Avtor: Nejc Mravlja
9. 4. 2020, 12.30
Alex Ferguson je jeseni 1992 prebedel nemalo noči. Slabi dve leti prej so ga v precep vzeli Unitedovi navijači. Škotovo trpko slovo od Old Trafforda je z odrešilnim zadetkom na tekmi tretjega kroga FA pokala proti Nottingham Forestu Briana Clougha preprečil Mark Robins. Fergusonov tedanji nadrejeni Martin Edwards je pozneje zanikal, a nihče ni dvomil, da bi glava Sir Alexa ob neuspehu padla. Z njo pa bi se v bodoče ena plodnejših nogometnih karier na Otoku nepričakovano zasukala in po vsej verjetnosti zametek dobila zunaj Manchestra.
Unitedova ladja je nadaljevala pokalno plovbo in jo celo ovenčala z dotikom srebrnine v varnem pristanu, čeprav je bila za to potrebna dodatna tekma s Crystal Palaceom (prva se je končala s 3-3). Fergusonovi nogometni bojevniki so zvesto občinstvo v naslednji sezoni po odločilnem uspehu proti nikomur drugemu kot Barceloni razveselili z novim darilom – Pokalom pokalnih zmagovalcev. Prestižna zmaga pa še ni zadostovala za trajnejšo prevlado na domačem prizorišču. Naslov angleškega prvaka se je klubu vztrajno izmikal od leta 1967, United se mu je sezono pozneje (1991/92) z vrhunskim zaključnim sprintom povsem približal, a ga je z nehumanim izzivom – pet tekem v desetih aprilskih dneh – prehitel koledar. Rdeči vragi so zmagali le na eni od teh petih preizkušenj, kar je soborcu Leedsu z Gordonom Strachanom, Garyjem Speedom, Davidom Battyjem, Garyjem McAllisterjem in Éricom Cantonajem v glavnih vlogah ponudilo edinstveno priložnost za naposled uspešen pobeg.
Zdaj veste, zakaj jeseni 1992 čemernost in nespečnost nista zapustila Fergusonovega vsakdana. United je trčil v zid: brez zmage, dva poraza in kvintet remijev med sredino septembra in sredino novembra, pičli štirje doseženi goli na štirih tekmah, 10. mesto na prvenstveni lestvici, devet točk zaostanka za Norwichem in osem za Grahamovim Arsenalom, šampionom iz sezone 1990/91 … Obetala se je sila povprečna tekmovalna zgodba.
A prebrisani Škot je vedel, kaj manjka: mož, ki bi ekipo potegnil iz vse močnejšega vrtinca v povprečje. Moštvo je že brez prihajajočega katalizatorja veliko obetalo in že na prvi pogled je Ferguson razpolagal z dih jemajočim kadrom v novonastali Premier League: Peter Schmeichel, Steve Bruce, Gary Pallister, Brian McClair, Mark Hughes, Paul Ince, Ryan Giggs … Manjkal je le še ključen kos dobitne sestavljanke. Adut, ki bi ekipi vtisnil pečat, jo sprostil in vanjo vnesel odločilen odmerek zmagovalne energije. United jo je dobil z Éricom Cantonajem.
Ena glavnih Fergusonovih odlik je, da v igralčevih zgodnjih najstniških letih odkrije vodstveni potencial, nujen pogoj za uspešno preobrazbo ekipe. Upravljanje z rastjo tovrstnih nogometašev je morda celo najpomembnejši del Škotove trenerske zapuščine. Danes 78-letnik je dobro vedel, da so za izpolnitev visokih ambicij in trajno umestitev moštva v vrhu potrebne nenehne izboljšave. Katalizatorje, ki so mu to omogočili, je bodisi poiskal v klubski akademiji (Paul Scholes, David Beckham) bodisi jih našel v soseski (Wayne Rooney) in na Portugalskem (Cristiano Ronaldo).
Pa vendar: vsega lepega je enkrat konec. Po Fergusonovem obdobju se je za United pričel čas, ki ga drugače kot ‘post-Fergusonov’ še ne moremo opredeliti. Navijaški gremij že kar predolgo čaka na novo središčno figuro, ki bi najbogatejši angleški klub napravila najmočnejšega še na igrišču. Za to vlogo so odločevalci v športnem delu uprave predestinirali Paula Pogbaja (ne nujno samo v povezavi z dogajanjem na travni ruši), a tok dogodkov na površje (še) ni naplavil uresničitve začrtanega scenarija.
Lov za zakladom
Nikakor drugače ne bi mogli opredeliti Unitedovega modusa operandi. Trenda sta se pridno oprijela tudi oba najuspešnejša managerja v klubski zgodovini. Oba sta potrebovala enega eli več igralcev, sposobnih dvigniti moštvo na novo, višjo raven. Fergusonove izbrance smo že predstavili, Matt Busby pa se je v lov za nogometnimi dragocenostmi v prvi vrsti podal s tremi dobitniki zlate žoge (George Best, Denis Law, Bobby Charlton), od leta 2008 po odprtju njihovih kipov stalnimi spremljevalci dogajanja v Gledališču sanj. David Moyes, Louis van Gaal, José Mourinho in Ole Gunnar Solskjær so tovrstne sprožilce pozitivne napetosti (v primeru trenutnega managerja za zdaj) iskali zaman.
Letošnji januar je v tem pogledu morda prinesel svež veter, ki je v prvo industrializirano mesto na svetu popeljal redko vrsto ptice. Trditi, da bo ta dejansko poskrbela za dvig kluba v višave, bi bilo bistveno prezgodaj in brez prave osnove, po drugi strani pa povsem v duhu časa, v katerem živimo. Prehitro primerjanje prej omenjenih simbolov preteklosti s 25-letnikom, ki je za klub ne nazadnje odigral le pet ligaških tekem, tri v Evropski ligi in eno v pokalu angleške nogometne zveze, bi mejilo na absurd. Zato nikakor ne moremo ovrednotiti pomena Bruna Fernandesa za Solskjærjevo obdobje (ali od prihodnje sezone za čas njegovega morebitnega naslednika) in Portugalčevega prispevka primerjati s tistim, ki ga je za Fergusona predstavljal Cantonajev. Pa vendar: ob sedemletnem čakanju na trgatev nove sorte, ki bi znatno obogatila obstoječo ponudbo, se je težko upreti prvemu hitremu požirku v kozarcu pravkar pridelanega vina obetavne letine.
Dejstvo je, da novo vino vsebuje priokus »nalijte ga še meni«. Za začetek novi delodajalec od Fernandesa pričakuje zadetke. V dresu Sportinga jih je za napadalnega vezista nizal zavidljivo redno (64 na 137 tekmah). Na tem mestu si pridržujemo pravico, da se vprašamo, ali bo dvakratni najboljši igralec portugalskega prvenstva (2018 in 2019) podobno učinkovit v zahtevnejšem delovnem okolju od domače Primeire Lige. Začetek v novi sredini je to tezo potrdil. Ne samo z goli.
Unitedu je še kako manjkal ustvarjalec, ki bi pospešil prehode v napad in v vsebino vnesel več ritma, prav pomanjkanje slednjega je po Fergusonovem odhodu postalo največja hiba Rdečih vragov. Iz tega zornega kota Fernandes predstavlja dejansko osvežitev. Dovolj je že bežen pogled na Portugalčev prispevek na srečanju z bodočim krvnikom Liverpoola, Watfordom, proti kateremu je doslej odigral svojo najboljšo tekmo v novem klubu. Kar 72,4% njegovih podaj je našlo prejemnika med soigralci. Zavidljiv učinek, če vemo, da večina igralcev na položaju napadalnega vezista redko preseže 80% uspešnost. Naše argumentiranje ne počiva na tem, da Fernandes ni najbolj natančen podajalec. Razliko s konkurenti gre iskati in najti v bistveno hitrejšem razdajanju žoge. Malo nogometašev na njegovi poziciji premore dovolj poguma za stalno podajanje v globino, s čimer sovpada visoka mera tveganja za izgubo posesti.
Smisel za ritem
Ko izgubi žogo, Fernandes stremi k njeni takojšnji osvojitvi, pri čemer je pogosto uspešen. Proti Watfordu je v svojo korist obrnil vseh sedem dvobojev s tekmečevimi nogometaši, na sredini igrišča mu je petkrat uspelo odvzeti posest tekmecu, čeprav mu je nasproti stal preverjeno uglašen trio Abdoulaye Doucouré-Will Hughes-Étienne Capoue. Vse to kaže na igralca, ki ne samo, da poseduje nadpovprečne lastnosti, temveč premore tudi dovolj samozavesti za neustrašno dokazovanje svojih odlik na precej bolj izpostavljeni sceni v primerjavi s tistimi, kjer se je vsaj na klubski ravni uveljavljal v preteklosti.
Glavna kakovost Fernandesove igre brez dvoma tiči v neusmiljenem ritmu, s katerim para živce nasprotniku. Je eden tistih redkih nogometašev, ki znajo zelo hitro po začetnem sodnikovem pisku začutiti tempo posamezne tekme, in eden še redkejših, ki ta ritem znajo diktirati. Z drugimi besedami: dobro se zaveda, kdaj stopiti na žogo in kdaj pospešiti igro. Manchester United je enega takšnih igralcev, ki bi znali umerjeno, brez vihravih in pogosto destruktivnih kretenj, vihteti dirigentsko palico, krvavo potreboval. Če ponazorimo z glasbeno primerjavo: Rdeči vragi so hlepeli po nogometni različici večplastnosti maestra Nicolausa Harnoncourta in ne po površinski vznesenosti Eivinda Gullberga Jensena.
Pozitiven in opogumljajoč prvi vtis se ne glede na širok domet ravno tako hitro, kot se rodi, pogosto spremeni v prah. Lep primer je Ángel di María, ki je Rdeče vrage osupnil z imenitnim debijem (trije goli in tri asistence na prvih petih tekmah), nato pa prav tako hitro sklenil z začrtane poti (v prvi sezoni je med začetkom oktobra in koncem maja zadel le še enkrat) in se nanjo ni več vrnil. Ne, na tem mestu ne želimo užaliti Solskjærja in reči, da ni na Fergusonovi ravni. Nihče ni enak Siru Alexu. Prav tako nihče ne more trditi, da petična in redko zmotljiva navijaška vojska, ki je na Old Traffordu pred neusmiljeno prekinitvijo sezone vse pogosteje ubrano skandirala »Bru-no, Bru-no«, nima prav. Fernandes morda ne bo uslišal vseh njenih želja, je pa zvestim podpornicam in privržencem kluba omogočil sanje. Nezanemarljivo dejstvo, še posebej v edinem uradno priznanem Gledališču sanj.
Foto: Šport TV
