24 ur. Vsaj če in ko govorimo o športu. Kar je danes belo, je lahko že jutri povsem črno. V Rimu ni odtenkov, še manj pripravljenosti na kompromis. V času ene tekme se ugodno začetno izhodišče lahko hitro spremeni v klavrn epilog, začetna razglašenost pa nepričakovano jadrno postane ubrana simfonija. O tem bi imeli veliko za povedati številni trenerji, ki so v zadnjih letih poskusili s krotenjem nogometne Volkulje. Najsibo obtožujoč članek, boleča radijska kritika ali govorice, ki prestolnico preplavijo hitreje od ikoničnih vesp v dolgih poletnih večerih … Ni malo tistih, ki so padli pred tem, kar v Italiji imenujejo ‘rimsko okolje’ (orig. l’ambiente romano). Nekaj bolj ali manj nevidnega in sprva navidez benignega dotičnega kaj kmalu privede na rob brezna in posameznika v trenutku slabosti pahne v smrtonosno globel.
Od Luisa Enriqueja in Rudija Garciaja prek Luciana Spallettija do Eusebia Di Francesca: skoraj nihče se ni zmogel upreti zastrašujočemu vrtincu, ko je ta pričel neutrudno mleti. V deželi, kjer je menjava trenerja pogosto del nacionalne folklore, je Rim najverjetneje mesto, v katerem je vodju klubske stroke najtežje vzpostaviti temelje dolgega trajanja. Ob oznaki Rim = večno mesto zveni naravnost paradoksalno, mar ne? Travmam se ni izognil niti osvajalec zadnjega scudetta z Romo Fabio Capello.
»Delovno okolje v prestolnici je vsekakor neizprosno«, je danes 74-letnik iz Škocjana ob Soči decembra 2015 navrgel v priljubljeni radijski oddaji Radio Anch’io lo sport. »Rimsko okolje te lahko zapelje, omami, uklene, zaslepi ali celo uspava. Rim je čudovito mesto, a kar zadeva ustvarjanje, se moraš znati oddaljiti od trušča in govoric ter napraviti preklop v glavi. Nikakor ni mit, da osvojeni scudetto z Romo velja več od tistega z Milanom ali Juventusom. Igralci, njihovi zastopniki, medijski ”strokovnjaki” … vedno se najde nekdo, ki je zelo zgovoren. V Rimu ni lahko zadržati skrivnosti. Vse se hitro razve. Sam sem hitro napravil prvi rez: ker nisem pristaš poročanja razvejane in vplivne rimske radijske mreže, zato sem se odločil, da se z njimi ne pogovarjam.« Pa vendar: četudi se odločite, da radiem ne dajate izjav, njihovi pogosto gostobesedni predstavniki z veseljem govorijo o vas. V dobrem in slabem …
Nogometni navijač Volkulje nima težav s sledenjem informacij o ljubljenem klubu. Program kar treh radijskih postaj je 24 ur na dan in sedem dni v tednu namenjen rumeno-rdečim. Da bi javnosti postregel z dejanskim stanjem, je klub vzpostavil še četrto, svojo lastno, s katero je želel predvsem uravnotežiti in omiliti negativni del poročanja ostalih treh ali preprosto zanikati njihove izmišljotine. Močan vpliv na občinstvo ima dnevnik Il Romanista, ki se v celoti posveča vsakdanjemu dogajanju v klubu. Če k temu dodamo še vsaj deset spletnih portalov z enakim poslanstvom, se nam hitro porodi misel o nezanemarljivem vplivu medijev na rimsko nogometno dogajanje.
Ob tem ne smemo pozabiti, da v italijanski prestolnici deluje še en pomemben klub Lazio, ki pa je medijsko vendarle nekoliko umaknjen iz pogosto zadušljivega okolja. Zakaj? Najbolje obveščeni bi v en glas zatrdili, da gre v primeru Orlov za manj onesnaženo ozračje. Radijske hiše, posvečene Laziu, nimajo takšne teže kot Romine. Seveda vpliva okolja na dogajanje v samooklicani prvi rimski nogometni instituciji nikakor ne gre prezreti, ampak je v povezavi z mestnim vsakdanom in dogajanjem v klubu bistveno manjši od Volkuljinega. Na nebesno-modri strani Rima v zadnjih letih vladata mir in stabilnost. Simone Inzaghi, ki vse od aprila 2016 vodi Orle z roba igrišča, je tik pred podaljšanjem pogodbe. Na kritike, ki iz enega ali drugega razloga pridejo na površje, nikakor ni imun, a njihova teža ni niti malo tako silovita kot pri glavnemu sovražniku iz soseske.
Paulo Fonseca je poleti 2019 po uspešni ukrajinski epizodi s Šahtjorjem pristal na očarljivo selitev v Rim, a si takšnega tornada, kot ga je doživel v manj kot dveh letih, nedvomno niti v sanjah ni zamišljal. Čeprav ima na svoji strani igralce in večino zvestih navijačev, je Portugalec nenehno na tnalu javnosti in osiščna tema nogometnih pogovorov v večnem mestu. Četrtkova zmaga z 2-1 v nizozemski prestolnici mu je ponudila izvrstno odskočno desko za nocojšnji polet v evropski polfinale. Drugače je v prvenstvu, kjer Volkulja niza vzpone in padce, nikakor pa ji ne uspe premagati tekmecev iz širšega vrha lestvice (proti preostalim šestim ekipam iz elitne sedmerice je v tej sezoni zbrala le tri od 27 možnih točk) in ostaja ujetnik zgoraj omenjenega ‘rimskega okolja’. 48-letnik, rojen v Mozambiku, je javnost zbodel še z nedavnim sporom z Edinom Džekom.
Corriere dello Sport je prejšnji teden po Rominem remiju s Sassuolom (2-2), generalki za prvo dejanje z Ajaxom, poročal o glasni izmenjavi mnenj med igralci in Fonseco. »Neumnosti,« je dotični, besen kot ris, zabrusil na novinarski konferenci pred gostovanjem v deželi tulipanov. Predstavniki vplivnega časnika so se za natolcevanje naknadno opravičili v sobotni izdaji. »Dolžni smo mu opravičilo. Informacijo smo preverili pri več virih in ugotovili, da ni osnovana. Edino ”vroče” nestrinjanje med trenerjem in igralci je sprožil dvomljivo dosojen prosti strel ob zaključku ene od trening tekem 5 na 5.« Naslednji dan so svoje dodali Romini tifozi, ki so se na priljubljenem družabnem omrežju odzvali z neštetimi objavami s ključnikom #ConFonsecaPerLaRoma. Nazoren primer nasprotij, ki obdajajo klub. In odmevov, ki jih lahko sproži že najmanjša raba ironije.
Uporaba humorja variira glede na težo tekem in rezultatov. Navijači si s tovrstnimi odzivi prizadevajo ščititi klub pred medijskimi napadi in svojo dejavnost okrepijo, ko njihovim miljencem ne gre dobro. Gre za neobičajen odnos med klubom, mediji in navijači ter ekosistem, v katerem se vse tri strani medsebojno podpirajo in vzdržujejo pri življenju. Paradoksalno bi lahko brez sramu zatrdili, da ena brez druge in tretje niti ne more obstajati. Pred dnevi je iznajdljivi uporabnik družabnih omrežij objavil zanimivo primerjavo vseh Rominih trenerjev, ki so bili v zadnjem desetletju soočeni s pastmi zloveščega ‘rimskega okolja’, ki jih je naposled posrkalo vase in sprožilo njihove žolčne odzive na novinarskih konferencah. Prej kot za urbano legendo gre torej po vsej verjetnosti za igro usode. Ni skrivnost, da se med italijanskimi stadioni prav rimski Olimpico ponaša z najvišjo kapaciteto mest na novinarski tribuni …
Luciano Spalletti, ki je Romo vodil v dveh obdobjih, je prav tako podlegel vplivom zadušljivega ekosistema. V svojem drugem mandatu dežurni krivec za upokojitev Volkuljinega najimenitnejšega nogometnega sina Francesca Tottija, do katerega gologlavi vodja stroke po mnenju najbolj gorečih privržencev ni gojil nikakršnega spoštovanja, je bil ob koncu pomladi 2017 po zadnji majski tekmi z Genoo (3-2) javno izžvižgan. Zgolj leto prej ga je nepregledna množica ob vrnitvi v klub pozdravila v povsem evforičnem vzdušju … Res je. V Rimu ni ničesar dokončno in še manj stalno. »O uspehu ali neuspehu odloča rimski novinarski hudournik,« je Spalletti navrgel marca 2017. Okolje, ki ga je v njegovem prvem obdobju definiralo, si je ob koncu drugega vzelo za privilegij, da ga iz svojega objema brez milosti izvrže.
Če trenerji skoraj ne zmorejo ubežati ostrini medijskega povečevalnega stekla, to ne velja (nujno) za nogometaše. Slednji so v razcvetu digitalne dobe postali imuni na radijsko poročanje. Večina si ne beli glave niti s pogosto vreščečimi črkami na časopisnem papirju. Utrip mesta, če ne neposredno, pa prek sorodnikov in prijateljev čutijo na družabnih omrežjih. Še na prelomu tisočletja se je nogometaš lahko relativno brezskrbno usedel v svoj jekleni konjiček, vklopil radio in se odpeljal do klubskega vadbenega središča Trigoria. Med potjo je poslušal odzive, kritike in mnenja navijačev po tekmi. Med predvajano vsebino se je pogosto znašel piker ali ugoden novinarski komentar. Danes ne več. Svetovni splet in čudoviti svet družabnih omrežij sta postala skupek vsega in sta si izborila pomembno vlogo v vsakdanjem življenju kluba. Z drugimi besedami: uspešno sobivanje z medijsko krajino je postalo eno poglavitnih poslanstev sleherne moderne športne institucije.
Klub (Roma ni izvzeta) si v omenjenem početju mora zastaviti tolerančni prag. Ko ga javnost prestopi, je na potezi vodstvena struktura institucije. Pa je v primeru Rome okolje res odgovorno za vsa nihanja? Predstavniki medijev bi v en glas odvrnili, da je odgovornost najlažje prenesti na novinarska pleča. Kot je v enem od odmevnejših jesenskih intervjujev poudaril direktor enega od treh najbolj poslušanih radiev v prestolnici, se »na rimski radijski konglomerat pogosto zgleda zviška. Imamo občutek, da smo kot pošast in nebotigatreba, ki vsepovprek trosi puhlice. A to niso vsi. Obstajajo tudi tisti, ki na dogajanje gledajo celostno, svoje delo opravljajo vestno in se do nas vedejo spoštljivo. Nikakor se ne gre zateči k prehitremu posploševanju in vseh metati v isti koš. Že znotraj iste redakcije se včasih zaiskri od nasprotujočih si mnenj in pogledov. V Rimu se očitno ne zmoremo otresti nenehnega zunanjega in notranjega pritiska.« Tega se ne boji niti Fonseca, ki je pred časom navrgel, da naj tisti, ki se s pritiski ne (z)more dnevno soočati, raje kupi kos obdelovalne zemlje in na njej vzgaja krompir. Tudi njegove pomoči (v prenesenem pomenu) se Portugalec s svojo nogometno vojsko v zaključku svoje bržčas zadnje rimske sezone ne bo branil. Ne glede na majski razplet mu bo ognjevito trenersko poglavje v večnem mestu zagotovo še dolgo ostalo v spominu.
Foto: Šport TV
